Ne morem zapolnit praznine….

Pozdravljeni.
Upam, da bo kdo prebral tole pismo in vsaj poskusil dati kakšno pametno pripombo.
Enostavno ne zdržim več pritiska v glavi in sem se zato odločil, da poiščem pomoč v tem forumu.
Skoraj vsak dan razmišljam o tem, da bi zapustil ta neprijazen kraj, kjer sem izgubil vse, kar sem si kadarkoli želel.
Sorodno dušo, nekoga, ki sem ga imel rad in s katerim sem bil srečen.
Punca me je pustila po 4,5 letih skupnega življenja preko noči in se popolnoma čustvena odtujila.
Nobenega maila, nobenega sporočila, nobenega klica, nič…..
Enostavno mi je rekla, da ne želi, da jo kličem, ji pišem, karkoli….
Vse z besedami “….zate in zame je bolje, da to zaključiva hitro in čisto…”
V nedeljo še objeta sediva na kavču v najinem stanovanju v sredo pa že spim v avtu.
Seveda sem jo vprašal zakaj, nakar mi je odgovorila, da me ima sicer rada, a da me ne ljubi več tako kot včasih.
Logično, da stvari po več kot 4 letih niso več iste, pa vendar…..
Na moje vprašanje, če je razlog drug moški je odgovorila, da ne in da tudi ne stoji nobeden v vrsti….
Na vse moje prošnje, da bi vsaj “poskusila” najti skupno pot je reagirala odklonilno in mi pri tem v čedalje bolj resigniranem tonu rekla, da naj ne otežujem zadeve obema in se sprijaznim z njeno odločitvijo.
Mrtvo hladno, brez kančka čustev, iz ene skrajnosti v drugo.
In kaj je meni ostalo?
Ogromna luknja, ki mi je ne uspe zapolniti.
Obrnil sem se tudi na najine skupne prijatelje in pri tem izvedel, da je tri tedne pred tem obiskala prijateljico in ji povedala, da ni zadovoljna z najinim odnosom in da mora nekaj storiti ter, da ne ve kaj naj stori.
In ob tem se sam sprašujem, kaj sem predstavljal v tej enačbi jaz…….
Nekoga, ki si ne zasluži niti opozorila, da je nekaj narobe oz. da jo nekaj tako moti, da ne more več preko tega.
Počutim se kot zadnje s…je na svetu in ne najdem veselja več v ničemer.
Imam dobro službo, ki jo rad opravljam, imam denar, imam avto, imam razumevajoče brate in starše, rad imam naravo in šport…..
ampak vse je izgubilo smisel in focus….
Ne spim, ne jem (hranim se na silo -ker sem shujšal že 8 kil), razdražljiv sem,
v službi ostajam po 16 ur čeprav sem vse že naredil, dobivam tesnobne napade in se zato izogibam krajem z veliko ljudmi,
vsako jutro moram sam pri sebi najti nov izgovor, da vstanem iz postelje….
Ko pa se peljem iz službe vseskozi razmišljam, da bi enostavno spustil volan in končal to……
ravno zato tudi pišem v forum…
čedalje pogosteje me obhaja želja in razmišljanje o samomoru, kot edinem izhodu…
ne znam si več pomagati sam…
vsi mi samo govorijo “saj bo saj bo”…..po dežju sonce posije… in vse te puhlice..
ne vem če bom zdržal tako dolgo….bojim se samega sebe, ker me obhaja ta želja…..
“Vse kar si človek zasluži s tem, ko ima nekoga res rad je popolna čustvena osamitev”.
To je vse kar mi je trenutno še jasno.
In da odrasli odgovorni moški ne jokajo, ker se to ne spodobi in je teatralno.
Enostavno sem izgubil vse, v kar sem verjel.
LP R

Dragi Spidi!

Ko sem prebrala vaš prispevek sem pomislila na to zakaj jo ubogate? S tem mislim na to, da je bil odnos vzajemen in da imate pravico do tega, da se poslovite od svoje partnerke. Lažje je seveda takole pisati, toda vedite da imate vso pravico do tega da jo kdaj pokličete in ji poveste da “čisti rezi” niso za vas.

