Kaj mi je?

Pozdravljeni!

Na vas se obračam v upanju, da mi vlijete vsaj delček energije, ki jo tako zelo potrebujem. Resnično sem v hudem razcepu in nekako se mi zdi, da sem obtičala ter da ne gre naprej.
Stara sem 30 let in zelo močno si želim umirjenega družinskega življenja. Zelo močno si želim otroka. Imam fanta, s katerim sem se lani razšla. Od njega sem odšla ker preprosto nisem več zmogla prenašati njegovih ljubosumnih izpadov. Prav tako tudi nisem bila srečna tam, kjer sva živela. Nenehno samo delo, delo in prepiri. Tudi z njegovo mamo se nisva najbolje razumeli (ampak to je že druga zgodba). Torej sem odšla, si našla stanovanje. Po nekaj mesecih je začel fant spet hoditi k meni. Ker nisem želela scen, sem mu odpirala in ga s tem tudi spuščala v svoje življenje. Govoril je, kako me razume zakaj sem odšla, da naj mu dam zadnjo možnost. Naj povem, da mu nisem verjela, da mu ne verjamem niti zdaj in tudi solze me niso ganile. Ker je videl da s takšno taktiko ne bo nič, je začel groziti. Groženj pa se bojim. Potem je postal že kar domač pri meni (ker sem to dopustila) in mi spet začel prepovedovati kaj smem in kaj ne. Ker sem nekako vztrajala in se nisem hotela podrediti sem šla na različne prireditve. Kaj je bilo? Klici, grožnje in nazadnje je celo prišel pome. Dal mi je prav uro, do kdaj sem lahko tam. Njegovo početje me je razžiralo, da sem kričala nanj, ga prosila, naj me pusti – on pa nič. Živel lepo naprej kot da ni bilo nič. Zadnjič sem šla s sodelavci in sodelavkami na kavo. Pa je lepo prišel pome in ker nisem želela scen, me je odpeljal. Zvečer me je nekaj časa psihično matretiral, da so mi skoraj popustili živci. Rekla sem, naj gre, da ga nočem več videt, da se mu meša. Takrat so mu popustili živci in je z mene strgal majico. Bil je kot pobesneli bik. Hotela sem poklicat policijo, pa mi je vzel telefon. Potem je kljub vsemu in zaradi mojega nemoralnega početja ostal z mano. Drug dan in še naslednji teden se je trudil in mi skušal vzbuditi slabo vest, da ne smem hoditi na pijače, kosila, večerje, ker pač to ni potrebno za moje delo. Hotel je tudi vedet, kdo me je v to silil, da me ne bi smel. Želi, da se z službenih poti vrnem še isti dan, naslednji dan pa spet grem. Da mi bo on dal za potne stroške, toliko denarja je pa še vedno. Samo da ne bom z drugimi ostala. Nasploh mi pravi, da meni že zaupa, ne zaupa pa tistim, ki so z mano, češ da on že pozna moške in ve kakšni so. Kljub vsemu sem nekako ostala z njim. In še danes sem z njim. Nisem srečna, ne želim biti z njim, ker on se preprosto ne bo spremenil. Nikoli. Kot bi bila ujeta ali pa se podzavestno ne želim odcepit. Pa vem, da mi je bilo brez njega bolje. Zdaj se po eni strani trudi in me vozi na morje, v toplice in še kam (kar mi vrže pod nos) pa nisem srečna, ker se tudi tam kregava. Ker, ko prideva domov je vse po starem. Če ne oblečem gor tistega, kar njemu paše, začne trmariti. Skratka je kot otrok.
Tolikokrat sem že rekla, da se bo zdaj pa res končalo, da ne gre naprej, pa sem še vedno ujeta z njim. Stalno se najde nekaj…pa vem da so to samo izgovori. In ne vem zakaj toliko odlašam. Morda popuščam zaradi tega, ker kadar je po njegovo je uredu, kakor pa naredim kaj, kar ni v skladu z njegovimi pravili, izbruhne njegova bolna osebnost. Skratka imela sem moč da sem odšla, si ustvarila svoj dom, zdaj pa spet ne premorem toliko poguma, da bi ga odrezala. Zakaj?

“… Nisem srečna, ne želim biti z njim, ker on se preprosto ne bo spremenil. Nikoli. …”

Meni je ta del tvojega pisma povedal dovolj. Torej…? Zakaj še sploh odlašaš in ga trpiš?

