Težave s sabo, možem, mamo

Pozdravljeni!

Že nekaj časa se skušam obrniti na nekoga, ki bi mi lahko nepristransko svetoval. Zato sem se obrnila na vas, na ta forum.
Kot najprej vam naj napišem, da imam težave sama s seboj – sem nesamozavestna, neodločna, nezadovoljna s seboj in s svojim življenjem. Nonštop gledam, kako drugi živijo, kakšne dobre partnerje imajo in kako so srečni sami s seboj. Vem, da so to krinke, maske, za katerimi se ljudje skrivajo, ker se tudi sama skrivam za tem. Vendar po pogovorih s prijateljicami, nobena nič slabega ne pove o svojem moškem – same dobre strani in zato tudi jaz njim ne povem in ne zaupam. Hotela sem že k psihologu zaradi tega, pa nekako ne najdem poguma. Tudi mož mi pravi, da potrebujem psihologa, da nisem normalna, da še take ženske ni srečal itd. Vse naredim narobe, vsaka stvar ga moti, vsepovsod ima v glavnem pripombe, od kuhanja, do vseh drugih gospodinjskih opravil in mojega karakterja! S tem mi vlije še več nesamozavesti in obupa – sem čisto na tleh in se sprašujem ali ima prav? Razmišljam in tuhtam kaj je narobe z mano, pa ne pridem do zaključka. Vse gledam iz črne plati, negativno, nikoli pozitivno. Vse kar mi v vsakdanjem življenju reče, vzamem to kot očitek in odreagiram napadalno in nesramno. Pa spet reče, da sem si vse zopet kot vedno napačno predstavljala in da naj grem k psihologu, da sem nezrela, otročja…. Zato se pogosto kregava, jaz pa jočem cele dneve in tudi noči.

Ampak on me je naredil takšno! Vedno mu je šlo vse na živce in vsako napako je v vsem videl, kar sem naredila in zato se jaz odzovem tako, ker znova mislim, da ga spet kaj moti… Na primer….včeraj sva kupila novi avto in jaz kolegici povem, da sva ga kupila, ona mi po mailu pošlje: čestitke za novi avto. In on me vpraša, kako to ve, če sem ji že povedala? In jaz to vzamem, kot da mi očita, češ, si že mogla vsem povedat, da sva ga kupila. Ker ga pač skozi nekaj moti. Potem jaz odreagiram kao ja, vsem sem že povedala, pa kaj…. In on pravi, zakaj zdaj tako zganjam…. Pripomniti moram, da ko sem res dobre volje (kar je zeloo redko), me take stvari ne spravijo iz tira in se odzovem bolj flegma in takrat sem ponosna nase. Takšna bi rada bila vedno, pa žal ne gre, ker če se skregava dan prej, ne morem zdaj biti sladka in dobre volje.

Joj, kako sem zakomplicirala, upam, da boste kaj razumeli….

Druga stvar je moja mama! Odkar sva z možem skupaj – sedaj 5 let – že nonštop obrekuje mojo mamo, kakšna je….. Res je, da nima nekih karakternih vrlin, je dominantna, rada ukazuje, se včasih vtikuje, drugače je zelo družabna, vesela, ima ga rada, večkrat nama tudi finančno kaj pomaga. Ni pa tista tiha tašča, ki je nič ne briga, nič ne reče in si raje svoje misli, kot je njegova mama. Jaz sicer z mojo taščo problemov nimam. Moja mama je tudi meni v preteklosti naredila ogromno gorja, mi je lagala, za kar sem kasneje izvedela in nima nekih vrednot, kot so točnost, zanesljivost, hvaležnost itd., kot jih ima npr. njegova mama in on. Tudi jaz jih nisem imela, ker sem živela v takšnem okolju, ampak ker sem to s pomočjo moža ugotovila, sem se spremenila in sedaj tudi te vrednote cenim pri drugih.
Problem je predvsem to, da nonštop, ko se karkoli skregava z možem, mi naprej vrže mojo mamo, me primerja z njo, da se samo derem, kot ona, je žaljiv, da je lažnjivka, k…….in še kaj….jaz pa sem skozi v neki sredini in trpim! Postavim se zanjo, ker menim, da kljub temu kakšna je, je dobra do naju, nama pomaga in nima pravice tako grdo govoriti o njej. Ker sem mu to že tisočkrat povedala, da se zaradi moje mame ne bom več z njim prepirala, ker menim, da so druge stvari v življenju pomembnejše, se je odločil, da več na obisk k njej ne gre, naj mu je več nikoli nič omenjam in naj ne hodim k njemu, če se bom kdaj sprla z njo po tolažbo.