Vaša bolečina je odraz vaše ljubezni in navezanosti. Bolj kot smo občutljivi za čustva, več čutimo. Tako takrat ko smo zaljubljeni, kot takrat ko smo zapuščeni. To je lahko po eni starni zelo dobro, po drugi pa zelo slabo. Je stvar gledanja. Meni se to zdi dobro, nekaterim pa ne.
To da fantje ne jočejo, je že preživet rek. Če ste žalostni, izrazite to z jokom, sploh če se potem bolj počutite. Nikar pa ne kaznujte sebe s tem da ne jeste, da se zapirate v delo. Pojdite na dolge sprehode, premislite kaj najbolj pogrešate. Poskušajte se sponiti lepih stvari in tega, da nekateri ljudje nimajo sreče, da bi sploh kdaj ljubili in bili ljubljeni. Izgubo pa morate preboleti in to ne gre čez noč. Ne pozabite pa, da morate najprej ljubiti sebe!

Lep pozdrav,

Barbara, Šent

Pozdravljeni.
Saj sem jo poklical, ker enostavno nisem več zdržal brez njenega glasu, pa čeprav samo po telefonu.
Čisto dostojanstveno sem jo povabil na kavo v četrtek, nakar sem dobil odgovor, da se itak slišimo v četrtek in se dogovorimo.
Pride četrtek in tudi telefonski klic ” ….ja žal je prišlo nekaj vmes, sem tako zaposlena,….. vsi kar nekaj hočejo z mano ven hodit,.-.. sem kar naenkrat tako popularna, da sploh ne dohajam več….itd…”
in potem ” ja se slišimo kaj drug teden pa se zmeniva za kavo, saj ne, da ne bi hotela itd…”
Kot, da mi ni že dovolj hudo, in me hoče ubiti s svojimi besedami.
Brez kančka obzirnosti oz. sočutja, kot, da vsa čustva med nama ne štejejo nič….
Počutil sem se kot totalen bedak, kot slepo govedo, ki ga peljejo na klanje.
V trenutku, ko sem odložil telefon je bilo vse, kar sem si želel, da bi izginil v trenutku z obličja zemlje.
Zvečer sem potem naredil najbolj bedasto stvar v svojem življenju, in sicer sem se vsedel za volan in se vozil celo noč po Sloveniji gor in dol,…..in nabiral pogum, da se zapeljem s ceste…..kar bi mi tudi uspelo, če me ne bi ustavila policija.
Ne upam si je več poklicati, ker se bojim, da se mi bo zmešalo, ne zdržim pa tudi ne brez njenega glasu…..ne vem, kaj naj naredim…
Počutim se, kot bi bil ujet v kletki…in, da je vrgla stran ključe…
Ne znam si razložit s čim se si to zaslužil…..
R

Dragi Spidi!

Življenje ni vedno tako kot si ga zaslužimo. Na nekatere stvari nimamo vpliva.

Vaše življenje in vi sami ste sigurno veliko več kot le bivši partner vašega dekleta. Spomnite se na to katere vloge še imete (delavec, sin, brat, prijetelj, športnik, voznik, ljubitelj….? ) Podrla se vam je samo ena vloga, čeprav se vam zdi da se je podrlo vse življenje.

Če boste še vedno razmišljali o samomoru, se obrnite na koga na pogovor (lahko na prijatelja, starše ali pa pojdite k strokovnjaku). V Ljubljani se s tem ukvarja dr.Onja Grad Tekavčič, klinična psihologinja, ki je zaposlena na Zaloški 29, klinični oddelek za mentalno zdravje tel. 540-20-30.

