Najdi forum

Naj vam v kratkem napišem potek mojega “stanja”.
Priv “napad” sem dobila lansko leto aprila – na Veliko noč v cerkvi pri maši – butanje vročine v glavo in ušesa ter povečan srčni utrip – povečan pritisk. Komaj sem prišla domov in to stanje je trajalo kako uro, dokler se nisem umirila in zaspala. To se mi je takrat pojavilo še parkrat ( recimo 3x v 14 dneh). Obisk pri splošnem zdravniku me je pomiril, ker je zdravnica rekla, da je to živčnega izvora in da bo to kmalu minilo. Nato je bilo celo poletje mirno. Naslednji tak pojav sem imela lani septembra po službeni pot – ko sem prišla zvečer domov – z enakimi simptomi. Vendar še s tiščanjem v prsih oziroma bolj v predelu srca in imela sem občutek, da imam hromo levo roko. Vse večkrat se mi je to pojavilo tako da sem zopet obiskala splošnega zdravnika, ki mi po osnovnih pregledih ni odkril nič organskega in mi svetoval obisk pri psihiatru kjer sem se tudi naročila. Splošni zdravnik mi je predpisal tudi Xanax 0,25 g 3x na dan ( vendar ga zvečer po posvetu z njim nisem jemala, ker nisem imela problemov s spanjem). Tako dozo sem jemala kake 4 tedne nato pa sem bila na vrsti pri psihiatru, ki mi je predpisal Coaxil 3×1 tableto in še 14 dni Xanaxa 2×1 na dan, nato postopno zmanjševanje Xanaxa. V tem času sem bila v bolniškem staležu. Nato sem pričela z delom po 4 ure. Znaki se mi z jemanjem Coaxila niso nič kaj prida izboljšali. Oz. občutek sem imela, da je stanje nespremenjeno. Tesnoba okoli srca je bila tako močna, da me je že kar močno bolelo. Aja pozabila sem napisati diagnozo: EPIZODIČNA PAROKSONALNA ANKSIOZNOST F41,0.V vesm tem času izvajam avtogeni trening 1-2x dnevno in imam 1x mesečno srečanje – skupino pri psihiatru – individualnih obiskov pri psihiatru nimam.
Bolj ali manj me mučijo sledeči znaki: tesnoba ( ki se mi je že močno zmanjšala), slabost in še enkrat slabost, občutek, da me noge ne bodo zdržale – občutek nemoči, da boš prišel na cilj ter nervoza npr. v trgovinah, zdravniku, baniki, frizerju včasih pa tudi doma ob kakšnem delu ali pri obiskih ( občutek kakor da se ne moreš sprostiti oz. da ti bodo pod mizo, če sediš noge ušle po svoje) ter gibanje telesa oz. majanje nog sem in tja – kar me močno moti pri delu. Zaradi vseh teh znakov se je psihiater odločil, da mi zamenja terapijo s tabletami in mi je predpisal Zoloft in prvih 14 dni te terapije po 1 lexaurin nato pa po polovičko.
Drugih zunanjih znamenj anksioznosti nimam ( ne poležavam, zainteresiranost me ni minila, nimam samomorilnih misli) oz. to stanje me je prizadelo le telesno – malo me omejuje vse skupaj le pri delu. Najhuje je nervoza – ko misliš, da na istem mestu kjer si, ne boš izdržal. Kako naj si še kako drugače pomagam. Gibljem se veliko, ne smilim se sama sebi, grem v “situacije”, kjer vem da mi bo hudo..
Pravega vzroka za to stanje pa tudi ne najdem. Ali je možno, da se mi je to pojavilo “zapoznelo” – namreč začetkom lanskega leta smo se združili z enim podjetjem, kjer smo sedaj mi podrejeni, pred tem pa sem bila v tajništu, kjer se je dogajalo marsikaj stresnega? V privat življenju pa se mi tudi ni nič takega pripetilo, da bi izzvalo tako stanje – mnenja sem namreč, če bi bilo to iz privatnega življenja, da bi se mi vse skupaj pojavilo po porodru pred 3 leti.
Naj še povem, da v službi trenutno nisem preobremenjena (prej sem bila pa močno), imam pa šefico (ki se vtakne v vsako stvar – tudi v drugih oddelkih), ki opravlja delo nabave (od nje je odvisna cela proizvodnja), in naj bi jo v času dopustov nadomeščala jaz. Ali je možno, da se to moje stanje vleče morda zarati tega, ker me je podzavestno strah, da njenega dela ne bom zmogla, zavedno me namreč ni (to delo do sedaj nisem opravljala, delala sem namreč vedno v prodaji), ali morda zaradi tega, ker v novem podjetju nismo še dobili pogodb o zaposlitvi ( 300 preseženih delavcev, čeprav so mi predhodno že obljubili delo oz. da me nebodo dali na zavod) ?
Ali je to stanje ozdravljivo, saj bi imela rada še enega otroka ( stara sem 29 let).
Naj še to pripomnim, če pogledam celotno stvar nazaj, se mi je stanje že zelo poboljšalo. Ampak vseeno me muči to, ali je možno, da te “daje” vsak dan in to skoraj cel dan?.
Naj povem, da ne bežim od situacij, v katerem se znajdem, počasi hočem predihati situacijo in jo preživeti saj vem, da če bežiš – strah ne mine. Malo pa se res izogibam situacijam, pri katerih vem, da bo možno, da bo stanje hudo.
Drugače se veliko gibljem, ukvarjam se z živalmi, imam razne občasne hobije (šivanje, slikanje na svilo), kolikor toliko normalno funkcioniram doma, v službi pa je bolj težko. Npr. ko grem na malico, sem zelo napeta ( poskušam se sprostiti), pod mizo mi hočejo uiti noge…) – ampak ne vsak dan , ko grem v proizvodnjo, se mi vse maje sem in tja, prime me tudi tesnoba – pa tudi to ne vedno.

