epilepsija

Mož ima epilepsijo po poškodbi glave. On sam je zelo težko sprejel vse to , vendar sem mu pri tem stala ob strani in je rešen strahov glede družine, službe, konec koncev tudi postelje…..
Imam jih pa jaz. Ob napadu (skoraj vedno ponoči) ZBEŽIM! Ne vem kako naj ravnam. Ne morem se pripravit do tega da bi stopila v sobo preden se napad ne konča. Prosim svetujte mi.
On tega ne ve, ker ko se prebudi sem že umirjena in taka kot navadno.

Spoštovana Loti!

Težko vam svetujem kako se pripravite do tega, da boste ob možu med napadom. Lahko vam povem le kaj je potrebno narediti, da poskrbite, da se možu med napadom ne bo kaj hudega zgodilo (najbrž so vam to že kje povedali, toda ker niste omenila…). Ker mu krči zapirajo tudi dihalne poti in ker se med napadom (lahko) nabira pena v ustih, obstaja nevarnost zadušitve, če leži na hrbtu, tako, da mu zagotovite le to, da ga takoj obrnete na bok in nekako podložite, da se ne bi obrnil nazaj.
Napad res ni nekaj prijetnega za videti, tako, da (morda) niti ni nič narobe, če greste stran, le da poskrbite za varnost, česar on sam takrat ne more storiti.
Moža ste sprejeli tudi s to težavo, dajte tudi sebi čas. Morda bo lažje, če boste dobili še več informacij o samem poteku napada (če jih še nimate), zakaj je taka reakcija telesa…ipd.
Ali ste že razmišljali, da bi se pogovorili še s kakšnim svojcem, ki ima podobne izkušnje? Morda lahko dobite kaj več informacij na Ligi za epilepsijo.

Špela, Šent

Moj fant jo tudi ima, a ne tako pogosto. Pri napadu mu vedno pomagam in ga mirim, ko se zbudi. Kje pa je ta Liga za epilepsijo?

Naslov je naslednji:
DRUŠTVO LIGA PROTI EPILEPSIJI SLOVENIJE
ULICA STARE PRAVDE 2
1000 LJUBLJANA

Društvo je strokovno-humanitarna organizacija, ki vklučuje medicinske strokovnjake s področja epileptologije (zdravnike, psihologe, socialne delavce…) in ljudi z epilepsijo, njihove svojce in prijatelje.
Njen namen je izboljševati kvaliteto življenja ljudem z epilepsijo…

Vsak četrtek med 16. in 19.uro lahko pokličete na telefon – Epitel – na tel.št. 01 432 93 93 in se pogovorite o problemih ali o društvu oz. skupinah za samopomoč, ki delujejo po Sloveniji.

Veliko sreče vam želim, morda se srečamo na kakšnem od srečanj društva. Epilepsijo ima tudi moj sin.
Lepo pozdravljeni.

Ker sem tudi sam (občasni) epileptik, ti lahko rečem samo to:
Ko imam sam konec napada, si v trenutkih, ko se osebnost pač nanovo sestavlja (namreč,nekaj časa ne veš kje si, kdo si, kdo so okrog tebe,itd.)..na noben način ne želim ugledat pomilujočih obrazov nad seboj….še manj takih,ki me sprašujejo,kako sem,itd.
Veliko pa mi pomeni,da ob začetku napada vidim (dokler me ne zajame tema) svoje bližnje ob sebi.
Ne vem, če sem ti s tem kaj pomagal…..sam to so pa avtentični občutki epileptika.
Pohvalim te pa zato, da možu stojiš ob strani!

Dodala bi samo, da mu mora dat v usta nekaj (recimo “kuhlo” ovito v cunjo), da si pri napadu ne bo pogrizel jezika.

LP

Mat!

To je veljalo vcasih. Nobene kuhle v usta!! Samo cloveka na bok obrnit, da mu jezik ne zdrsne nazaj pa bo cisto dovolj. Delala sem kar nekaj let z epileptiki po poskodbe glave.

Sama sem epileptik že 20 let in nikoli nisem gledala na epilepsijo kot na bolezen ampak zgolj kot moj način življenja. Ker sama nisem delala problemov iz tega jih tudi moja širša in daljna okolica ne more, ker za to nimajo povoda. Vedno povem za epilepsijo in tudi razložim kakšna “bolezen” je to in kako ravnati v primeru napada. Tudi mož ve kako in kaj in sploh ni vprašanja kako dober je, ker lahko to prenaša, saj je to del mene in rad ima mene, takšno kot sem. Včasih imam tudi gripo, pa mi kuha čajčke itd. in zato ni noben mučenik, ampak človek, ki je z mano, ker me ima rad.

Draga Loti!

Tudi sama imam epilepsijo že skoraj 20 let. Tako kot Anita jo vidim le kot del svojega življenja, ne pa bolezen. Mislim, da mi je celo pomagala, da boljše dojamem ljudi okoli sebe, ta svet, vrednost življenja in podobno.
Epileptiku je po napadu res potrebna bližina ljubljene osebe, a brez besed in vprašanj, ker takrat ne more govoriti, niti razumeti kaj drugi govori. Le bodi ob možu (čakaj da napad mine, sprijazni se s tem) in ga glej z ljubeznijo, da bo čutil da si ob njem in z njim. Tudi njemu samemu pomagaj da bo boljše sprejel ta del sebe. Če bo vložil v to dovolj energije in časa, mu bo uspelo in mu bo s tem tudi lažje. Pomembno je da imamo radi sebe.
Moj mož ravna tako in sem mu zelo hvaležna za to. Zelo rad me ima takšno kakršna sem. Tudi tvoja naloga je da sprejmeš moža takšnega kot je, če hočeš da med vama ostane vajina ljubezen. Drugače se bo izgubila.

Če napad traja dlje kot 5 minut, pa le pokliči reševalce, prav tako možu ne dajaj NIČESAR v usta – imam prijateljico, ki je bila zaradi tega ob dva zdrava zoba!!!

Spoštovani!

Najbolje je, če ima oseba med napadom v ustih nekaj mehkega. Tako preprečimo, da si pogrize jezik in tudi do poškodb ne more priti. Seveda pa je pri tem potrebno paziti, da to potem hito odstranimo, da lahko diha, ko napad mine.

Špela, Šent

Loti,
tudi sama imam epilepsijo in to 20 let. Mož mi stoji ob strani in ko imam napad me le objame in je ob meni. Tako mi pravi, ker ne vem, vidim ga le ko je mali napad in sem pri sebi. Po napadu pa je tiho in me le objema, ni treba govoriti, le pomagati, da se epileptik sprosti. Mu dajati ljubezen. Držim ti pesti, da ti bo uspelo možu stati ob strani, saj je to kar velik korak. Tudi moj mož je imel na začetku kar strah, zdaj pa je zgodba čisto drugačna. Pravi mi, da na napad celo gleda pozitivno, kot del mene, ki ga ima pač rad, ker sem to jaz. Potem ko sem dobro, včasih odigra moj napad in me s tem nasmeji. Saj on gleda na to kot na smešno in zabavno stvar in mi s tem ful pomaga.
Povej tudi možu kaj te tišči, pa si bosta skupaj pomagala. Če te še kaj zanima, kar vprašaj.
Anita in Ela, vaju bi pa hotela spoznati, saj ne poznam nikogar ki ima epilepsijo, čeprav jo imam dolgo. Če vama je pa nerodno, se pa lahko vsaj dopisujemo, vsaj prek foruma.
Čao!

Če imata kakršnokoli vprašanje, se mirno obrnita na forum Lige proti epilepsiji: