dost mam

Nikjer nikogar, s katerim bi lahko šla kamorkoli že, neprestano čepim med 4 stenami, visim na chatu v upanju, da bom nekje srečala koga, ki bo sposoben normalnega pogovora, večinoma neuspešno.

Vedno sem bila bolj sama zase, tako da se je še tisto malo znancev porazgubilo. Samo še v strop lahko gledam, ali pa upam prazno upanje, da bom na netu srečala koga, ki potrebuje družbo ravno tako, kot jaz. Ja, polno osamljenih je, pravijo, pa mi to dejstvo prav nič ne pomaga.
Sita sem predlogov, naj se odpravim ven, med ljudi, saj me tako nihče ne opazi tam nekje zunaj. Sita sem idej, naj se vpišem na kakšno dejavnost, saj bi moja anksioznost vsekakor povzročila, da bi na koncu obsedela nekje v kotu, čisto neopazna, še prej verjetno pa, da bi se obrnila že pred vrati.

Še sama nisem prepričana, zakaj to pišem, morda upam, da bo ta klic na pomoč prebrala kakšna sorodna duša. Saj kljub vsemu upam, da bom lahko kdaj živela človeku vredno življenje.

Poglej ija, kot da bi bral mojo ženo…

Pred dvema letoma je tudi ona bila kot ti…

Poskusi vse, nikoli ne veš, kaj te čaka na naslednjem koraku, naj te ne bo strah neuspeha…

Nama je ratalo, po pol leta sva se poročila in zdaj sva srečna, no, če odmislim ženine težave zaradi preteklosti, ampak tudi to bo enkrat minilo…

AMPAK NEKAJ
MORA BITI
NEKAJ
kar bo imelo
poseben sij
kar bo
zaseglo tvoje misli
NEKAJ
kar se ne bo
dalo
izbrisat
kar bo preseglo
meje tebe same
NEKAJ
DA BO
TVOJ SMEH
BIL

Čudovito!
Zelo mi je všeč to kar si napisala, a je to tvoje ali si iz kje prepisala?

To je moje! In jih je še cel kup na zalogi, takih in malo drugačnih.
Sem tudi jaz šla v življenju čez mnoga “stanja”, a nazadnje mi prevlada nekako takole:

Zopet sem gledala
oblake
in sem gledala
ptice
in čutila
veter
In za trenutek
sem bila
do norosti srečna!

Pozdravček vsem, predvsem pa Iji!

Sva že dve s podobnimi izkušnjami. Nihče te ne bo pocukal za rokav, jaz pa nisem taka, da bi se vsiljevala drugim. In potem enostavno vse gre mimo. 8 let ljubezni je šlo k vragu. Velika ljubezen, na koncu pa prevladuje njegov strah. In je odšel. Izbral najlažjo rešitev. Praznina je tako velika, da me žre. Ničesar se ne veselim, pravzaprav sem na delovnem mestu potrdila vse, napredovala. V osebnem življenju pa se mi zdi, da lezem dol po lestvici. Ničesar se ne veselim, vse mi je tečno, preveč razočaranja je bilo, da bi še verjela v kaj dobrega in v ljudi.

Ija!

Enkrat sem prebrala en verz, ne vem več kje in tudi na pamet ga ne znam, gre pa približno tako:
Ko si enkrat toliko na tleh, da dosežeš dno, lahko gre le še navzgor. Vsakemu pa je naloženo le toliko, kolikor lahko prenese. Če gledam iz svojih izkušenj, mislim, da to kar drži.
Prepričana sem, da boš dobila prijatelja-e, ko bo pravi čas za to.
Ko boš na tleh in boš potrebovala pogovor, se pa kaj oglasi na moj e-mail.

Ojla!

Pusti net in pojdi v life. Za računalnikom sedijo ljudje, ki se jim ne da ali pa si ne upajo in ne želijo imeti odnosov z živo osebo, pa to nadomeščajo s klepetanjem na daleč, z neznanci.

Stodeset možnosti je – najdi si prostovoljno delo v kakem društvu, zberi otroke iz vašega bloka, ki popoldne nimajo kaj početi in delajte nekaj skupaj – navdušeni bodo. Ali pa pojdi na kakšen pohod na Šmarno goro ali kam drugam, tam boš srečala ljudi, ki radi migajo in taki imajo ponavadi soliden odnos do življenja! Pa komu lahko pomagaš, starejšim sosedom na primer ali pa prijateljici včasih paziš na male otroke, da ima urico ali dve prosti. Nehaj jamrati in kaj naredi!

Ja razumem te, ker sama zadnje čase doživljam podobno.
Tudi jaz bi rada srečala sorodno dušo za pogovor.
Ne morem pripisati svojega e-naslova zato mi ga ti napiši če moreš ali
pa se kje dobiva (predlagaj kraj in čas…).

Tudi jaz bi zelo rad spoznal sorodne duše za pogovore…………..

Kje, kako??????????!!!!!!!!!!