strah pred …..

Lepo pozdravljeni!
Spodaj sem si prebrala na katerih področjih lahko pomagate, zato se obračam s svojo težavo na vas.
Stara sem 24 let. Gre pa za to, da se “me je strah”. Pa ne na splošno, ampak recimo zvečer se sploh ne upam iz hiše, ne upam si pod tuš, če sem sama v hiši, ne morem spati v hiši, če sem sama in potem celo noč bedim, ……Kako si lahko pomagam, ker je že zelo nadležno in vedno kombiniramo tako, da je nekdo doma, da nisem sama.
Pa še nekaj. Ne morem se sprijazniti s “smrtjo”, z neobstojem oz. s tem, da te kar na enkrat ni, ostali pa ostanejo, gre pa predvsem za mene osebno. Zaradi tega padam v depresije, psihično pa sem takrat, ko mi to pride na misel, čisto na psu.

Zame je to zelo moteče, zato vas lepo prosim za pomoč.

Hvala in LP Ariana

Draga Ariana!

Naj vas najprej pomirim… Strahovi – takšni in drugačni so poznani vsem ljudem. Bolj občutljivi se z njimi srečujejo večkrat. V vaših letih – zgodnji odraslosti so včasih strahovi še pogostejši, saj nam življenje nalaga veliko odgovornosti in novih zadolžitev. Pomembno je, da strahu ne pustite da bi vas oviral v vsakdanjem življenju. To pomeni, da morate vse pomembne stvari še vedno opravljati. Če vas bo ohromil na teh področjih, potem morate čim prej poiskati strokovno pomoč, ker vam strokovnjak – psihiater lahko pomaga in ni prav da trpite. Drugače pa poskušajte čim bolj zmanjšati pogoje za strah – to pomeni, da imate zvečer prižgane luči, da ste zaklenjeni, da si ustvarite prijazno okolje, kjer se dobro počutite. Lahko si pomagate tudi tako, da si naredite načrt – naprimer:

Če me bo strah pod tušem bom naredila:
1) Pomislila, če sem zaklenila vrata – /sem jih torej sem sama/
2) Pogledam po kopalnici če sem sama – /sem sama torej se lahko tuširam naprej/
3) Pomaga mi če pojem – /pod tušem si popoevam svojo pesmico/

Pomembno je, da se v trentkih strahu zamotite, da se začnete ukvrajati točno z določeno stvarjo- npr. berete knjigo, gledate TV, greset na i -net brat med.over.net ali karkoli kar radi počnete. S tem boste strah zmanjšali in postopoma se bo razblinil.

Pa še kaj napišite!

Lep pozdrav, Barbara

Najprej najlepša hvala za posvečen čas.
Drugo pa me zanima, kaj mislite o drugi težavi?

Še enkrat hvala in LP

Draga Ariana,

Skoraj vsi strahovi so iracionalni in se dajo zelo omiliti, če ste pripravljeni racionalno sodelovati. Pomislite: Ali vam je že kdo v vseh 24-ih letih vlomil v hišo? Ne? Torej zakaj bi ravno sedaj?? Če se prestrašite vsakega šuma, poka, poskušajte razumeti, da stvari v resnici vedno ”pokajo”. Razlika je samo ta, da ko ste v hiši z drugimi na to niste tako zelo pozorni, če pa je kakšen zvok bolj očiten, pa si mislite, da ga je verjetno povzročil drug član družine in mu ne pripisujete večje vrednosti. Ko ste sami pa vaša domišljija postane zelo kreativna pri ustvarjanju kupa najbolj negativnih možnosti. Negativno uporabljena domišljija pa je lahko zelo destruktivna. Lahko dejansko paralizira ljudi s strahom in jih naredi smrtno bolne. Bodite močni, bodite odločni in pogumni in se enkrat pojdite stuširati ne glede na vse in tega ne prekinjajte ne glede na to, kaj se vam bo dozdevalo in kakšni občutki vas bodo prevevali in pojdite spat in videli boste, da se boste prebudili v lep, nov dan. Kmalu boste ugotovili, da se v resnici res ni potrebno česa bati in kako lepo je, če se ne bojimo. Pred spanjem si preberite nekaj strani kakšne lahkotne in vedre knjige, da bo preusmerila vaše misli in vas popeljala v drug svet. Obljubite si (to lahko ponavljate v sebi vedno, ko se soočite s strahom), da boste vedno posedovali več moči in zaupanja kot katerikoli od vaših strahov in jih pošljite nazaj v brezstvarje od koder so prišli. Kajti v resnici so od tam – iz brezstvarja. Vi ste jim dali moč in energijo, da so zrasli v nevidne pošasti. Lahko poskusite tudi z vizualizacijo, v kateri z mečem sekate in izničujete pošast, ki je zrasla poleg vas. In vedite, da samo zato ker se bojite, niste nenormalni. Strah nas namreč uči tudi, da smo previdni. Zato ne moremo reči, da se nekdo sploh ne bi smel bati. Samo razčistite z njim, ugotovite zakaj je tam in ga sprejmite. Sprejmite sebe. Toda ne dovolite mu, da zraste čez vas in vam začne narekovati življenje!
Gotovo se vsi prej ali slej zamislimo nad fenomenom smrti. Težko bi bilo pričakovati, da bi tak klasičen občutek nečesa nepojmljivega, nemoči in nesmisla lahko nekoga psihično ne obremenil. Tukaj je zelo težko učinkovito in nepristransko svetovati, ker smo ljudje tako podobni, pa vendar tako različni v svojih pogledih, hkrati pa omejeni v svojih spoznanjih, ki so nujno zgolj realativna in subjektivna. Za zečetek bi vam morda priporočala, da se, ko vam to pade na misel, takoj ustavite. Ne dovolite si na dolgo in široko razmišljati o tem, ker boste tako samo še povečevali frekventnost in moč takih misli in občutkov. Ni namreč pričakovati, da bi v takšem stanju kot ste sedaj sploh lahko prišli do kakšnega pozitivenga rezultata. Če boste to vztrajno prakticirali, se boste kmalu iztrgali takim mislim. Ko se boste na splošno pomirili, bi vam svetovala, da greste v knjižnjico ali morda celo knjigarno po kakšno knjigo iz področja duhovne rasti, razvijanja duhovnih potencialov… S tem ne mislim osredotočanja na besedo smrt ali nasilnega prepričevanja sebe v pravilnost zapisanega. Gre se za to, da boste skozi branje take literature rasli kot oseba, si širili obzorja in boste morda postopoma sposobni na stvari pogledati tudi v drugačni luči. V luči, ki vas ne bo spravljala v obup, ampak vas bo naučila to sprejemati, ceniti in se veseliti življenja in videti, da nekatere stvari utegnejo biti tudi drugačne, kot se zdi.

