Ustrašila sem se

Včeraj med igro se je mlajša hči igrala okrog vtičnice, pa sem jo opozorila, naj tega ne počne, ker je nevarno. Starejša (dopolnila je 4 leta) je vprašala, ali lahko umre, če se dotika elektrike. Rekla sem ja. Starejša me zadnje čase kar naprej sprašuje, kako je, ko umremo, kam gremo, kaj se zgodi. Včasih med igro kar mimogrede vpraša: A potem, ko umremo, kar izginemo, mami? Trudim se odgovarjati ji v skladu s svojimi prepričanji, saj smo verni, torej ji rečem, da nihče točno ne ve, kaj se po smrti zgodi, da pa mi – ki verujemo – pač verujemo, da se življenje po smrti nekako nadaljuje… Nimam pojma, kako naj ji stvari drugače razložim v tej starosti ali na koga naj se obrnem… No, ustrašila pa sem se včeraj zato, ker je – in to kar med igro čez nekaj časa – izjavila: Mami, jaz bi rada umrla, da bi videla, kako je potem po smrti. Njena izjava me je res zbodla. Odreagirala sem tako, kot sem v tistem trenutku vedela in znala. Rekla sem ji: Sedaj je treba živeti, veliko življenja imamo pred seboj… ko pa bomo stari in se bomo veliko veliko naučili, bomo pa umrli… Eh, ne vem… ko sta deklici zaspali, sem premišljevala o besedah starejše in me je navdajal tesnoba… bi bilo mogoče, da bi kdaj v njeni glavici res prišlo do tega, da bi si kaj storila, samo da bi videla, kako je na oni strani… Imate kakšne izkušnje s tem? Na koga se lahko obrnem glede nasvetov pri vzgoji in pravilnih odgovorih na taka vprašanja?
Morda je res samo radovedna in ni nič posebnega… ampak, no, saj verjetno razumete, da sem se ustrašila in bi rada kakšen nasvet ali vašo izkušnjo. Hvala.

Tudi moja hčerka, ki je stara 4 leta, večkrat sprašuje, kako je, ko umremo. Takrat rečem, da, ko umremo, nas več ni, da ne moremo videti, se ne gibati, govoriti. Za primer ji dam, kakšno žival, ki je mrtva in da potem vidi, kako je, ko si mrtev. Ko si mrtev, ni mamice, ne vrtca…..

Ne verjamem, da bi otrok naredil samomor le zato, ker bi bil radoveden. Samomor lahko naredi človek, ki ni zadovoljen s svojim življenjem, ki trpi, ne najde izhoda……
Zato vaš strah ni potreben. Delajte le na tem, da boste otroka vzgajali z ljubeznijo, da ne bo imel kakšnih travm in bo vse v redu.

Na tem področju sem laik in vam lahko dam samo svoje osebno mnenje. Otroci stalno raziskujejo in pride čas, ko raziskujejo ne le stvari, ki jih vidijo, ampak tudi tiste, ki se jih ne vidi. To kaže na prehod na abstraktno mišljenje, ki smo ga sposobni le ljudje. Torej razmišljanje vaše deklice kaže na to, da je bistra in radovedna, česar ste lahko le veseli. Zdi pa se mi, da je v naši družbi smrt preveč tabu tema. Celo vi, ki ste verni, se že same misli ali besede ustrašite. Pa vendar je smrt del življenja. Ničkolikokrat se bo z njo srečal otrok: po televiziji, v okolju, tudi v družini. Sama imam raka. Ko sem zbolela, je imela hčerka 5 let in pol. Počasi smo se začeli pogovarjati tudi o smrti. Nisem verna vsaj rimokatoliška vera me ne pritegne, verujem pa v druge stvari. Recimo v reinkarnacijo in v to, da lahko pride duša umrlega na obisk k utelešenim v tej dimenziji. Da pride v misli in zna potolažiti. Nekako tako, kot se Pika Nogavička pogovarja z mamico tam nad oblaki. Zdaj se pri nas doma tudi o smrti pogovarjamo sproščeno in se celo pohecamo, kaj je bil kdo v prejšnji inkarnaciji in kaj bo v naslednji. Saj umrli bomo vsi. Vaša deklica je morda začutila vašo nelagodnost ali pa ni sprejela vašega odgovora, zato se še naprej ukvarja z mislijo na smrt. Ko bo stvar sprejela, ko bo zadovoljna z vašo razlago, ki se je ne bo prestrašila (saj smrti nas ni treba biti strah), predelala v svoji glavici, se bo začela ukvarjati z drugimi stvarmi. Vprašajte torej še sebe, kako pa vi sprejemate misel na smrt? Želim vam vse dobro!
Lep pozdrav, ŽIVA

povprasajte na tem forumu g. Marjana…on te stvari obvlada…

aja…pa se to…zivljenje po zivljenju obstaja, zagotovo!