ranljiva oseba

..Moja zadeva je taka..Ze tako ali tako imam malo samozavesti..vcasih imam obcutek da mojim starsem nikoli ni prav ce kaj naredim(vcasih imam obcutek da se tisto samo- zavest, ki imam, mi zbijejo). Naprimer zadnjic sem sla v laboratorij in pozabila dati se dodatne liste za preiskave..mami me je nato klicala in se mi na telefonu zjokala(!?!?!?)čes da sem pozabila se druge liste nest..da mi ne bo vec nic rihtala..(mene je to prizadelo posebej to ker se je zjokala(?).. Ne vem vcasih imam obcutek da enostavno nikoli ne naredim prav.. Naj omenim da me pohvalijo mogoce enkrat na leto..Sem pa oseba,ki me ze sama beseda lahko prizadane..takrat se enostavno zjokam! Vcasih ko do tega pride (da imam obcutek, da nikoli ni prav karkoli naredim) se poglobim vase in zacnem razmisljati..ce sem res “Povrsna oseba”.. Nazalost mi ni vec jano..Rada bi bila mocna oseba..rada bi da me ne prizadanejo kaksne besede..

V druzbi sem znana kot vesela punca..vedno nasmejana in dobre volje, ki rada pomaga drugim..Saj to tudi sem..samo kdaj me premagajo odzivi starsev..

Kako naj bom trdna oseba?!..Nevem res ne vem..Drugace lahko recem da se z družino razumem..vendar vseeno me kdaj prizadanejo take reci..lahko bi rekli dostkrat..

Ne morem reč, kaj narest da bi bila bolj samozavestna. Naroči se k psihiatru, sklepan da si še študentka, mi imamo zelo dobrega v zdravstvenem domu za študente na Aškerčevi. Tudi jaz hodim tja, tako da vem kaj govorim. Za začetek pa mu lahko pišeš tudi na tem forumu, v oddelku psihiatrija.

Kar se pa staršev tiče, ne misli da so starši po defoltu osebe, ki ti vedno pomagajo, te spodbujajo, te imajo vedno radi, itd. Nekateri znajo bit avtokrativni, agresivni, te pomilujejo, itd. Znašajo se na svoje otroke, in občutljivi kakor so, otroci mislim, jim zajebejo dober del življenja. Pa ne rečem da so tvoji vse to, kar sem naštel.
Če se je tvoja mami jokala po telefonu, lahko pomeni kako zgubljen primer si zanjo, pa je to najbrž daleč od resnice. Moja mami je jok uporabljala za izsiljevanje očeta, kot majhni otroci ki jim ne kupiš igrače.

Ma, sem zabluzil malo zgoraj… Mislim da ti bo koristilo, če greš do psihiatra, ker je vseeno profi za te zadeve.

lp, M

Pozdravljena!
Ob prebiranju mi je prva misel ta, da se vsi trudite pa se ne razumete. O tem govori knjiga Pet jezikov ljubezni, kjer avtor ugotavlja, da imamo vsi svoj jezik ljubezni in smo srečni, če ga drugi, ki se sreča z nami, uporabi. Vse ostalo jemljemo kot nerazumevanje nas samih. Upam, da ti bo knjiga prinesla kakšno odrešujoče spoznanje.
Pa srečno!

Ja ti priporočam obiska kakega psihologa, jaz sem hodil k dr. Marjanu Pajtnerju, ki zdravi s hipnozo. Stvar je zelo učinkovita in hitra. Tudi cena glede na uspeh je sprejemljiva.

Kot zgleda, si ta vzorec čustvovanja in odzivanja prevzela od svoje mame.

Kot omenjaš, tudi tvojo mamo prizadene vsaka malenkost, zato je tako občutljva in hkrati tudi zahtevna, saj se želi zaščititi pred bolečino.

Tega se rešiš edino s samospoznavanjem.

Pišeš, da si v družbi znana, kot vesela oseba, ki rada pomaga drugim…Zakaj pa rada pomagaš drugim? Zakaj misliš, da drugi rabi tvojo pomoč..ali pa, da si ti dolžna pomagati?

Ljudje svoje občutke in prepričanja projiciramo v druge, mislimo, da drugi čutijo, kot mi.

Močna osebnost postaneš tako, da se osvobodiš prepričanja, da drugi rabi tvojo pomoč, torej, da postaneš neodvisna, da se ne odzivaš. Za kar pa seveda moraš marsikaj spremeniti pri sebi. Opazuj se….to je dolgotrajen proces, rabiš voljo in znanje.

Razmišljanje o tem ali si površna ali ne, je nesmiselno. Stvar je v tem, da nam besede od staršev sežejo veliko globlje in najbolje je, če se čimprej osamosvojimo. Drugače znamo veliko sovjega časa živeti z občutki krivde, ki jih bomo občutili ob starših. V nas je še vedno “otrok”, ki se odziva, kot je naučen.

Nujno prerezat popkovino!

Spoštovani!

Dobili ste že nekaj odgovorov, gledam po datumih, naj še sam dodam svojega, čeprav, upam, ste si že kaj pomagali. Vedite predvsem to: nikoli ne boste vsem ustregli popolnoma in če boste to hoteli, boste pogoreli. Vedno je važno, da naredimo, kar pač moremo in tisto v redu, ali, kar je naša dolžnost in najpotrebnejše. Glede na to poglejmo, kaj ima prednost. Seveda ne smete pozabiti nase, imeti morate čas zase. Radi pomagate drugim, to je prav in potrebno, morate pa tudi sebi. Samo vaja in volja! Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Samozavest ne pride sama, toda, če je ne hranimo, umre!
Če ste kaj pozabili ali se zmotili, popravite takoj kar se da, potem pa čim manj scene! Najprej Vas to opozarjam. Potem pa naprej. Pustimo vrabcem čivkati, mi pa naredimo, kar je naše, Vi, kar je Vaše. Ne bojte se povedati svojega mnenja, čeprav bo kdaj nerodno. Ne tuhtajte v nedogled, kaj ste naredili prav in kaj ne. Škoda časa in živcev. Vi raje mislite s svojo glavo (to je naša dolžnost in je tudi Božji dar!) in delajte po svoji vesti, ker ste drugačni od svojih staršev ali tudi od sovrstnikov, vsakdo je pa tudi enkraten. Seveda morate izpostaviti svoje mnenje in kdaj tudi sebe. In znati reči NE, če je to potrebno. Torej, kar veselo na delo zase – za Vas se gre! D.