skrb za duševno zdravje

Pozdravljeni!

Mamo imam že tri leta v bolnišnici v Polju. Zdravi se za depresijo. Med vikendi je doma, kar pa ni vedno lahko za nas domače (očeta, mene, vnuka…)
Pa to bi še nekako šlo, če nebi zadnje čase sosedi že dvakrat rekla, da se bo
vrgla pod vlak. Kaj narediti? Z njo ne moremo biti 24 ur , zakleniti je ne moremo in ne smemo, a strah me je, da bo nekega dne res naredila kaj groznega.
Ima zelo močno voljo in tudi če ji vsi rečemo, da dela narobe, bo to naredila, če ne takoj pa čez čas.
Kaj mislite o tem vi???

Hči!

Vaša mama, glede na to kar ste opisali, trpi za hujšo obliko depresivnih motenj. Če je že tri leta neprestano, razen vikendov v bolnici, potem je verjetno res hudo bolna. Razumem da je za domače težko breme neprestan strah, da si bo segla po življenju. Mislim, da je najboljše, da se z njenim psihiatrom dogovorite za sesatnek in mu vse to poveste, ter ga prosite za timski sestanek, kjer bi sodelovala poleg vas tudi vaša mama in vsi, ki zanjo skrbijo v bolnici in izven nje. Širši tim ponavadi najde boljše rešitve, saj sodeluje več ljudi, vključno z osebo, zaradi katere je bil sesatnek sklican.

Do tedaj, pa se ne obremenjujte s tem, kaj govori sosedom, ti razumejo da je mama bolna. Če vas je doma več, si malo porazdelite skrb zanjo, da breme ne bo tičalo samo na vaših ramenih.

Za vašo podporo se lahko vključite v Forum svojcev, ki se sestaja na Šentu (inf. Dubravka Dunčič – [email protected]) ali pa pridete na pogovor v dnevni center (01 431 94 18) na Vilharjevi 22 v Ljubljani.

Lep pozdrav,

Barbara, Šent

Hvala za vaš odgovor. Vendar v bolnici te zadeve vseeno ne bom omenjala, saj verjetno vi prav tako veste kot jaz, da bo edini rezultat ta, da med vikendom ne bo smela domov.
Hvala za vaše telefonske, ki mi bodo prišle prav.
LP

Spoštovana!

Seveda je odločitev ali boste šli v dogovore z zdravnikom in drugim osebjem bolnišnice (sestrami, ki vašo mamo poznajo, socialno delavko…) vaša. Še vedno pa smo mnenja oz. iz naših izkušenj vam lahko povemo, da je lažje delati, če veste kako in kaj in prav tako, če osebje v bolnišnici ve kako je doma. Na teh sestankih, ko sodelujejo “ključne” osebe (ljudje, ki so vpleteni v socialno mrežo posameznika, ki ima težave), je možno narediti dobre načrte za nadalnje delo s to osebo, saj se lahko dogovorite kako boste vsi skupaj ravnali v njeno dobro in tudi posameznik lahko pove svoje želje. Ne mislite, da bo zdravnik odreagiral tako (da je ne bi spustil za vikende), razen, če bo to zanjo dobro. Še posebno ne v sedanjih časih, ko je težnja psihiatrije, da bi bile hospitalizacije čim krajše in čim manj pogoste.
Ti sestanki so namenjeni tudi temu, da se porazdeli odgovornost med temi “ključnimi” osebami in, da seveda tudi posameznik (ki sodeluje na takšnih sestankih) prevzame določene odgovornosti zase in za svoja ravnanja.
Na že danih telefonskih številkah vam lahko še več povemo o tem kako izgledajo ti sestanki oz. pogovori.

Lep pozdrav!
Barbara in Špela, Šent