Pozdravljena,

najprej ti bom napisala da te delno razumem kako je v takšni zvezi, ker sem bila sama v podobni, le da nad menoj partner ni izvajal fizičnega nasilja, je pa občasno psihičnega. Sedaj sem že več kot dve leti v drugi partnerski zvezi, ki je popolnoma drugačna od prve. Ampak to sploh ni pomembno.

Svetujem ti da čimrej pojdi daleč, daleč proč, enostavno si poišči drugo stanovanje, kjer te ne bo našel, drugače mu boš žrtev celo življenje. Jaz sem svojega enostavno zasovražila in enostavno odšla iz njegovega življenja. Zberi moč in pojdi. Svetujem pa še ti da se obrni na forum Partnerska posvetovalnica, kjer odgovarja ga.Košiček in mislim da bo podobnega mnenja.

Pogumno naprej, Sunny

Spoštovana Rozeta!

Ne dopustite si, da bi vam ta človek še naprej pobiral energijo in voljo do življenja, predvsem pa pogum in moč, ki je v vas. Toda dlje, ko boste vztrajali, težje bo, zato zberite ves pogum in vso moč, ki jo imate in storite še enkrat in dokončno nekaj dobrega zase – v sebi veste, da zmorete, zato se ne smete vdati. Iz vašega pisma je razbrati, da ste pogumna punca, ki ima rada življenje in je zelo škoda, če bi dopustila nekomu, da to v vas ubije.
Glede na to, da ste najemnica stanovanja vi, bi bilo bolj smiselno, da njega postavite ven – zamenjate ključavnico in ga ne spustite več noter (seveda lažje reči kot storiti) ali pa storite to kar ste že prvič, da se odselite in ga ne spustite več blizu (morda greste nekam za sostanovalko -začasno).

Odločite se čimpreje in tudi ukrepajte. Morda vam bo lažje, če vam pri izvedbi pomaga kakšen prijatelj, prijateljica, sorodnik…nekdo, ki mu zaupate, da vam bo stal ob strani in vas pri vaši odločitvi podpiral, če bi slučajno začela dvomiti oz. izgubljati moč in pogum, se ga bati, ker lahko pričakujete grožnje tudi v prihodnje.

Veliko poguma!

Špela, Šent

Proč, dokler ne bo prepozno!
Imam sestrično s takole ljubosumnim možem. In je grozno. To te psihično čisto uniči, ves čas si ujetnik in cela družina trpi. Izpadi so pa vse hujši. Ti ljudje se ne spremenijo, ker niti ne priznajo, da je z njimi nekaj narobe in zato niso pripravljeni na nobeno pomoč.

Ne vem, kaj vse bi tvoj partner uporabil, če bi odšla, upam, da ne sile (glede na vsemogoče zgodbe po časopisih) – če je to možno, odidi nekam, kjer te ne bo našel.

Sicer pa svetujem jasen pogovor. Če se bojiš nasilja in neposlušanja, izpelji pogovor v prisotnosti še ene osebe, pa magari kakšnega strokovnjaka – oz. nekoga nevtralnega, da partnerja ne bo motilo. Ali pa v posvetovalnici.

Predvsem pa: jasno povej, da je KONEC, da nočeš imeti ničesar več z njim, da nima nobene pravice izvajati nadzora nad teboj. Daj, dovolj si močna, izpelji to. Zaslužiš si gotovo kaj boljšega.

Glede želje po otroku pa svetujem, da jo malo potisneš ob stran. Še bo čas za to, a gotovo tale moški ni pravi za očeta. V takšni zvezi bi trpel tudi otrok, saj se nezadovoljstvo nasilneža in ljubosumneža kaže pri vseh reakcijah in dejanjih. Bo prišel pravi, ki bo boljši oče tvojim otrokom. Potrpi in se ne prenagli.

Vso srečo!

Popolnoma te razumem…..razumem tudi, da ne moreš kar tako vstran, ker te vežejo določeni spomini in predvsem to, da z lepo besedo fant najde zopet pot do tebe. To je potem začaran krog, iz katerega je težko oditi. Zato poskušaj (po predhodnih svetovanjih), čimprej narediti korak naprej ZASE, za svojo srečo, kajti življenje je le eno in ne pusti si ga uničiti pri 30-ih letih.

ZDAJ ŠE IMAŠ ČAS, KO NISI POROČENA IN NIMATA OTROK!!!!

VERJEMI!!!!