Kaj storiti…

Moje težave izhajajo iz preteklosti, bolj podrobno že iz male šole pa vse do konca srednje šole, kjer sem šolanje (zaradi razloga navedenega nadalje) tudi končal. Problem je v tem, da so me v teh 13ih letih mojega življenja, najpomembnejše faze razvijanja osebnosti, sošolci vedno poniževali, občasno (skoraj vsako leto) pa se je našel tudi kak nasilnež, ki se je fizično znašal nad mano. Za povrhu vsega pa sem imel še takšne starše, ki so mi vedno govorili, da ne bom nikoli dober za nič in koliko so drugi boljši od mene in seveda tudi starejšega brata, ki je bil v ranih letih (še pred malo šolo) tudi fizično nasilen do mene, kasneje pe le še na duševnem nivoju. Sedaj, ko sem že v srednjih dvajsetih letih, pa imam težavo najti vsakršno motivacijo v sebi, da bi prišel do željenega cilja, kateregakoli cilja, tako na področju službe, kot na področju ljubezni, ali kjerkoli drugje v življenju. Preprosto se vedno prepričujem, da tega ne bom zmogel, da se bo ponovno nekdo izživljal nad mano, da bom ponovno doživel nadvse poniževalno zavrnitev in posmeh, ali pa da tega preprosto nisem vreden.

Sedaj vas pa sprašujem, vse spoštovane psihiatre (ali psihologe, psihoterapevte), kaj mi je storiti? Že od 19. leta pa vse do današnjega 25. leta sem namreč v zastoju, ne morem nikamor. Vedno razmišljam, dosti razmišljam, iščem odgovore in sem v vseh teh letih tudi že dobil enormno število nasvetov v smislu: “imej se rad, pojdi ven, srečaj nove ljudi, itd.” Vendar mi vse to v teh letih ni pomagalo nič, karkoli sem se pripravil narediti, se je vedno pojavila neka ovira, katere nisem mogel zaobiti. Vsa ta moja nedejavnost me sili k bruhanju (dejansko, najpogosteje ob jutru, ko se pripravim za službo, katera se bo tudi kmalu končala in si bom moral poiskati novo – gre najverjetneje za ogromno živčnost, to se mi dogaja tudi pred vsakim pomembnim dogodkom ali odločitvijo), vse skupaj pa me duši, kot bi imel astmo, in ne morem prosto zadihati.

Hvala za vaše nadaljne odgovore in lep pozdrav.

Pozdravljeni!

Opisujete življenske dogodke, ki se ne bi smeli dogajati, pa žal se. Dejansko niste imeli pozitivnih izkušenj, zato je vaš občutek samovrednosti popolnoma uničen. Na tej osnovi bi vam svetovala, da se osebno zglasite pri kakšnemu psihoterapevtu, psihologu, saj vam bodo ta bazična negativna prepričanja verjetno stalno jemala pogum. Tega pa potrebujemo za soočenje s svetom in to kljub zavedanju, da bomo še srečevali kakšne kretene, ki nas bodo hoteli ponižati ali se kakorkoli izživljati nad nami. To se dogaja vsem, ne glede na količino slabih izkušenj v otroštvu. Ampak, če imamo vsaj neko bazično pozitivno podobo o sebi, je takšne izkušnje lažje prenesti. Pri tem včasih pomaga zavedanje, da že ne moreš biti toliko nič vreden, če se nekomu zdi smiselno, da se spravlja nate in to na takšne nizke načine (npr. fizično nasilje), ker te očitno drugače ne bi mogel premagati, dotolči.
Tudi vaše psihosomatske težave, ki jih opisujete (težave z dihanjem, bruhanjem ipd.) so posledica občutka lastne nesposobnosti. Ampak kljub temu, vam je uspelo vsa ta leta preživeti in nekako iti naprej. Imate službo, ki je marsikdo v vaši starosti nima in kot pišete imate cilje, vendar se jih bojite uresničevati, ker takoj pomislite skozi kaj boste morali iti ob tem. To, da imate cilje, je super. Napišite si jih na list papirja, tako da jih boste vedno imeli pred sabo. Zraven si napišite različne načine kako priti do njih (brez vrednotenja!). Potem pa si izberite enega, dva in pojdite po korakih proti uresničevanju. Vem, da te besede zvenijo nesmiselno preprosto, ampak tako na splošno je težko govoriti. Vseeno pa, kaj imate izgubiti? Sedaj ste že sami sebe naveličani in se ne počutite dobro v svoji koži. Torej poskušajte iti naprej in ne razmišljajte preveč vnaprej. Jemljite trenutek za trenutkom. Če se bojite negativnih izzidov, si napišite kako se jim lahko izognete, kako se lahko z njimi spopadete ipd. Ampak ne obremenjujte se z njimi več kot se denimo s pozitivnimi možnimi izhodi. Ne se fiksirat na možne negativne posledice. Še vedno so samo ‘možne posledice’, če pa boste z njimi preobremenjeni, pa boste samo čakali kdaj se bodo res zgodile, da dobite zopet isto potrditev, kot ste jo že tolikokrat: da niste sposobni, da se kdo izživlja nad vami ipd.

Če vam lahko kako bolj specifično pomagamo, pa kar še pišite.

Srečno, Maja, Šent.