živci

S partnerjem sva skupaj že 15 let. Otrok nimava.
Dogaja se, da gre približno 2x na mesec kar iz službe v gostilno, direktno mimo hiše.
Ko ga ni ob uri domov, se doma jočem, preklinjam, počutim se grozno.
Zdi se mi, da mi kri po žilah gori, kot da me peče. Včasih se ne morem zadržati in nekaj mečem po stanovanju.
Bojim se, da ne bom enkrat razbila pol hiše. Kaj bi morala storiti? Ali bi mogla imeti vsaj kakšne tablete za živce?
Svetujte mi prosim.

Draga Sonja!

Lahko vam predlagam nekaj možnosti kaj lahko storite, odločiti pa se morate sama. Upam, da boste ob tem tudi sama odkrila kakšno možnost, ki vam bo pisana na kožo.
Glede na to, da so moški pač moški in smo ženske ženske, imamo drugačne potrebe, drugačen pogled na svet, drugačno razumevanje različnih dejanj…
Če se drugače razumeta (predvidevam, da je težava le občasna), bi bilo za vas lažje, če sprejmete to njegovo odhajanje v gostilno, kot njegovo potrebo po tem, da je sam oz. s prijatelji, sama pa si tudi omislite neko dejavnost, aktivnost, ki bo vam pomagala pri sprostitvi. Morda se lahko z možem dogovorita za določen dan, kdaj bo odšel v gostilno ali pa vsaj, da vam sporoči, da ga ne bo domov, vi pa si ta čas vzamete čisto zase, greste k prijateljici, na sprehod, z dobro knjigo v banjo ali pa počnete nekaj kar vam je v zabavo in lahko delate sama (tukaj upam, da si boste lahko zamislila še 1000 in 1 možnost).
Poskusite mu razložiti (enkrat, ko bosta oba dobre volje in sproščena za prijeten pogovor brez obtoževanja in bosta poskušala razumeti drug drugega – vi njega, da rabi prostor in čas zase in on vas, da rabite opozorilo, da se bo to zgodilo in, da morate vedeti, da ni vaša krivda, da se umika), kaj čutite ob tem, ko se na tak način umika in pustite, da vam on razloži zakaj to počne in kaj ima od tega – kaj to pomeni njemu (ki je M), tudi če je za vas (ki ste Ž), to nesmiselno. Če bo videl, da razumete njegovo potrebo po umiku in mu je ne zanikate, potem bo (najbrž) pripravljen, na vam primeren način (ki ga ne pozna, če mu o tem ne poveste), to deliti z vami.
Še enkrat bi rada poudarila, da začnite pogovor z razumevanjem in ne z obtoževanjem, ko boste govorila o svojih čustvih, pa mu ne dajajte občutka krivde, saj bi ga s tem še bolj odvrnili od sebe.
Glede tablet pa težko verjamem, da bi vam pri tej situaciji, ki jo opisujete lahko pomagali.
Želim vam uspešen pogovor!

Špela, Šent