Zmeda

Spoštovani

Stara sem 24 let in sem študentka 2 letnika faksa. Živim že tretje leto v študentskem domu, ki je moj edini dom. Moja družina je pred približno petimi leti razpadla. Oče je dokončno odšel in naju takrat z bratom zapustil, z materjo, ki je bolehala na živcih. Odšel je torej, ko sem bila v četrtem letniku srednje šole. Še pred tem pa sem doživela hudo zmedenost v obdobju tretjega letnika. Namreč na očetovo pobudo smo šli cela družina v eno fanatično protestantsko cerkev. Starša sta se celo za trenutek zbližala, a sta kmalu izstopila. Jaz pa sem še ostala noter samo zato, ker sem bila zelo močno zaljubljena v enega fanta, ki je bil član te cerkve. Ker me ni hotel, sem bila zelo prizadeta in zmedena, nato pa sem se zaljubila v še enega fanta, ki je bil član te cerkve in sem z njim hodila par mesecev. Nato pa me je zapustil, saj mu je šla moja mama na živce, ker ga je zmerjala, pa tudi ni več hotel biti z mano, čeprav sem ga zelo ljubila. Zelo.
Jaz sem še naprej hodila v tisto cerkev, čeprav mi bilo do njihovega načina, saj se mi zdi neumno in bolano ljudem govorit, da je hudič vedno tukaj in da te hoče odvrniti od boga in ne vem kaj…. Skratka, ostala sem v tej cerkvi samo zaradi hudega razočaranja v ljubezni. Ko sem začela hodit v cerkev mi je šolski uspeh zelo padel. Od takrat se je nekaj zgodilo z mojo motivacijo. Bila sem zelo zmedena. Ko me je tisti fant zapustil, sem se pa začela spraševati kaj če sem lezbijka. Ta misel, ki me je zelo obremenjevala, me je čisto prestrašila in popolnoma paralizirala. Saj vem da nisem lezbijka. Delno sem odkrila kaj je problem -namreč jaz sem si tako zelo želela počutiti ljubljeno od njega, ki me je zapustil, da sem se nekako poistovetovala z njim. No, ko sem prišla v četrti letnik, pa sem izstopila iz tiste cerkve in sem malo napredovala v šoli. Po srednji šoli sem pa imela fanta dve leti, s katerim sem bila samo zato, ker me je spominjal na tistega zadnjega fanta, ki me je zapustil. Ker sem končala srednjo gostinsko, nisem mogla študirat angleščine, saj nisem imela mature. Sicer so mi starši vedno govorili da sem neumna. Zato sem bila v osnovni šoli nemotivirana, pa tudi okolica(otroci v šoli) me ni nikoli sprejemala zaradi porekla, ki ni slovensko. Mati me je kot deklico zelo kruto pretepala in zmerjala, očeta ni bilo nikoli doma, saj je delal po terenu. Po srednji šoli sem bila na nek način torej spet zaljubljena, vendar sva se s tem fantom naslednji dve leti kolikor sva hodila, videvala enkrat mesečno, saj je živel 170 km od mojega kraja. Najprej sem bila zelo zagreta zanj, z njim sem izgubila nedolžnost, se zelo bala nosečnosti, tako da nisem bila ravno sproščena z njim. Sem ga spoštovala globoko v sebi saj je bil zelo pameten. Vendar me je strah pred tem če sem lezbijka zelo obremenjeval, ko sem bila z njim. Seveda me ženske ne privlačijo, pa tudi če bi se mi zdela kakšna ženska lepa to niti slučajno ne pomeni homo-usmeritve. Torej šla sem takoj po srednji šoli študirat na šolo na kateri sem bila zelo nesrečna. Tja sem šla samo zato, da sem šla proč od svojih agresivnih staršev in da bi lahko bila sama z njim, ki je k meni prišel enkrat mesečno in sva se imela še kar v redu med vikendi. Oče je takrat zapustil mamo in ko sem hodila domov, sta me mama in brat kruto pretepala, tako