Lahko pa se oglasite tudi na Šentu na Vilharjevi 22, kjer se lahko dogovorite za svetovanje ali pa nas pokličete na tel. 01 431 94 08!¨

Lep pozdrav,

Barbara Šent

Ne morem verjet, kot da berem svoje besede. Samo, da se je meni to zgodilo po 6 letih in pol. Tudi jaz dobesedno “umiram” in “životarim” od jutra do vecera.
Svetujem ti samo to, da najdi stvar, ki te od vsega najbolj veseli in puskusi najti uteho v tem. Jaz imam strasno rada zivali in veliko se ukvarjam z njimi, svojim mackom in pa brezdomimi. To me za nekaj casa spravi od vseh temnih misli in vecnega vprasanja – ZAKAJ?Pravijo da cas zdravi vse rane, jaz kar ne morem verjet, da bo kdaj ta bolecina minila. V prsih me dobesedno zge. Tudi jokati ne morem vec. Od vsega si zelim najbolj, da ga bi zasovrazila. Pa nikakor ne gre in ne gre.
Glavo po konci, zelim ti da si opomores in spoznas punco, ki te bo zares vredna in te bo spostovala in imela resnicno rada. Po tem sodec si dober in custven fant, teh je pa dandanes zal zelo malo.
lep pozdrav!

Pozanam to….vsak dan je prava muka. Nekako uspem preživeti pol dneva, potem pa obup, še hujši kot prejšnji dan.

Spidi,

meni se ravnokar dogaja cisto ista rec,
po se malo daljsem skupnem zivljenju,
popolnoma kot strela z jasnega in podobno
kot ti sem cisto iz sebe.

Ce zelis in mislis, da nama bi pomagalo,
da si razbremeniva duso, pisi na
[email protected]

Nesrecen

Pozdravljen!
Popolnoma te razumem in naj ti povem, da nisi sam v tem. Več nas je zagotovo. Jaz sem že ena tistih. Obupana, sama in od praznine v duši že skoraj blazna. Edina razlika je v tem, da jaz vem zakaj me je zapustil. Po sedmih letih. Pa razlog ni najbolj pomemben. Šteje to, kar se potem z človekom dogaja. Tudi jaz ne vidim izhoda, bodočnosti, sploh pa nič več lepega in veselega. Fizčno sem čisto na koncu (shujšana, z podočnjaki in tresoča), psihično pa čisto na dnu. Ljudje me tolažijo..pusti času čas!! Kje bo konec trpljenja in kdaj?? Ne morem več!!
Klavdija

Hvala…..

Vsem, ki ste napisali kakšno pripombo na moje pisnje.
Sam vem, da je to pogosto edina stvar, ki me še drži pokonci.
Sedaj je minilo že kar nekaj časa, pa vseeno…..
Včasih si ne morem pomagati in se sesedem kot prazna lupina sam vase.
Nikoli si nisem misli, da bi me lahko kakšna stvar na svetu tako zelo prizadela….
Tišina še kar traja…….mogoče tudi zato, ker sam sebi ne dovolim, da bi prvi dvignil telefon…..ker vem, da bi me kakršnakoli pripomba samo porinila preko roba na katerem stojim.
Še vedno se izogibam lokalom in družbi, ker se bojim, da jo bom prej ali slej srečal.
Enostavno ne vem, kaj bi storil v tem primeru.
Čutim samo ogromno praznino v sebi………
Upam samo, da mi ne bo zmanjkalo volje.
LP

