pogovor

Pozdravljeni!
Z možem sva pri 30tih, poznava se 12 let, poročena sva 2 leti in imava leto starega sinka. Počutim se kot bi živela s tujcem.
Sama se bolj občutljiva duša. Nosečnost je bila zdravstveno težka in se končala s carskim rezom. Pričakovala sem ljubezen in razumevanje, dobivala ignoriranje in očitke. Po porodu sem zapadla v hudo depresijo in se zdravila. Ni mi verjel, misleč da ga izsiljujem za pozornost. Opore ni bilo, mož me je zapustil s 6 mesečnim sinkom. Obiskoval ga je, mene ignoriral. Ločitev je bila pred vrati. Po dveh mesecih se je mož vrnil. Oprostila sem mu, odpustila verjetno nikdar. Sinku je dober in skrben očka. Kot mož me je razočaral. Vede se, kot da moje želje in potrebe niso pomembne. Niti toliko, da bi se pogovorila, ker vsak pogovor odklanja. Prenašam, postajam razdražljiva in jokava, kar ga spet jezi. Začaran krog.
Kako naj upoštevam nasvet naj se z možem pogovorim, ko pa odklanja in se umika? Sprašujem se, me sploh ljubi, ali sem mu samo gospodinja in ljubica.
Moža ljubim, zato potrebujem nasvet.
Maja

Draga Maja!

Odgovarjam ti, ker sem pred petimi leti doživljala točno to, kar sama opisuješ. Jaz bi to laično opisala kot poporodno depresijo. Jaz sem bila potrebna zdravljenja, pa si nisem upala sama sebi priznati in se obrniti po strokovno pomoč. Cele noči sem prejokala, to je čutila tudi hčerka, ki je bila zelo razdražljiva, nemirna in če je jokala ona, sva jokali obe. Kot praviš ti, začaran krog. Mož namesto, da bi me razumel, pomagal, podpiral se nama je začel odtujevati, pravzaprav izogibati. V službi si je prevzel vsa možna dežurstva (še danes ne vem, ali je bil res tam!). Samo da mu ni bilo treba priti k ženi in otroku. Na mobitel mi ni odgovarjal. Ko je prihajal ob čudnih nočnih urah, sva se samo kregala in vsakič sem dobila živčni zlom. Skratka, da ne razlagam podrobnosti, vse je bilo narobe in z možem nisva našla prave komunikacije in medsebojnega spoštovanja.

Preden ti karkoli svetujem: z možem sva se po dveh letih le ujela, saj sva imela oba isti cilj: ostati skupaj z najino ljubico, pa še enega sončka sva pridelala (na vse grdo izrečene besede sva pozabila, saj sva jih izrekla oba).

Draga Maja, najprej ti svetujem, da si v knjižnici sposodi knjigo “Moški so drugačni, ženske tudi”. Preberi jo in dosledno upoštevaj vsa navodila. Resnično delujejo. Pa stran s slabo voljo. Tudi mož bo raje ob tebi, če boš nasmejana in vesela. Vem, da se je težko pretvarjati. Vendar se moraš potruditi sama!!!!! Počni stvari, ki te veselijo, kupi si kaj lepega, pojdi na kavico s prijateljico, ki te zna spraviti v dobro voljo,…. Le da ne boš neprestano mislila na svojo “godljo”, ki te bremeni. Moža pusti pri miru, ne drezaj vanj, ne postavljaj mu vprašanj in ne pričakuj, da se bo čez noč spremenil. Od časa do časa pa mu daj kakšno pohvalo – ta čudežno deluje!!!

Pa poročaj kako ti gre!

Srečno!

O, Tina, najlepša hvala, da si mi zaupala svojo zgodbo. Posebej zato, ker je polna upanja in res bom storila kot si mi svetovala. Hvala za spodbudo, mi veliko pomeni, saj so to stvari, o katerih se je težko pogovarjati, ker te ljudje ne razumejo, če niso doživeli kaj podobnega. Upam, da se še kaj slišiva.

Maja

Me veseli, da si že bolj optimistična. Veš kaj ma pa zanima, ali si še na porodniški? Meni je bilo veliko bolje, ko sem šla nazaj v službo. Z delom se zamotiš, da nisi z mislimi neprestano pri problemih, ki te žalostijo. Res je popoldanski tempo naporen, ampak z organizacijo in poenostavitvami gre lažje. Meni je ta sprememba (odhod v službo) zelo koristila. Vsaj kavico sem v miru spila, pa s sodelavci smo kakšno rekli, skratka služba-družba me je sprostila in takrat sem začela bolj normalno in vedro funkcionirati.

Daj napiši še kaj, meni (in ostalim forumovkam) lahko pojamraš, kaj ti leži na duši. Ti bo lažje.