da je celo policija večkrat posredovala in jima zagrozila, da ju bo zaprla, saj je bila predvsem mama zelo nasilna do mene. Morala sem bežati od doma…Tisti fant mi ni mogel več pomagat in me je po moji “nezvestobi”, ki sem mu jo po telefonu sporočila zapustil. Samo poljubila sem se z drugim fantom in sicer sem tistega poletnega meseca morala zbežati pred nasilno mamo in bratom in sem pomivala posodo na obali, saj sem sanjala o tem da študiram v Ljubljani. In po napornem večeru sem ob sprehodu ob morju začutila da potrebujem nekoga in sem se poljubila z mladim sodelavcem ki je bil zelo podoben mojemu takratnemu fantu. Šlo se je samo za poljub in zbežala sem ko sva se poljubila in mu povedala da imam fanta. Vendar mi je tisti poljub nekako ugajal čeprav sem vedela da ne smem. Hotela sem kaznovati samo sebe na neki način in sem fantu to priznala. Ko mi je rekel da konec, se mi je zrušil cel svet. Potrebovala sem dve leti, da sem ga prebolela. Tisti faks na katerem sem zgubila dve leti in pol sem zapustila in prišla v Ljubljano, kjer sem že tretje leto v študentskem domu. Vse kar sem si v življenju želela je vedno bila ljubezen. Starši mi je niso dajali, s fanti mi ni šlo.
Ampak,odkar sem prenašala mamino grozno vedenje, preden sem prišla v Ljubljano, se mi je od stresa najbrž zmajal moj nekoč v redu sistem, torej volja do učenja, upanje. Zdaj že dve leti hodim na skupinsko psihoterapijo tukaj k študentskemu psihoterapevtu, vendar mi to malo pomaga. Sem proti tabletam. Želim razumsko rešiti konflikte znotraj sebe. Od antidepresiva, ki sem ga enkrat poskusila mi je bilo slabo, sicer pa sem bila malo bolj vesela.
Od vseh teh dogodkov, ki sem jih naštela, sem padla v skrajno apatijo, neupanje, nemoč. Predvsem nemoč. Čeprav sem močna, saj si sama že tretje leto poleti služim za šolnino, s starši se slišim malo, sicer je mama malo bolj prijazna, saj jo obiščem enkrat na dva meseca, pa še to za en dan. Brat in njegova punca živita z njo, in jim gre dokaj težko, saj je mama težka. Brat je zapustil šolo, čeprav je zelo pameten ima samo OŠ, in je star20 let. Trpela sem tudi zaradi njega. Odpustim mu, da je bil do mene nasilen, saj je imel krizo, vendar me boli, da sva bila tako nasilo ločena. Zdaj je kar je. Slišiva se in se lepo pogovarjava po telefonu, vendar zelo redko. On pač ima svoje življenje jaz pa svoje.
Imam šest pogojnih izpitov pred seboj in ker se me že nekaj let vleče ta nemoč zbrati se, ne vem kako naj naredim te izpite. Sicer bom delala od junija do avgusta, saj moram zaslužit za šolnino. Imam lepe želje v zvezi z izobrazbo, vendar nimam energije. Sicer sem finančno delno samostojna, občasno mi oče, s katerim sva malo v stiku pošlje kaj denarja. Imam fanta že dve leti. Je v redu fant. Sicer je nekoliko pasiven, toda dobro se ujameva, oba sva duhovna, pa tudi malo trmasta, imava rada ljudi, knjige, živali. Vendar mi on in nihče drug očitno ne more vrniti volje do življenja, do učenja. Kako naj prebudim svoje mogočne pogone uma in ljubezni, ki so me zaradi vseh teh dogodkov za menoj blokirali? Kot sem že povedala, hodim na študentsko skupinsko psihoterapijo. Morda bom vzela antidepresiv, bom videla, saj se bojim, da mi spet ne bo šlo na slabost v želodcu, to so pač stranski učinki. Mislim da ne bom vzela tega, ampak bi se rada na naraven način uredila. Torej od mojega 17 leta se vleče ta huda bolečina, slabe misli o sebi, ki me paralizirajo. Tisti strah v zvezi z homofobijo je globoko povezan z mojo mamo, vem. Saj sem jo rabila, a ona mi je obrnila hrbet in me ranila.