Ona ni bila za vas! In dokler boste tako razmišljali, boste samo zapravljali svoje življenje. In poglejte kako nesramno, brezčutno in zafrkantsko se je obnašala do vas! Ali vi res mislite, da je ona najboljša punca na celem svetu?? Dajte no! Lahko vam povem samo to, da ni vredno, res ni vredno ne solz, ne časa, ne sekiranja. In dokler si boste sami pustili domišljijo v teh vodah obupa, razmišljujoč kako ste nesrečni in kako nimate na tem svetu več kaj početi, ne bo nič boljše. Ker vaše misli situacijo znova in znova rekreiranjo in ustvarjajo tudi vašo sedanjost in dokler se ne boste sami zavestno odločili končati s temi mislimi, ne boste prišli iz tega sveta. Ne mislite, da bo izginil sam od sebe. To ni gripa. Trajalo bo natanko toliko časa, kot boste razmišljali kako nesrečno je vaše življenje. Lahko čakate leta in leta, zapravljate čas in mučite sebe. Sami morate nehati misliti na to kaj hudega se vam je zgodilo in kako je ona idealna in kako ste vi bogi. In ne kličite je več. Poklicali ste jo že in ste videli, da ni kaj za pričakovati. Klicanje bi bila sedaj gotovo najbolj neumna stvar na svetu. Mar ne vidite, da vas ne želi več? Da ima svojo zabavo? Hoteli ste se ubiti?? Se sploh zavedate, da bi s tem stran vrgli možnost, da vas nekdo nekoč neskončno ljubi? Kako pa veste, kaj vse čudovitega še ima življenje za vas? Ko odidejo pol-princeske, pridejo princeske.

Spidi …
… saj kar ne vem, kje in kako naj zacnem. Najprej ti bom povedala, da sem bila tocno tam, kot si ti, v vsej polnosti zauzila bolecino, obup, strah, predajo, se razsula na koscke, v nic, razmisljala kot ti zapeljati s ceste, se vozila cele noci okoli, pokusila tudi koncati zivljenje …. pa sem danes najsrecnejse zaljubljeno nasmejano dekle (28 let mi je), kar jih je blizu in dalec.
Resnicno je bilo skoraj isto … kar na lepem, brez velikih besed. Tebi je vsaj rekla dokoncno konec, jaz sem cakala na to pol leta praznih besed in upanja …sla skozi vse hudo dejansko dvakrat. Popolnoma te razumem, poznam bolecino, poznam predvsem nemoc si pomagati in verjeti v boljsi jutri. In ni čudodelne rešitve, ki bi ti pomagala v trenutku. Treba je iti skozi vse. Edino čas počasi počasi zaceli rane. Pravilno je, da si poiskal pomoc … jaz sem jo dolgo zavracala in na koncu so mi jo vsilili. HVALA JIM … takrat sicer sem sovrazila vsakogar, ki me je v karkoli prepriceval … danes sem jim neskončno hvaležna, da me niso pustili na miru, da so me vlekli ven, da so se pogovarjali z menoj, da se niso vdali, ko sem jih zavračala. Zdrži, resnično se boš moral še nakajkrat potruditi, da boš zdržal bolečino, praznino, nemoč .. a moraš!!! Moraš!!! VErjemi mi, VERJEMI, da je že zjutraj bolje, vsak dan, ki mine, je vreden naslednjega, ki je manj boleč!

Če želiš pogovora, razumevanja .. ali samo zapolnitev časa, oglasi se na el. pošto … zdrži. Njo pa poskusi pustiti čisto pri miru. Ne moreš pozabiti, a naredi si svoj lik v glavi, podobo brez izoblikovanega obraza, ki je sedaj še podoben njenemu a bo počasi počasi postal podoben tvoji pravi sreči, tisti, ki te še čaka … Ne boj se je srečati, ne boj se misliti nanjo .. a poskusi se znebiti njene jasne podobe v glavi, kot6 tvojega dekleta. Naj bo ženska, ena od … vseh, ki jih srečaš. Spusti jo … ker dokler jo boš držal, ne boš mogel sprejeti novega.

ZAte držim pesti … ker vem kako hudo je … nikoli si nisem mislila, da se mi to lahko zgodi. n sem komaj komaj prisla skozi .. ampak sem in hvala bogu da sem!!!