Držim pesti zate!

Tina!
(Sicer sem ti že odgovorila, pa vse kaže, da mi je računalnik zagodel.)
V službo sem se vrnila pred kratkim in sem popolnoma drugačna. Svoje delo imam zelo rada in polni me z energijo, ki je ne znam razložit. Kot bi spet vedela kdo sem…. Upoštevam tudi tvoj nasvet, naj poskrbim zase, naj pustim moža pri miru… Pa je res bolje. Tudi sinka bolje sprejemam, če me razumeš. Ah, so pa to bile težke stvari in jih ne bi rada ponavljala, ker se še zdaj spopadam z vsakim dnevom posebej, da ne popustim….
Tina, ker si imela podobno izkušnjo, bi te rada nekaj vprašala. Sta se z možem po tistem dogajanju kdaj pozneje kaj pogovarjala o tem, kaj se je pravzaprav dogajalo s tabo oz, z njim in zakaj je pripeljalo tako daleč? Ti je kdaj povedal, zakaj je tako ravnal? Kaj te je prepričalo, da si ostala z njim? Pogumna si, da si se odločila še za enega otročka, te ni bilo strah, da bi se scena ponovila? Da bi bil mož spet tak? Kako pa te je mož sprejemal med drugo nosečnostjo in potem? Prosim odgovori mi. Veš, vedno sem si želela veliko otrok, pač prvega nisva imela prej, ker je bil študij, pa iskanje službe, pa da sva si naredila stanovanje ipd…saj sva finančno bila za vse sama…in res nikoli nisem pričakovala, da sa bo pravljica o zaželjenem prvem otročku tako končala, kot se je. No, saj najhujše je že mimo. Vsak dan narediva korak bližje drug drugemu… Pa vendar tisto nezaupanje vanj ne izgine. Mogoče je še vse preveč sveže….
V pričakovanju odgovora te lepo pozdravljam in
Tina, hvala ker si!
Maja

Sory Maja, ampak nisem zatajila jaz temveč moj službeni računalnik (v službi se namreč med pavzami malo švercam). Sedaj je škatla popravljena in sem opazila, da si odgovorila. Upam, da boš tudi ti našla moj odgovor.

Pa k stvari. Če sva se kasneje kdaj z možem pogovarjala o tistih časih: sva se ampak le na mojo pobudo, oziroma je bil bolj monolog. On je poslušal, jaz pa govorila. Večkrat mu omenim, da mi je še danes hudo, samo da se spomnim najinih skupnih začetkov. Tako kot vidva, sva si tudi midva morala vse ustvariti sama. Pa tudi ne bi hotela biti v breme staršem, ali razvajena hčerka, kateri morajo vse “prinesti k …”. Mladim družinam na začetku ni lepo, pa še druge probleme sva imela, zaradi katerih sem se jaz zelo sekirala. Sem pač tak tip. Vedno pa sem sanjala o idealni družinici, otrocih, ljubečem razumevajočim možem. Kot pribito drži, da smo si moški in ženske zelo različni v razmišljanju in čustvovanju. In to je tisto, kar je mene “neslo”. Sem preveč čustvena!!! Nisem mogla razumeti, zakaj če me ljubi ne naredi to in ono zame, tako kot bi jaz storila zanj. Če se jaz razdajam v ljubezni, zakaj se on ne. Pa tudi o sebi sem imela predstavo, da sem in moram biti popolna in brez napak, da sama zmorem vse,… Razočarana sem bila sama nad sabo, da ne zmorem vsega gospodinjskega dela, nege in vzgoje otroka, … in tako se je v meni kopičilo polno porazov. Jaz sem jih jemala kot poraz! Pomoči nisem imela nobene: ne starši, ne mož, s taščo in tastom do hčerkinega 3. leta nismo imeli stikov. Ko bi mi vsaj kdo takrat priskočil na pomoč. Za kakšno urico. Mož pa je samo delal. Dežural kolikor je le fizično zmogel. “Garam za nas, za najino družino”, so bile njegove besede. Pa saj je bilo res noro. Najemnina, položnice, krediti za stanovanje, ki sva ga kupovala, šparanje po planu, … na koncu nama je le uspelo. Sva pa oba trpela in se odpovedovala. Malo preveč sem se razgovorila. Hotela pa sem razložiti, zakaj je tako daleč pripeljalo.

Kaj me je prepričalo, da sem ostala z njim: čisto odkrito ti povem, da je v najhujših trenutkih jokal tudi on. To me je prepričalo, da misli resno in me je prosil naj ne odidem, ker naju ima obe rad.