Veliko sreče in lep pozdrav!

Draga Ariana!

Strah pred smrtjo in minljivostjo je eden osnovnih strahov, ki je lasten človeku. Pri tem gre vedno za več stvari. Ena izmed njih je nepredvidljivost – ne vemo kdaj nas čaka smrt ali kdaj bodo umrli naši dragi. Druga pomembna stvar je strah pred tem, da bomo ostali sami. Poleg teh dveh strahov na nas vpliva še veliko drugih dejavnikov in trenutna situacija. Sedanja panika, ki vlada v svetu, groženje vojn in na drugi strani hiter napredek vzbujajo v nas starhove. S strahom nam nam naša notranjost želi nekej povedati – morda to, kako dragoceni so nam ljudje okoli nas in to, da moramo izkorititi življenje in ga živeti.

Včasih si pri premagovanju strahov lahko pomagamo tako, da si poskusimo zamisliti najhujši scenarij. “Kaj bi se zgodilo, če bi jutri umrla?” In ugotovimo, da bi sicer bile neke spremmebe, da bi bili naši bližnji zelo ranjeni,… življenje pa bi teklo dalje svoje pot. Ko se soočimo z najhujšim možnim scenarijem, lažje sprejemamo življene ki ga imamo in počasi izgubljamo strah.

Vsekakor pa strah pred smrtjo spada med klasična vprašnja, ki si jih zastavimo prej ali slej vsi:
Kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo?

Pa ni lahkega odgovora…

Lep pozdrav,

Barbara

Za vsak strah obstaja nek razlog.
Pogoje za strah,ustvarjamo z mislimi,misli pa oblikujemo na podlagi čustev in čutil.

Praviš,da imaš strah pred smrtjo oz. neobstojem.Vendar se smrti ne moreš bati.Ne moremo se bati tistega,česar ne poznamo.Ampak obstaja samo strah,da bomo izgubili to,kar imamo.
Mogoče se sliši čudno,vendar s tem,ko se bojiš neobstoja,se bojiš sebe.

Zanimivo je to,da se pri tebi strah pojavi takrat,ko ni nekih zunanjih informacij,ko je tema ,ko si sama,torej,ko si sama s seboj in bi se takrat morala soočiti sama s sabo.Torej bojiš se sebe.Nekaj je v tebi česar ne sprejmeš.

Ali pa te je strah,da boš izgubila sebe,ko ne boš več v odnosu z nečim ?
Si imela v otroštvu kakšen travmatični dogodek ?
Kaj več bi zaenkrat težko rekel.

Lahko ti zelo na kratko odgovorim z lastno izkušnjo, saj sem vse težave, ki si jih opisala, pred leti preživljala tudi sama (ko sem bila par let mlajša od tebe). Čeprav sem se, med drugim, na smrt bala smrti, sem prišla že tako daleč, da sem vsem tvojim – in nekoč mojim – strahovom skušala ubežati prav v smrt. Sama sem se torej pripeljala skoraj do blaznosti.

Vseh težav, ki si jih naštela, sem se rešila takrat, ko sem se lotila zdravljenja depresije, ki se je nadaljevalo s samopoglabljanjem v svojo dušo. Prebiranje razno razne literature, pogovori s seboj in osebami, ki so mi takrat prihajale naproti, življenjske izkušnje – vse to mi je omogočilo osebno rast in življenje osvobojeno strahov.

Tvoje težave so rešljive, potrebuješ le pogum, da se soočiš sama s seboj.

Naj ti pomladni dnevi pri tem pomagajo.

Srečno!