prijateljstvo
Spošt. G Rejec
Imam problem, ki me vse bolj muči. Ne vem kaj je z menoj narobe.
Gre namreč za prijateljstva. Že v osnovni šoli in srednji nisem imela
Veliko prijateljev, sedaj jih pa sploh nimam. Samo na cesti se pozdravim z nekaterimi in nič več.
Imam namreč moža in 2 otroka, ki hodita v nižji razred o.š..
Torej, zmeraj sva si želela, da ko bodo otroci malo večji bova lahko kam šla neobremenjeno, otroci bi bili pa pri babici. Recimo 4x na leto bi bilo zame dovolj. Pa ne greva. Sama nočeva iti, rada bi šla pač s kolegi. Pa jih nimava. Smo namreč povprečno situirana družina. Še tiste, ki sva jih imela preden sva se poročila jih nimava več. Po porokah se je vse porazgubilo okrog. Še kadar jih pokličeva nimajo časa oz. pravijo, da pridejo kasneje, da bodo že poklicali …
Vendar tega dne ni. Upala sem , da bo prišlo samo do sebe pa nič. Čakava in čakava na boljše čase.
V službi imam kolege, s katerimi pač delamo skupaj, rada sem z njimi. V službi – privat imajo pa oni sami svoje prijatelje – kot se razume.
Kar srce me boli ko npr. v ponedeljek poslušam njihove izpovedi
kje so bili čez vikend.- kam bodo šli npr. za 1 maj…
Ne morem jim reči, če lahko gremo tudi mi, se ne spodobi se siliti.
Midva pa sama.
To me vedno bolj boli in postajam zamorjena. Mož mi pravi, da bo že bolje.
Saj mož ima nekaj kolegov, vendar samo- kako si, živjo in nič več…
Tudi če bi jih kar naenkrat povabila recimo na pijačo, bi se jim zdelo
čudno oz sploh ne vem če bi imeli čas (za naju). Ne vem kaj je narobe z nami.
Med praznik poskušamo iti kam v naravo toda saj veste, če si osamljen se začnejo najedati še najini odnosi. Saj normalno potrebuje vsak klepet s kakšnim prijateljem. Tudi jokala sem se že zaradi tega.
Včasih tudi težko spim. Že tako imam probleme s spanjem, pa mi svetujejo, pojdi s prijateljico na klepet. Toda kako, če jih nimam.
Kaj mi lahko svetujete. Kaj naj naredim. Saj vem, da se ne da nič prisiliti.
Hvala za odgovor
NEJA
Neja !
Mislim, da je v tebi strah pred bližino.
A so ti starši, ko si bila še otrok vcepljali občutek krivde in ti govorili, da nisi vredna tega ali onega ?
Prisluhni svojim občutkom, ki se v tebi porajajo, ko si želiš družbe.
Tako boš spoznala kaj je v tebi tisto, kar ti preprečuje, da bi bila v družbi s prjatelji.
Comp!
Ja a veš, da je to pa čisto res, da so mi starši tako govorili, kot si mi napisal.
Hvala za v razmislek.
Pozdrav!
Neja, z mano je čisto enako, in comp ima prav – obe so naju “zafrknili” starši!
A vedi, da nas takšnih niti ni tako malo, vendar se nimamo priložnosti med sabo spoznat, saj smo – paradoksalno – ravno vsi takšni poskriti po hišah! 🙂
Pa če si povrhu še malo bolj mirne narave in manj družaben, je pa začaran krog sklenjen.
Zdravo Maja!
Šele danes sem prebrala kaj si napisala. Vidim, da nisem edina.
Napiši še kaj o sebi ali imaš mogoče tudi email, da ti lahko kaj pišem, če
se seveda želiš pogovarjati.
Pozdrav!
Neja
Krog je res sklenjen, sem pa mislil, da bo tu kak nasvet kako ga presekati.
Malo pozno to berem, ampak vseeno…
Tudi jaz sem se našla v tvojem opisu, zato od kod si? Piši!
LP
Neda
Zdravo Neda!
Jaz sem iz severno Primorske regije!
Pa ti. Piši. Kako je pa s teboj?
Pozdrav
Neja
Pozdravljena Neja!
Jaz sem iz Ljubljane (trenutno še). Namreč v nekaj mesecih se bomo selili nekam ven iz Ljubljane, ne vem pa še kam. Še izbirava.
Kar se tiče osamljenosti: že od nekdaj težko navezujem stike (strah pred bližino morda). V družbi se počutim drugačno, verjetno zaradi očetovega alkohola (saj veš, skrijmo to pred ostalo družbo, kar pomeni, da ne vabiš ljudi k sebi). To se je vleklo od najzgodnejšega otroštva, tako da sedaj, ko imam sama družino, še vedno ne znam in se ne upam navezat stikov. Imela sem nekaj prijateljic, s katerimi smo še pred našimi porokami hodile ven, pa so se vse spremenile, čeprav niso imele nekih groznih izkušenj v življenju. Se mi zdi, da je večina ljudi okoli mene zaskrbljenih, zamorjenih… Meni pa manjka tisti smeh iz dijaških in študentskih let, tisto “režanje” brez smisla. Pa se nimam s kom družit.
Sem podnajemnica v Ljubljani – okolica je precej zaprta, ljudje se ne družijo med sabo. V službi sem začasno zaposlena (le še do konca leta) – drugi so tam za nedoločen čas že dlje časa zaposleni. Saj ne, da me niso sprejeli v svojo družbo, a ne morem z njimi delati načrte, kam gremo čez nekaj mesecev, če sploh ne vem ali bom takrat še tam.
Težave imam z vidom, zato se kljub izobrazbi pri svojih tridesetih ne morem redno zaposlit – še en občutek drugačnosti.
Toliko za tokrat.
Piši na e-mail.
Pozdrav,
Neda
Pozdravljena Neja,
kar hudo se mi je storilo, ko sem prebrala tvojo zgodbo. Kot bi jo jaz napisala. Isto se godi meni. Imam dva čudovita fanta (višji razred OŠ), imam dobrega moža, imam svoje stanovanje, pa mi vseeno nekaj manjka. Manjka mi prijateljstva, manjka mi nekdo, s katerim bi poklepetala, se ob kavici nasmejala. Saj imam dosti znancev, s katerimi rečeš besedo ali dve, toda to ni to. Kot mlado dekle se mi družbe ni manjkalo, po poroki pa, kot praviš tudi ti, so se vsi nekaj porazgubili. Ostali smo tako rekoč sami. Najhuje je med kakšnimi prazniki, kot so novo leto itd., ko sama nočeva ven, prijateljev ni, tako da ostajava lepo doma. Saj je lepo v družinskem krogu, samo človek rabi spremembe.
Zadnje čase bolj prebiram tudi te spletne strani in opažam, da nas ni prav malo takih, ki si želimo dobrega prijateljstva. Morda nam bo pa tudi nam uspelo, kaj prav
Oglasi se kaj.
Lep pozdrav, Lili
Forum je zaprt za komentiranje.