Druga nosečnost: finančno smo splavali, hči je odrasla (razlika je pet let) in sva postali druga drugi dobra družba (izleti, knjižnica, igranje, skupno ustvarjanje). Mož je bil še vedno zaradi službe kronično odsoten, ampak ker si je želel sladkih poljubčkov svoje hčerkice in žene, je bolj pohitel domov. Nekako sva si zopet zaupala in se poskušala razumeti. Tako, da je bila druga nosečnost blažena in mirna. To se pozna tudi na fantku, ki je pravi sonček v naši družini. Vedno si mislim, da me je Bog nagradil za vse za nazaj. Tudi porodniško sem zelo uživala.

Joj sem grozna, zdaj sem pa tebe zamorila s svojimi problemi v preteklosti. Pa še take osebne zadeve ti pišem, ki bi ti jih raje na tvojo elektronsko pošto. Te spomini po petih letih kar vrejo iz mene. Tudi tebi želim, da bi se ti odnosi s tvojim možem uredile in da mu boš lahko oprostila in zaupala. Je pa veliko na tebi! Sama moraš storiti kaj v tej smeri, pa čas je potreben. Uživaj in razdajaj se svojemu sinčku! Njega imata brezpogojno rada oba in to naj vaju povezuje – za začetek.

piši še!

in ko takole gledam vajin pogovor, si rečem, da itak ni nič čudnega. Najprej se vsemu odpoveduješ vsemu, da lhko dobiš streho nad glavo, ki je lahko hitro premajhna, pa kup položnic in drugih finančnih zagat. Sej ni čudno, da se ti sfecla. Midva sva ravno zato prestavila otroka na kasneje, ker enostavno ne zmoreva. No naj napišem, da si zase za obleč nisva kupila že dolgo nič. Vse je en kredit, pa položnice,hrana, pa denar ko crkne to ono…Oba sva zaradi tega živčna in razdražena. No tudi sedaj, ko sva se odločila za otroka, pa nama na začetku ni ratalo. Pa saj bo boljše, si pravim! Ja po drugi strani mi gre po glavi kako bom zmogla še otroka…vrtec, plenice in to…Ah sam da bo 🙂 Glavno je da se imata oba rada!!

Tina, živjo!

Spet sem tu! Odkar sem v službi sem polna energije in vsak dan je krajši. Z možem se vedno bolj razumeva in o preteklosti ne govoriva. Tudi ne čutim nobene potrebe prekuhavat te stvari. Pri sebi sem morala toliko stvari postaviti na svoje mesto, da grem zdaj lažje naprej.
Ko berem tvojo zgodbo je tako kot bi brala svojo. Popolnoma isto dogajanje z možem, mobitelom, pozno prihajanjem iz službe, mojim nenehnim jokom…… Tudi jaz sem strašno občutljiv človek in med terapijo sem pravzaprav spoznala zakaj. V rani mladosti sem bila spolno zlorabljena in vse moje čustvovanje je s pričakovanjem otročka butalo iz mene. Vse sem zatlačila vase, nikoli nikomer zaupala o tem, upala da bo izginilo, pa ni. Bolečina, krivda, sram, nezaupanje do ljudi, občutljivost, včasih agresivnost in še in še, vse to sem vlekla za sabo kot vagon in samo nalagalo se je, vagon je postajal vse težji. Zdaj mi je nekako uspelo ta vagon pustiti tam kjer je – v preteklosti. Odpustila sem sebi, pa tudi sorodniku, ki mi je to delal. Počutim se lahkotnejšo, začela sem spoštovati svoje telo in nekako mi je uspelo se sprostiti tudi pri seksu. Mislim, da je vse to mož še kako občutil, razlagal pa si je pač po svoje, saj se mu niti sanjalo ni, zakaj sem tako občutljiva. Pravzaprav sem v času terapije tudi nekako doživela osebno rast. Lahko bi rekla, da sem postala drugačna. Tudi na videz, saj sem se vedno borila z odvečnimi kg, zdaj pa mi je uspelo shujšati kot še nikoli. Zdaj si znam tudi razložiti, zakaj nisem nikoli shujšala oziroma vztrajala do konca. Zaradi težke izkušnje, sem se nekako nezavedno skrivala za kg, da ne bi bila seksualno privlačna. To so res težke stvari, ampak očitno se mi je moralo to, kar se mi je zgodilo po porodu, zgoditi, da sem postala taka kot sem. Zadovoljna sama s sabo in notranje pomirjena. Lahko bi rekla tudi odrasla. Mož to občuti in najin odnos se spreminja. Potreben je bil čas, ampak je bilo vredno! Truditi se in negovati odnos je pa potrebno vsak dan posebej.
Tina hvala, veliko si mi pomagala tudi ti. Upam, da ti gre dobro!
Maja