Zdaj je že vse kar je bilo za menoj, a jaz sem še vedno brez volje in moči za življenje. V študentskem domu imam mir, imam vse pogoje, a ne delam nič za šolo. Tudi takrat ko sem šla po srednji šoli na tisto šolo, sem imela vse pogoje za uspeh, a nisem uspela. Imam pogoje tudi sedaj, a jaz samo ležim cel dan, če pa grem kaj ven, sem čisto psihično in potem še fizično izčrpana. Mislim, da me je ta globoka večkratna zaljubljenost zelo izčrpala in prizadela. S tem fantom sedaj se imava v redu, nisem pretirano zaljubljena, a mislim, da ga imam zares rada. Da nama lahko uspe. Sicer imava težave z mojo ljubosumnostjo, oba se malo ceniva na trenutke. Veste moja mama je bila vedno tako zelo nepravična do mene.
Zdaj pogrešam starše in sem poskušala na lep način pridobiti njihovo ljubezen, ki bi mi tako veliko pomenila, ampak je ni. Je ni. Ostanem samo jaz tista, ki se lahko rešim. Kaj pa fant? Kaj naj od njega pričakujem? Dejal je, da moram biti sama trdna v sebi in da mi tega ne more dati, torej poudaril je, da ne mara ideje, da bi jaz bila zmedena, šibka za svoje dolžnosti….
Danes sem se na skupini zjokala, saj ko vzamem v roke skripto, se mi zdi da je brezveze. Moji starši so imeli s svojimi slabimi in dobesedno patološkimi vzorci name zelo obremenilen, zaviralen vpliv. Zaradi posnemanja nekaterih vzorcev, ki so mi jih vcepili, sem trpela.
Vse kar si želim je pustiti preteklost in strah, ter nepogum za seboj. Vendar v NIČ ne verjamem več, počutim se da izdajam samo sebe in da se ne maram. Počutim se krivo in bojim se nečesa, a še sama ne vem česa. Želim si, da bi naredila izpite in faks,j e triletni, zdaj sem v drugem letniku.
Kaj naj storim, da pridobim nazaj moč, pogum-da si upam živeti svoje svobodno življenje. Drugače sem pametna in lepa, komunikativna, vendar včasih nekoliko zaprta vase. Ampak zdi se mi dobro, da se začenjam POČASI zavedati same sebe, saj sem zaradi vsega tega kar sem vam opisala dobesedno izgubila čustva in spomin (to je bil najbrž obrambni mehanizem,mar ne?).
Že cel teden spim cele dni in berem psihološko literaturo in skušam razumeti svoje strahove in svoje blokade. Hočem narediti fakulteto in uspeti, diplomirati. Kje naj najdem moč? Morda bi mi antidepresiv pomagal, da se osredotočim na učenje.Vendar je problem v tem, da se mi zdi da jaz hočem nekaj drugega. Vendar kaj je to? Tako so me zmedle takrat te stvari, da sem izgubila stik S SEBOJ. HOČEM NAZAJ TA STIK! HOČEM NAZAJ SVOJO SPOSOBNOST UČENJA IN HOČEM DA SE MI TA SPOSOBNOST POVEČA, da sem boljša in uspešna. A se bojim. Zdaj bom šla na sprehod, potem pa bom najbrž zaspala pokrita čez glavo. Želim si začutiti vrednoto tega da sem študentka. Kaj to sploh pomeni da študiram? Zakaj so mi starši ukradli moj pogum? Kje je moja samozavest? Kje je moja moč? Rabim nazaj mojo moč. Rabim ljubezen do same sebe. Kako naj to pridobim?
Pomagajte mi in hvala za vaš odgovor, ki mi bo veliko pomenil. Prosim vas, poglobite se v moje pismo.
Hvala.
p.s.mislim, da je problem v tem, da sem imela travmo na travmo, in nobena od teh ni bila razrešena.