Naj ti sije sonce,

Nyah

dragi spidi

dobil si sama mnenja oseb, ki so bile v podobnem polozaju kot ti. jaz pa ponujam mozno razlago pocutja tvoje punce, ker sem sama bila nekoc taka brezcutnica in verjamem, da se lahko zgodi, da tudi se kdaj bom.

tvoja punca sledi sebi in svojim zeljam. spoznala je svoje prave obcutke, verjemi, da je v njej to dozorevalo dalj casa. lahko bi se sicer pogovorila s tabo, povedala kaj jo moti na tebi, ampak to bi pomenilo, da bi posegala v tvojo osebnost. enostavno je ugotovila, da se s tabo ne vidi v prihodnosti. lahko bi se trudila in te spreminjala po svojih zeljah (mogoce bi ji ti tudi z veseljem ustregel, ampak tu ne gre za manjse stvari). verjemi, mnogo punc kar naprej tezi svojim fantom kaksni so in jih poskusajo na vse pretege spreminjati po svojih zeljah. misli si, da je tvoja punca mocna osebnost, racionalno bitje, ki je nesebicno raje pobegnilo, kot da bi te spreminjalo po svojih merilih.

poskusi vzeti na znanje, da je bolje, da je tvoja punca to ugotovila sedaj, kot pa da bi se to dogajalo mnogo kasneje, pri 40 ih, ko bi imela za sabo ze resno zgodovino. to, da se tvoja punca ne vidi s tabo v prihodnosti ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. je pac ugotovila, da v zivljenju isce nekaj drugacnega. ne pomeni, da je s tabo kaj narobe.

pomisli takole: bi hotel biti se z njo, ce bi ves cas vedel, da ona isce in zeli nekaj drugega od tebe ali pa je preprosto ljubezen do tebe z njene strani umrla? da ljubezen umre, so vedno razlogi. samo morda niso tako jasno na papirju. lahko si zalosten, ampak ali je smiselno biti zalosten zaradi necesa, kar tako ali tako nima prihodnosti? zdaj imas priloznost, da najdes nekoga, ki te bo ljubil takega kot si in ce bos nasel res pravo ljubezen, potem ta zlepa ne bo kar tako umrla. ce ljubezen umre, potem ni bilo to to.

ampak moras najprej ljubiti sam sebe dovolj. jaz se zdaj sploh ne morem zaljubiti, ker nimam dovolj ljubezni se zase ne. in si mislim: ce me obhajajo samomorilne misli, potem je bolje, da vso ljubezen, ki sem jo sposobna dati od sebe, dam raje sebi. vsaj dokler ne zrastem v zdravo in samozavestno osebnost.

res je, da bi punca vse skupaj lahko naredila malce bolj taktno in nezno.
ampak izrecen stavek, ne ljubim te vec, ti lahko veliko pomeni, ce ga jemljes na pravi nacin. ce je to rekla, potem misli resno in se je odlocila. zveni kruto, ampak tu ni vec kaj iskati globljega pomena. kruto golo dejstvo.
vsako krizno situacijo lahko vzames kot priloznost za duhovno rast. mogoce se slisi zguljeno in Oprahovsko, ampak je se kako resnicno. duhovna rast. recimo, da bos zavrnitve od sedaj naprej sprejemal na drugacen nacin. pac si nisva bila usojena.

pomisli na vse stvari, ki jih sedaj lahko pocnes in jih prej nisi mogel. pomisli, v cem uzivas. poklici stare prijatelje. nujno zacni sportat. zgradi svojo osebnost. gradi sebe.
navsezadnje kaj ti je cilj v zivljenju??
moj naprimer je, da postanem boljsi clovek. da rastem.

to ni just another psychological crap – je vse, kar ti preostane.

Sem samo še ena, ki bo jamrala, pa vseeno. Prav tako čutim tudi jaz. Počutim se zlorabljeno, odvrženo…Po 14.letih zakona se me hoče znebiti, ker je pač v krizi srednjih let in bi se rad preganjal z drugimi frčefelami, ki niso tako problematične kot jaz. Imam namreč socialno fobijo, panične napade, skoraj si ne upam sama iz hiše, nimam redne zaposlitve, ker sem ves čas pomagala njemu v njegovem biznisu…Sicer si pa tako ne upam niti v trgovino, kaj šele v kakšno službo. Tako se bojim, da mi bo ob ločitvi vzel še otroka, za katerega sem vedno skrbela najbolj jaz, on si je privoščil izhode po želji…Zdaj, pred ločitvijo, skoraj ne vidim izhoda, ker si nikamor ne upam…kako naj se osamosvojim?