Ne najdem rešitve iz tega. Tudi njegov ata je meni že marsikaj rekel in me s tem prizadel, pa nisem takšna, da bi zato zamerila in ga ozmerjala za njegovim hrbtom mojemu možu. Nikoli mu ne mečem staršev naprej, ker menim, da to samo poslabšuje odnos. Ampak vse to sem mu tudi povedala, pa nikoli nič ne zaleže. No, sedaj se je tako odločil, vem pa, da bom samo jaz trpela, ker bo moji mami čudno, da on več zraven ne pride, ko grem na obisk, prosila ga bo mogoče za kakšno delo, če kaj pomaga, KAJ JI NAJ REČEM???? Nočem še večjih prepirov, ker sem si vedno želela, da bi se vsi imeli radi……. Ampak v vsem tem krogu trpim le jaz, zato bi rada možu pokazala, kako je, ko si prizadet zaradi svojih staršev. Vem, da je maščevanje nesmiselno, ampak resnično razmišljam, da tudi jaz več k njegovim staršem ne bom več šla!

POTEM MI OČITA, DA SVA MIDVA POROČENA IN BI MORALA Z NJIM DRŽAT, NE PA DA SE POSTAVLJAM ZA MOJO MAMO (OČETA NIMAM). AMPAK IMA PRAVICO TAKO ŽALJIVO GOVORITI O NJEJ?
ALI BI RES MORALA DRŽATI Z NJIM IN MU DATI VSE PRAV? MISLIM, DA NE! POTEM BI SVOJ KARAKTER ŠE BOLJ POTLAČILA!

Predvidevam, da vse to izhaja iz tega, da premalo cenim sebe, ker po njegovem vse naredim narobe. Rada bi bila bolj flegma in da me te njegove besede ne bi tako prizadele, da ne bi bila tako občutljiva in razdražljiva……KAKO SI LAHKO POMAGAM? Ko pogledam sebe in najdem na sebi veliko pozitivnih stvari, jih takoj zamegljijo negativne. Uh, ko ne bi bila taka negativka! Mislim, da bi bila bolj samozavestna, če bi imela moža, ki bi me spoštoval, cenil……On pravi, da me (samo tega absolutno ne kaže, ker od njega ne dobim nikoli nobene pohvale!) – pravi, da je pač taki karakter, v sebi pa me ima rad in me ceni. Jaz tega ne verjamem in razmišljam le negativno!

POMAGAJTE MI PROSIM, NE VEM VEČ, KAJ NAJ NAREDIM RAZEN TEGA, DA SE Z NJIM POGOVORIM (ŽE TISOČKRAT!), PA NIČ NI DRUGAČE!!!

Pozdravljena!
Tvoje pismo je dejansko opis moje situacije. V zvezi z mojo mamo sicer ni tako hudo, mož jo ima rad, mi pa velikokrat pove, da sem taka kot sestra. Zelo dolgo mi je načenjal samozavest, tudi jaz nikoli nisem nič naredila prav, on je bil nekaj in naj bom vesela, da ga – in njegovih staršev hišo – imam.
No, tako je šlo vse dokler ga jaz nisem “skužila”. Izvajal je take vrste teror nad mano, da bi zagotovil, da bom jaz v odnosu podrejena – pa ne namerno, da se razume. Pač se je izgleda v preteklosti v drugih vezah tega naučil in videl, da to lepo gre njemu v prid in zdaj podzavestno tako živi. No, kot sem rekla, sem po dolgih letih razmišljanja in včasih izgubljanja spanja in po mnogo joka prošenj itd. ugotovila kako približno delujejo njegovi možgani in naredila stvari konec. Je pa zeeeeeelo težko, če si po naravi takšna oseba kot sem jaz – nesamozav., mirna.

Spokala sem stvari in šla. Po enem tednu njegovih prošenj, po enem tednu rož, večerij in ljubezenskih izpovedi sem se vrnila. Potem se je začel ta težek del – morala sem se spremeniti, postati močnejša oseba, v vsaki še tako hudi besedni vojni z njim sem morala stati za svojimi prepričanji in sposobnostmi – in počasi, po več neuspelih poskusih, se danes mnogo manj prepirava, ko pa se, se ne konča več z mojim jokom. In avtomatsko s spremembo moje vloge v tej vezi se je spremenila njegova. Zdaj sva dve leti in pol poročena in imava super hčerko in kar gre nam, hvala Bogu. Še vedno pride dan, ko padem na tisto stanje in pride dan, ko on začne z napadom, kot nekoč. A pogovorila sva se in velikokrat se tega zaveva, včasih pa pač pustiš problem za drug dan in greva mirno spat – ne tako kot nekoč jaz vsa objokana on pa z nasmehom, da je spet zmagal.
Mislim, da zdaj končno ve, da na ta način ni zmagal nihče, saj je na dolgi rok to vplivalo na vezo zelo negativno, čeprav je on dobil trenutno zadovoljstvo.

Seveda je to moja zgodba. Ti moraš stvari reševati po svoje. Aja glede sestre sva pa tudi se pogovorila in sicer nisem reagirala več burno- češ kaj napadaš mojo družino in sem mu dala v marsičem prav, saj tudi sama mislim o njej podobno, on pa se zdaj zaveda, da nima pravice tako govoriti in pove mnenje o njej, če ga kaj muči, na lepši način in se lepo pogovoriva.
V glavnem, če se sama ne boš postavila zase, – kdo pa se bo?!

Traja pa res zelo dolgo, da se pokažejo rezultati – ni čez noč.

LP, b.