Kar tako

Sem 24-letno dekle s službo, avtom…živim pa pri starših. Otroštvo sem imela ne preveč lepo, saj sta se mama in oče venomer prepirala, oče je pil in še pije. Veliko je bilo stresnih dogotkov, predvsem doma….strah me je bilo priti domov, ker nikoli nisem vedela kaj bom našla….Prijateljic sem imela vedno na pretek, saj sem človek, ki hitro naveže stike….tudi zunanjosti sem zadovoljive, tako da se glede tega sploh ne obremenjujem. Pač vsakdanjosti, sedaj shujšati, zdravo jesti….to in ono obleči….problem pa je nastal pred 3 leti, ko sem kolabirala, med tem sem imela 2 letno vezo s fantom, ki me je pretepal, bil ljubosumen, nikamor nisem smela, prepovedal mi je družbe, dve leti sem bila samo z njim, nikoli v družbo se zabavat in podobno. Po tem dogodku sem ga zapustila, ker sem vedela, da moram nekaj ukreniti. Sedaj mi gre kar lepo, zadovoljna sem s tem kar imam, vendar me je včasih strah prihodnosti, nimam začrtanih nekih ciljev, prepuščam se življenju…no tisto že družina itd…..ampak tako za par mesecev naprej. V bistvu sem optimist, strah pa je da je to narobe, da nimam nič začrtanega, saj pravijo, da je lahko to znak depresije, brezvoljna nisem, tudi o samomoru ne razmišljam, ampak ta prekleti strah pred ponovitvijo teh napadov tesnobe. Še vedno me to spremlja….takrat sem jemala mesec ali dva Coaxil in ob potrebi Lexaurin 1,5 mg. Vendar mi je vse to psihiater prepovedal, češ da se bo vse stabiliziralo le življenje naj si uredim in pustim človeka s katerim se ne razumem in da ima težave on ne pa jaz. Strah me je kakršnekoli ponovitve tega, kako naj dam to na stran?

Draga Melita!

Strah pred tem, čemur ste se uprli je po mojem mnenju čisto naraven. To je bilo nekaj najhujšega kar se vam je zgodilo v življenju in sigurno se vam kdaj prikrade nazaj v spomin. Takrat se spomnite na svojo odločnost – na to da ste končali to destruktivno zvezo. Strinjam se s tem kar je rekel psihiater. Vaša anksioznost je bila verjetno pogojena s pogoji v katerih ste živeli in se ne bo ponovila sama od sebe.

Strah pred prihodnostjo na splošno, o čemer pišete, pa je pri vaši starosti tudi pogost. Srečujete se z novimi odgovornostmi in izbirami. Bojite se, da bi storili kaj narobe. Ampak zapomnite si, da se v danem trenutku vedno odločimo tako, kot najbolje znamo!

Poskušajte se čim manj ukvarjati s svojim strahom, ko vas bo strah ponovitve, pojdite na sprehod, na kolo, berite knjigo, pojdite k prijateljici, rešujte križanko… Zagotovila, da se vam ne bo nikoli ponovilo vam ne bo upal dati nihče – saj nihče ne ve kaj nas čaka v življenju, sigurno pa je, da se vam strah ne bo ponovil, če se boste samo bali da se bo!

Živite življenje in ne izgubljajte časa zato, da bi se ga bali! Pomembno je izkoristiti sedanjost in ne izgubljati časa z zazrtostjo v pretklost.

Lep pozdrav,

Barbara, Šent