Preberi si moj odgovor pod : “KAKO NAPREJ”

Spidi!

Danes je praznik. Že kar nekja časa je minilo od tvojega zadnjega posta, pa vendar mogoče še bereš forum. Upam tudi, da si si že rahlo opomogel. Ob branju tvojega sporočila pa sem, kot veliko bralcev tukaj, podoživljala podobne temačne trenutke v svojem življenju.
Res je težko…ampak po preteku določenega časa boš ohladil čustva. VERJEMI da bo res tako. Čeprav boš imel bivšo partnerko še vedno nekako, na svoj način rad.
DRŽI se, zdaj je tu poletje..pojdi med ljudi…poskušaj pozabiti. Saj bo šlo. Iz dneva v dan bo lažje. Ampak nekaj ti svetujem: prekini vse stike z bivšo. Upam, da si že ugotovil, da se je ona resnično odločila dokončno prekiniti s tabo. Le ti se še nekako poskušaš držati popkovine.

Pogum!

Korala

Zdravo smrkla.
Hvala za odgovor na moje pisanje oz. razlago z druge strani.
Upam, da tale moj odgovor ne bo zvenel, kot užaljena kontra, ker to ni.
Z določenimi stvarmi, ki si jih napisala se strinjam, ampak določene stvari pa ne padejo v sestavljanko.
Če so taki občutki dejansko dozorevali v njej dalj časa to samo pomeni, da ni imela poguma, da bi karkoli rekla.
A zato potrebuje človek eno leto?
Po eni strani planirati skupno življenje, z drugo polovico pa ugibati ali je to dejansko »TO« je pa malo leva finta.
In potem še ne znaš izrazit svojih razlogov?!
Oziroma jih sploh nočeš, ker se hočeš pač čimprej distancirat od človeka in ga postavit v preteklost, ne glede na to kakšni filmi se tvojemu “ex” partnerju rolajo.
Sploh če si, kot praviš ti, močna osebnost, in racionalno bitje, ki ve kaj si želi.
Tukaj razlaga malo šepa. Po mojem še sama ne ve, kaj si je želela oz. si želi.
Preprosto preveč resno je ratalo in zato je »sebično« stisnila rep med noge in se potegnila nazaj v svojo školjko.
Čisti egoizem, in nič drugega kot egoizem.
Mogoče bi našel še kakšno »lepšo besedo« pa se mi členki ne vlečejo po tleh.
S tvojo trditvijo o poseganju v osebnost,se tudi ne strinjam, ker konec koncev vsako intenzivno razmerje povzroči, da partnerja eden drugega oblikujeta.
Če do tega ne pride, po moje zadeva nikoli niti resno ne steče.
In glede na to, da nisva bila tako kratek čas skupaj, je bilo časa za spoznavanje precej.
Samo v kratko razlago.
Vedno sva se pogovarjala kaj koga moti in poskušala stvari reševati sproti.
Zakaj misliš, da sem bil tako šokiran nad vsem skupaj, in me je tako hudo povozilo.
Ker sem jo imel dejansko rad in sem mislil, da mi vrača ljubezen.
Ok. Imela sva normalne prepirčke….kdo jih pa nima??
Potem pa taka bomba.
In konec.
Zato se počutim, kot zadnji levak.
Ker sem ženski, ki sem jo imel rad, dal jasno vedeti, da jo akceptiram celo,…. taka kot je.
Ne morem si predstavljat kakšen egocentričen prasec bi moral jaz postati, da bi
to naredil svoji punci.
Nočem in nikoli ne bom tak človek …..če ostalim ustreza……dober tek….jaz za take finte nimam želodca.
Žalosten sem, ker je vse lepo s tem potegnila skozi blato.
Ja vem, v življenju ne dobiš vedno, kar si zaslužiš.
Samo, takega čustvenega odreza si pa tudi nisem zaslužil.
Ne vem.
Mogoče sem preveč čustven, kadar se res zaljubim v nekoga (kar se mi ne zgodi velikokrat) ali pa ste vsi ostali na takem “COOL” reality tripu, da ste pozabili
na tisto, kar je res pomembno v življenju.
Da imaš srce na pravem mestu.
Ne glede na to, kam bi radi prišli v življenju.
Mene je minila volja do vsega.
Najbolj sem pa žalosten, ker je ona razlog za to.
Lp
SPIDI