Draga Študentka!

Že iz vašega pisanja je razvidno, da ste imeli res težko otroštvo in mladost – torej težko življenje.
Prav tako, pa lahko preberem, da ste se iz tega tudi veliko naučili in se znali, na svoj način, postaviti zase!
Mislim, da iskanje ljubezni pri fantih, izraža samo to, da ste iskali predvsem ljubezen, ki je pri starših niste dobili in jo potrebuje vsak človek, drugače pa jo išče drugje.
Trenutno ste depresivni ob razmišljanju o svojem življenju, toda priznati si morate, da ste do sem, kjer ste, prišli čisto sami in ste imeli zelo malo opore, ali sploh nič. Prav občudujem vas – najbrž je malo študentov, ki nimajo za seboj staršev, ki bi jim stali ob strani (čustveno in finančno). Življenje vas je veliko naučilo in kljub težkim razmeram niste nikoli čisto obupali, zato nima smisla obupati sedaj, ko ste že tako daleč.
Imate tudi cilje, ki si jih želite doseči in poskušajte v to vložiti čim več energije, čim manj pa jo vlagajte v premlevanje kaj vse je bilo hudega. Čim večkrat poskušajte videti kaj vse ste že naredili zase, kaj vse ste premagali, torej je najbrž učenje še najmanj (čeprav v določenem trenutku težak zalogaj, toda ta vas pripelje do cilja, ki pa je vaš!). Morda bo lažje, če si naredite načrt za učenje in se ga potem tudi držite – zavedajte se, da je to pot do vašega cilja!
Trenutno imate fanta, ki pa vas ne more osrečiti, če se najprej ne osrečite sama (se pravi, morate narediti vse, da boste lahko čimbolj srečna, pa čeprav le ob malih stvareh) oz. – najprej se morate imeti rada sama, potem pa boste lahko sprejemala njegovo ljubezen.
Fant vam lahko da neko trdnost, oporo in vam pomaga, da boste močna, ampak samo, če mu to dopustite. Kar pomeni, da se morate za te stvari predvsem truditi sama, on pa vam je lahko le v oporo, da si jih boste pridobila.
Še enkrat bi rada poudarila, da se osredotočajte predvsem na svoje pozitivne lastnosti in na vse kar ste že dosegla in pustite neprijetna doživljanja čimbolj ob strani (vem, da jih ne morete kar pozabiti, ampak takrat se spomnite kako daleč ste prišla).
Morda vam bi pomagalo, če si poskušate za vsak dan posebej zapisati vsaj tri ali pet lepih stvari, ki ste jih tisti dan doživeli (morda le cvet na drevesu, ali pa če ste komu podarili nasmeh in ga razveselili…, lahko najdete marsikaj).
Želim vam še veliko uspehov!

Hvala Vam za odgovor! Ne zamerite, ker sem se podpisala kot študentka. Nočem, da bi kdo od študentov prepoznal, da je pismo od mene.

Študentka, vzela si mi z jezika. Če boš kadarkoli našla ključ do uspeha, mi ga prosim lepo sporoči. Vem da ni univerzalnega, pa vseeno. Tud jaz ze že od nekdaj trudim prebrodit vse travme iz otroštva ampak mi čist nič ne uspeva. Dosti sreče ti želim, pa javi se še kaj!

Vse travme iz otroštva je možno prebroditi le tako, da se čimbolj osredotočimo na ta trenutek.
Preteklost je potrebno sprejeti, ter si odpustiti.

Tako je uspelo meni in še mnogim drugim.

Potrebna je le odločitev.Tega ne more storiti nihče namesto nas.

Problem ni prisoten vedno ampak izbruhne naenkrat.. Recimo: naenkrat zbolim (kar je pri meni dokaj pogosto) in pol kar padem v to hudo depresijo ki se vleče par mescov. In potem mi nekak uspe prit ven it tega stanja in spet zbolim…in to se skoz ponavla in ponavla, ponavadi poleti (junij, julij).Takrat mi na površje vdari vsa preteklost in nisem dovolj močen da bi jo potlačo…hm potlačo ja, predelat je na žalost ne znam in ne morem.

Ampak nekdo te je pa vseeno prepoznal! Ne bom povedala tvojega imena, ker bi to bilo nepošteno od mene.
Boš pa ti “skuta” (saj veš najina fora) prepoznala mene.

Lepo življenje ti želim.