socialna fobija

Pozdravljeni!

Že nekako 2 leti me tarejo težave, ki mi že pošteno granijo tudi moje življenje. Enostavno sem sita ljudi! In ne vidim smisla življenja! O samomoru so bili samo prebliski, iskrice, ki jim ne pripisujem prevelikega pomena. Če bi ga hotela izvesti bi ga že, ampak nekako imam življenje preveč rada.

Imam velike težave. No, prej sem jih tudi imela le da sem jih potiskala v notranjost. Po veliki ljubezni nenadoma praznina. Ampak tu so še druge stvari, jaz sem ga neskončno ljubila, on pa je vseskozi imel druge. Ko sem ga prosila, da mi pove, ali me ima sploh rad, mi je odgovoril, da na to vprašanje ne bom dobila nikoli odgovora. Potem sem ga po naključju srečala z drugo. Šefovo hčerko. On je meni prikazoval, kot da sem nora. Ampak mislim, da tu ni šlo nikoli za resnično ljubezen z njegove strani. Z moje pa. Sledile so muke… lahko bi napisala roman. Bila brez službe, sredi študija,… pustila študij, in nekako za 2 meseca otopela. Če me danes vprašate, ne vem kako sem živela. Rekla bi, da je to vegtiranje. Da bi vse pozabila sem se najedala s tableti. Stikov s prijatelji skoraj nisem hotela imeti. Shujšla sem za 12 kg. Vedela sem da drvim vedno bolj na dno. Iskala službo,… skratka vse težave na vidiku. Potem sem le našla službo. Se postavila na noge in si nekako uredila življenje. Začela sem se ukvarjati z aerobiko, tečaji tujih jezikov. Dokler sem bila brez službe in v težavah so me prijatelji nekateri še nekoliko poznali. Sedaj pa vedno bolj spoznavam, da to niso pravi frendi, vsi nekako skrbijo, da te poiščejo ko te rabijo. Ko ti rabiš njih ali pogovor, nima časa pokliči me drugič itd. Tudi v službi nisem imela v začetku nobenih težav. Sedaj pa vedno bolj spoznavam kakšni so ljudje. Ko sem prosila za nadaljna izobraževanja sem vedno bolj onemogočena – saj ne rabiš. itd. Ampak bolj kot to je težava, da sem se nakako, ko sem prišla v to službo zaljubila v našega rednega sodelavca. Vse o.k. Amapk sedaj mi je zaradi njega služba breme. Popustila sem v zainteresiranosti za delo. Če se le da se ga izogibam, kar skoraj ni mogoče. In vedno bolj dobivam občutek, kaj neki ta človek govori o meni. To postaja že obremenjujoče. Pred 14 dnevi mi je javno po sporu glede neke službene zadeve priznal, da je zaljubljen vame. Jaz pa mu ne verjamem. Sedaj postane skupno delo muka za oba in druge. Večkrat sem ga prisilila, da bi se pogovorila, a enkrat on ni bil za, drugič pa jaz. Mislim, da je problem bolj pri meni, nekako se bojim, zaradi prejšnje zveze, da bom doživela isto slabo izkušnjo. Vidim, da trpi tako kot jaz. Ne bi ga rada izgubila, ker ga nekako razumem, doživel je nekaj podobnega kot jaz! Ampak včasih postaja do mene prav zloben in me celo ponižuje pred sodalavci: Kaj naj storim? Trpi moje delo! Še bolj mi je hudo, kaj si drugi vsi mislijo o tem!

Mislim, da sem zaljubljena vanj, ampak se mu to bojim pokazat, da me spet ne bo tako bolelo. Razmišljala sem že o zamenjavi službe, a to nikakor ni rešitev! Vsak dan mi je muka. Postala sem že paranoična in služba, ki sem jo prej z veseljem opravljala, ter za katero sem se uredila, mi postaja muka.

Kaj je imel že kdo tovrstne težave? Prijatelji mi govorijo samo, kaj ti pa manjka. Lep avto lepo stanovanje,…. jest pa nasmešek na obraz in potem trpljenje.

Kaj naj grem na terapijo: razmišljam, da bi zbrala toliko poguma in ga prosila, da se pogovoriva. Ampak bojim se posledic pogovora, morda so moja pričakovanja drugačna od njegovih?

Pomagajte mi, z drugimi se ne morem pogovoriti, kot z virtualnimi prijatelji!

Pozdrav,

Tina

Draga Tina!

Nekatere težave o katerih pišete, so že preteklost. Iz vašega pisanja se, da razbrati, da je sedaj vse drugo OK, razen, da ne veste kaj storiti s sodelavcem oz. z vajinim odnosom.
Običajno nas strah pred tem kaj se bo zgodilo oz. predvsem strah pred tem, da bomo razočarani, ustavi in ne naredimo ničesar ter mučimo sami sebe z negotovostjo.
Eden od načinov kako to premagati je tudi ta, da si predno greste v tak pogovor predstavljate tisto kar se vam lahko najlepšega zgodi, po drugi strani, pa si naredite tudi najbolj črn/e scenarij/e. Iz tega lahko ugotovite, ali se vam bo res podrl svet (in ali boste to dopustili) ali pa je to, da vam ne more vračati vaših čustev, za vas samo dejstvo in boste prenehali živeti v negotovosti in lahko nadaljevali vaše vsakdanje življenje. Ponavadi je negotovost in pričakovanje razočaranja hujše kot samo razočaranje, saj nam le-to pomaga, da gremo naprej. Prav tako, pa ljudje prenesemo veliko in tudi, če je razočaranje veliko in boleče, običajno “čas zaceli vse rane”, pa naj se to sliši še tako banalno.
Če se boste na pogovor malo pripravili, boste manj razočarani.

Prav gotovo, da imata različna pričakovanja, če pri vajinem prijateljevanju, pa kje drugje, toda prekiniti morate to negotovost, ki vas razjeda. Po pogovoru boste vsaj vedela pri čem ste in najbrž lažje hodila v službo, saj boste bolj vedela kaj misli in kako se do njega vesti.

Želim vam veliko poguma!

Špela, Šent

Špela pozdravljena,

nisem se dolgo oglasila zaradi bolezni. Ampak stanje pri meni se ni dosti spremenilo. Mi je pa tvoj odgovor precej pomagal. Morda sem res malce preobčutljiva. Ampak, sama vem, da bo potrebno o stvari se nako z njim pogovorit. Eden bo tu moral storiti prvi korak. Očitno bom morala biti to jaz. In tako kot praviš sama pri sebi razčistiti vse možne scenarije. Ampak, bolj se mi zdi, da se sama bojim, da zopet ne bom prizadeta. Torej najprej moram razčistit sama pri sebi.
Torej mi bo ta deževen vikend pomagal za razmislek. Potem pa bom morala najti pogum in pot za pogovor. Ker bi rada odpravila to negotovost. Postajam res že zagrenjena in sama sebi sem že zoprna.

Torej hvala. Se ti kaj oglasim.

Lep pozdrav,

Tina