Pozdravljen,

ni se mi ljubilo brati vmesnih odgovorov, ki si jih prejel na tvojo “temo” – prebrala sem zadnji komentar in tvoje pismo iz katerega so vsi ostali izhajali.
Popolnoma razumem tvojo zagrenjenost čeprav vem, da boš enkrat razmišljal o tem zakaj si pravzaprav “takrat” reagiral tako negativno – vem kaj so 4,5 leta z nekom – vse to mi je jasno toda bolje ostati sam – brez nekoga, ki ti očitno ni namenjen – po 4 letih kakor pa po 10, 15, 20. letih.
Jaz sem ena tistih, ki verjamem v to, da je vsakemu od nas nekdo “namenjen” – in dalj časa kot si v vezi z osebo, ki ti ni namenjena večja je možnost, da je tista, ki jo dejansko čakaš že vse svoje življenje, do sedaj že 100 x “korakala” mimo tebe brez, da bi jo ti sploh opazil – ker si bil preveč zatopljen v to, da bi osebi, ki ti očitno ni namenjena (oprosti, da kar naprej uporabljam izraz namenjen in nenamenjen – vendar upam, da razumeš čemu tak povdarek) dokazal, da sta vidva usojena drug drugemu le, da to ona trenutno še ne ve.
Vendar, ko boš nekega dne pred seboj zagledal neko žensko/dekle in ti bo vse na njej naenkrat tako prekleto znano in že videno (saj veš, ko jo boš “prepoznal” v pravm pomenu besede) in boš imel občutek kakor, da jo poznaš že vse življenje in vse kar boš v tistem trenutku čutil ti bo čutila tudi ona – in takrat ji boš hvaležen, da je šla, da ti je dala možnost, da si lahko prepoznal njo – tisto pravo – tisto, ki si jo čakal vse življenje. TAKRAT JI BOŠ HVALEŽEN – verjami!!! Takrat se spomni na moj odgovor in videl boš, da sem imela prav. Ljudje imamo velike probleme ker nismo pripravljni poslušati svoje srce in svojo intuicijo ter raje prisegamo na stvari kot so navezanost, domačnost in ostale pragmatične zadeve … Vendar ona je že vedela nekaj kar ti nisi spoznal – vedela je, da iz nekega razloga nisi to kar išče in s tem je pogojeno tudi, da ona ni kar iščeš ti. Če tako gledaš ti je na nek (trenutno še) bizaren način dala darilo – dala ti je možnost, da spoznaš osebo, ki bo izpolnila vsa tvoja pričakovanje, upe in sanje, nekoga, ki te je resnično vreden in ki si ga vreden tudi ti – lahko bi te priklenila na leta in leta muk in zamer, ki bi se slej ali prej končala klaverno – in verjetno bi tista, ki ti je bila namenjena v tem času za vedno odkorakala iz tvojega življenja.
Kajti vsi vemo, da nekateri izgubijo vsako možnost spoznati ljubezen svojega življenja, ker prepozno spoznajo, da jim nekatere stvari pač enaostavno niso NAMENJENE – vstrajajo v vezah iz napačnih razlogov a življenje imaš samo eno in s tem ni možnih nobenih popravnih izpitov (sploh tistih iz trme, ipike in užljenosti)

Naslednjič ko boš v kakšnem lokalču pil svojo kavo (ali čaj) se ozri naokrog kajti nikoli ne veš če ona prav v tem trenutku ne išče TEBE.