Kaj mi svetujete še vi? Kako naj si še pomagam?

Natrosila sem vam kar nekaj vprašanj in vas prosim , da odgovorite vsaj na del le teh.
Hvala in lepo pozdravljeni.

Draga Špela!

V svojem prispevku opisujete veliko težav povezanih z anksioznostjo in strahom. Veliko ste že naredili, da bi premagali težave in veliko tudi razmišljate o vzrokih težav. Kot prvo je za anksiozna stanja značilno, da potrebujejo čas za to da se pozdravijo. Vsekakor pa se jih da pozdraviti. Vseeno vam svetujem, da še počakate s ponovno nosečnostjo, saj otrok čuti, če je mama nervozna. Svojo pozornost skušajte nekoliko preusmeriti s svojih strahov in z razmišljanja o vašem počutju na kaj drugega – na okolico, kuhanje, knjige, družino,…

Po mojem osebnem mnenju je zelo možno, da so vaši strahovi res posledica novih odgovornosti v službi. Pravite, da vas je strah če boste zmogli. Poskusite predelati situacijo, kaj bi naredili, če res ne bi zmogli, koga bi poklicali na pomoč, kako bi se organizirali, kaj morate vedeti v naprej v taki situaciji… Mogoče vam bo to pomagalo, saj nas je največkrat strah neznanega.

Stanja strahu in anksioznosti so kar pogosta pri mlajših odraslih, ki dobivajo nove odgovornosti. Z vsakim premaganim strahom boste močnejši. Ampak morate si pustiti nekaj časa. Do takrat pa sledite navodilom strokovnjakov h katerim hodite in poskušajte čim bolj aktivno živeti!

Pa povejte nam kako vam gre!

Hvala lepa za odgovore. Naj se malo pohvalim, da je sedaj za menoj prvi teden v tem času, ko bi lahko z gotovostjo rekel, da je velikooooo bolje. Upam, da se bo to stanje obdržalo oz., da se bo še izboljševalo, s tem sem dobila sedaj tudi novo energijo za premagovanje tega, ker vidim, da se je le obrnilo na bolje. Upam, da ne bo spet padlo na staro. Povem naj še, da sem v kratkem premagala kar nekaj situaciji, pri katerih bi se mi prej zdelo nemogoče. Npr. bila sem v cerkvi pri brimi, ki je trajala 2 uri, prej pa slpoh nisem stopila vanjo, ker sem kar mislila, da me bo “prijelo”.
Lepo pozdravljeni!

Pozdravljeni,

Mene pa zanima, kako se kaže izboljšanje tega stanja. Ali se vsi znaki hkrati omilijo in nazadnje izginejo ali gre to postopoma, da se sprva izboljša stanje na enem področju in nato na drugih?
Hvala za odgovor

Draga Nataša!

Težave v zvezi z anksioznostjo ponavadi minevajo postopoma in različno pri različnih ljudeh. Se pa ponavadi (vsaj po izkušnjah ki jih imam jaz z ljudmi s podobnimi težavami) vse omilijo ob istem času, izzvenijo pa vsaka posebej. S tem želim povedati, da ne poznam primera, ko bi ena težava ostala enako huda, druga pa bi popolnoma izginila. Lahko pa ena izgine prej kot druga.

Lep pozdrav,

Barbara, Šent

Pozdravljeni,
tudi mene mučijo čudni napadi: v 2 mesecih sem doživela 3 napade, vsi so se začeli po bolj ali manj neprespani noči in sedaj ko razmišljam, vem, da sem vsakič vzela aspirina ali lekadol, en napad je pa bil tako hud, da so se mi roke in prsti zvili v krču, ko sem govorila, nisem uspela izgovoriti črke R. Bilo me je zelo strah, mislila sem, da bom umrla. Nato sem šla k zdravniku, ki po odvzemu krvi in urina ni ugotovil nič posebnega, niti s ščitnico, le rahlo pomanjkanje b vitamina, ki ga pripisujem strogi dieti, saj sem v 8 mesecih izgubila 12 kg. Za menoj je hudo leto, dve bolezni in dve smrti bližnjih oseb, ki sta me zelo prizadeli, nato izpiti in diploma, nato še menjava službe. In vendar so se ti napadi pojavili, ko je bilo že vseh teh stresnih situacij konec. Zakaj je to tako? Na trenutke mi je bolje, občasno pa se še vedno pojavljajo znaki tesnobe, strahu, posebno pa tisti cmok v grlu, ki tako moti! Stara bom 28 let, vse življenje si moram še zgraditi: bom zaradi teh napadov lahko imela otroka? Prosim, svetujte mi, kaj naj storim.

Forum je zaprt za komentiranje.

New Report

Close