custvena nestabilnost?

Prosila bi vas, da mi razlozite, kaj se dogaja z mano, mi po moznosti postavili “diagnozo”.
Zdi se mi da, sem custveno nestabilna oz. nekaj v tem smislu. Ugotavljam namrec, da ko sem sama ali obupana zelo rada posegam po hrani. Imam sicer fanta, a se videvava samo cez teden za kaki 2-3 uri. Mogoce boste rekli, da je to dovolj, ampak meni enostavno ni. Fantu sicer tezim, a mi vec kot toliko casa ne more nakloniti. Zelo pogosto ga tudi izsiljujem, najhujse pa je dan ali dva pred menstruacijo – tabletke sicer jemljem in je bilo prvih 8 mesecev super, zdaj pa se mi ocitno zopet pojavlja PMS – lahko je vse uredu, pa me nato kar naenkrat fantova izjava pahne v popolni obup in zacnem ga izsiljevati z besedami kot so “sploh me nimas rad, totaln egoist si…” Fant se je ze navadil na to, zato me na zacetku pusti pri miru, ko pa se “ohladim” se mi pribliza in se zacne pogovarjati z mano o problemu. Meni je takrat grozno, sele ko se pomirim uvidim, da nimam prav, da od fanta ne morem zahtevati da naj bo vec z mano, ker realno se to ne da. Opazam tudi, da ko sem bolj zaposlena, teh problemov nimam. Fant mi je tudi prepovedal “razmisljati” – naj se se tako cudno slisi-ampak jaz med kaksnim branjem najdem povezavo z mojim zivljenjem, zacnem razmisljati, kako sem uboga, kako me nihce ne mara….
Nekoc se mi je zgodilo, da sva se ob 4h pogovarjala s fantom po telefonu in sem bila “normalna”, potem pa sem brala nek zalostni roman in sem cez pol ure bila ze vsa objokana. Ker sva se s fantom zmenila da pridem jaz do njega, sem sla na kolo in celo pot jokala in bila prepricana, da mu bom rekla, da je konec. Ne vem kaj je bilo, ampak dobila sem taksen grozen obcutek, da me ne mara, da mu ni nic zame….Zadnji mesec me tudi zelo stiska na levi strani rebr (lahko samo plitvo diham, ker bi bila bolecian prehuda) – gre mogoce za utesnjenost?
Fant je drugace uredu, seveda pa ni popoln, ogromno mi je pomagal, da sem zacela zopet studirat in da so se koncno pokazali uspehi.
Sama sem zelo kriticna do sebe in seveda tudi do drugih, ceprav se trudim, da jih razumem in jim odpuscam.
Najbolj me moti, da zabijam cas, ker ne vem kaj bi pocela, ceprav bi se imela za ucit ali brat ali kaj za postorit doma, vendar se raje smilim sebi, ter razmisljam, da me noben ne potrebuje, ker me ne poklice – sama pa tudi nikogar ne poklicem, ker se bojim, da jim bom ali v breme ali pa da bo racun previsok.
Prosim svetujte mi, kaj naj naredim!

Pozdravljeni!

Skozi celotno vaše pismo se kaže neka notranja praznina, (pomankanje smisla v življenju), ki ga zapolnjujete na različne nepave načine: s hrano, s posestniškim odnosom do fanta, z zlivanjem z zgodbami drugih ljudi (romain) ipd.
Če začnemo pri fantu; ali se vam res zdi smiselno,da še tisti čas, ki ga lahko preživita skupaj porabite za to, da mu težite (kot ste sami napisali), da ga zmerjate in izsiljujete? Ali ni leše ta čas porabiti za lepe trenutke, ki jih seveda ustvarimo sami!? Hkrati vas moram opozoriti, da vas mora imeti vaš fant zelo rad, da prenaša te vaše izpade in čustveno manipuliranje. Začnite razmišljati vsaj malo z glavo, namesto s čustvi, ki vas vedno popeljejo v še globje vrtince čustev, ko izgubite meje svoje osebnosti glede na okolje. Normalno je,da postanemo zaradi žalostne zgodbe žalostni in tudi, da nas spravi v jok, ampak tako intenzivno poistovetenje z osebo romana…?! Saj vendar vemo, da so tovrstne zgodbe, čeprav lahko slonijo na resničnih življenskih dogodkih, močno potencirane, ravno zato, da nas potegnejo v vrtinec lastnih čustev, lastno domišljijo… Ampak, ko je človek žalosten, se vendar mora zavedati, zaradi česa je tako. Kakšna je povezava med vami in likom iz romana? Kje je realnost, kje je domišljija?
Sami govorite o svojih občutkih, čustvih, kljub temu, da sami veste, da niso realni. Kadar vas v prihodnje pograbijo takšna močna čustva, se vprašajte zakaj so vas v tej specifični situaciji tako preplavila, s čim jih povezujete, kaj se lahko najhujšega izcimi iz te situacije in seveda, kaj DOBREGA vam lahko prinese. Verjetno prenašate takšne vzorce reagiranja iz otroštva, od mame. Tako je pogosto. Velik korak je že to, da se teh svojih napačnih reakcij zavedate in da jih hočete spremeniti. To je že velik korak! Če vam ne bo uspelo to narediti sama od sebe, se obrnite na kakšnega psihologa, psihoterapevta. Mmenim, da potrebujete zgolj nekaj usmeritev in da vam bo potem uspelo ustrezneje se spopadati z življenskimi situacijami.
Kot najprej pa razmislite, kaj želite od svojega življenja, postavite si cilje (kratkoročne in dolgoročne) in poti kako jih uresničiti. S tem boste dodali k smiselnosti svojega življenja, ker boste vedeli kam hočete iti ter pridobili na samozavesti (ko boste videli, da napredujete), ki vam je tudi primankuje.

Če boste še kaj potrebovali, ali pogovor ali informacije, se pa še oglasite.

Vso srečo, Maja.

Napisala si:
naj se še tako čudno slisi-ampak jaz med kakšnim branjem najdem povezavo z mojim življenjem, začnem razmišljati, kako sem uboga, kako me nihce ne mara….

Ja kaj, te fant nima rad? Malokdo je danes še zmožen takšne strpnosti in, kot je napisala Maja, te more ta fant imeti hudičevo rad, da prenaša vse te tvoje muhe. Lahko pa ga tudi zapustiš, kot sama vnaprej navajaš, saj boš s tem tudi njega rešila marsikaterega truda, ki ga vlaga vate; sama pa lahko potem ostaneš z osebami iz romanov. Malo se zamisli, no.