Želim ti srečo in še nekaj – vse to se je zgodilo meni, hvala bogu, da se je!!!

Vanja

Tvoja pisanja so me vzpodbudila, da ti povem še svoje mnenje. Mislim, da je prav da čustva pokažeš, se zjočeš in razjeziš. Ne pusti pa, da te ta situacija povozi in da ti odvzame svobodo. Prosim te, ne zavrzi življenja zaradi tega. Žaluj, a poišči tudi dobre trenutke in lepote v življenju (gore, morje, prijateljstvo, zvezde in knjige). Pomisli malo, če misliš, da se boš rešil bolečine z samomorom, kako se bodo te bolečine rešili tvoji starši, prijatelji, sodelavci??? Tvoje dekle te je zapustilo a ti vendar dalo neko razlago. Če svoje misli o samomoru uresničiš boš vse zapustil brez kakršnekoli možnosti razlage, z nekim večnim občutkom krivde in tako smrt bližnjega je zelo težko preboleti. Poleg tega v prometu lahko vedno povzročiš tudi smrt nekega drugega udeleženca, nedolžnega človeka, ki želi živeti…
Ne vzemi mojega pisanja za moraliziranje in teoretiziranje ampak skušaj odgnati vse misli o samomoru, živi naprej in še to – včasih res ne najdemo več tako velike ljubezni kot smo jo imeli pa vendar lahko najdemo srečo v veliko drugih drobnih stvareh.
Lep pozdrav!

Spidi,

upam, da se vedno beres tale forum in da ti je zdaj ze lazje. Dobro vem, kaj prezivljas, meni se je to zgodili pred nekaj leti. Fant me je zapustil po sestih letih in rabila sem kar nekaj mesecev, da sem lahko nadaljevala s kolikor toliko normalnim zivljenjem. Ko se mi je to zgodilo, sem ze posegla po pistoli, ki jo je imel oce v svoji sobi, zarezala sem v zapestje, pa nisem imela poguma, da bi opravila do konca. Pri zivljenju me je drzala tudi misel, da me imajo domaci radi in da bi jih s samomorom zelo prizadela. Potem sem bila tri leta sama, nikamor nisem hodila, samo na faks in domov. Vedela sem, da na ta nacin ne bom mogla nikogar spoznati, pa si nisem mogla pomagati.
Potem pa sem na spodbudo sestre spet zacela hoditi s prijatelji ven in tako spoznala novega cloveka, za katerega sem mislila, da je moja sorodna dusa. Dolgo (predolgo) je trajalo, da sem mu lahko zaupala, potem, ko sem bila enkrat tako prizadeta. Nisem mogla verjeti, da me ima rad in s tem sem nazadnje unicila najino zvezo. Po enem letu se je navelical, obupal nad nama. To se je zgodilo pred sestimi tedni in se vedno se pobiram. Zdaj je malo lazje, kot prvic, ker vem, da bo cas zacelil moje rane. Upam samo, da ne bo trajalo predolgo, ker sem stara 25 let in si mocno zelim zveze, ki bi mi dajala varnost, ki jo potrebujem.
Rada bi ti povedala, da bo trpljenje minilo (nic hudega, ce ne mores verjeti, tudi jaz vecino casa ne verjamem) in da bo vsak od nas nekoc nasel sreco, ki si jo zasluzi.
Veliko srece v zivljenju in ce bos kdaj potreboval koga za pogovor, se mi oglasi na e-mail.
lp, Alenka

Rada bi ti napisala kaj lepega, vendar je težko. Meni se je isto zgodilo pred 10 leti, pa se še nisem pobrala. Tudi približno nisem srečala nikogar, zdaj tega tudi ne pričakujem več in je malo bolje. Življenje res ni pošteno, bolj si krut, boljše ti je.
Ne kliči je več. Zmeči stran vse, kar te spominje nanjo.Vse! Misli morajo biti zaposlene z drugimi stvarmi. Počasi postane toliko bolje, da lahko vsaj dihaš in ne duši od bolečine.
Držim pesti zate!