Ne najdem pomoci

Pa poskusimo se tukaj. Ze dve leti in pol zaman iscem koga, ki bi mi znal ali hotel pomagati.
Dve leti po locitvi je bivsi moz naredil samomor, potem ko je bil hospitaliziran zaradi depresije.
Otroka sta imela 13 in 15 let. Seveda sta se po vsem tem zelo spremenila, posebno mlajsa hci. Reagirala je z jezo in se iz pridne puncke v treh mesecih spremenila v problematicnega otroka.

Ze ves ta cas se borim proti nekaksni samodestruktivnosti, ki se kaze v spricanju sole, kajenju, izbiranju slabe druzbe, laganju itd.
Kar je zanimivo je nekaksna ‘dvojnost’ njene narave, saj ima vzporedno za prijateljice cisto normalne deklice, zna biti cisto v redu, zgovorna in vesela istocasno pa dela velike neumnosti, laze in izbira najvecje ‘perle’ kar se jih klati naokrog.
Jaz se borim in jo vlecem ven, preprecujem najhujse napake, ki bi ji lahko spremenile zivljenje, vendar je to skrajno izcrpujoca zadeva, ki me ze utruja, posebno ker ima tudi starejsi sin obcasno
probleme, pri katrerih me potrebuje.
Iskala sem pomoc na Gotski in na Kersnikovi, pa so me oboji prepricevali, da ‘je otrok v redu, da imava krasno komunikacijo, da zganjam paniko’.
Jaz pa vem, da je hci skrajno labilna, da se mi zdi izredno dovzetna za mamila in alkohol (kar ji zaenkrat se preprecujem, ne vem pa kako dolgo se), da veckrat namiguje na samomor (sicer ne izrecno, pac pa posredno), da je velikokrat utrujena, vcasih agresivna..itd.
Pri vsem tem je dober otrok, res veliko komunicirava , samo vedno bolj me preganja obcutek, da naredim premalo, da ji ne znam pomagati.

Povejte mi, je kje kdo, ki bi mi pomagal?
Mi svetoval, mi povedal o podobnih primerih?
Mi povedal kaj delam prav in kaj narobe?

Draga gospa!
Iz vašega opisa je razvidno, da je ob smrti moža in očeta, cela družina preživela zelo travmatično in bolečo izkušnjo. Hči je bila takrat v posebno občutljivih letih zgodnje adolescence, ko se otroci ponavadi začnejo spraševati o bolj abstraktnih stvareh in postanejo bolj občutljivi, orientirani na svojo osebnost in svojo vlogo v okolju.
Opisala ste, da je hči popolnoma spremenila svoje vedenje tri mesece po očetovi smrti iz česar sklepam, da le te ni ustrezno predelala in sprejela. Z vidika odraslega je smrt običajno lažje sprejemljiva, za otroka oz. občutljivega adolescenta je ponavadi popolnoma nerazložljiv pojav, ki pomeni kopico sprememb, ne prinaša pa nikakršne razlage. Prinaša cel spekter različnih čustev, od jeze, občutka krivde, žalosti, praznine… s katerimi se mora spopasti sam. Domnevam, da se v družini o tem niste nikoli odkrito pogovorili in izrazili svojih resničnih občutkov glede tega. Ne priporočam pa, da bi to poskušali storiti zdaj, ker je odnos med vama že bolj zapleten.
Hči je s smrtjo očeta izgubila nek osnovni občutek stabilnosti in zaupanja v svet ter ljudi okrog nje. V najbolj občutljivih letih jo je zapustil oče in kako naj zdaj ve, da je enkrat ne boste zapustili tudi vi… zato v okolju išče druge vire zaupanja in smisla. Največ kar lahko vi v tej situaciji storite je, da ji zaupate, vzpodbujate pri tistih interesih, ki se vam zdijo konstruktivni in ji predvsem vedno dajete občutek, da ji stojite ob strani in ste ji na razpolago, če vas potrebuje.
Ker hči skozi otrošvo ni bila problematična, je verjetnost, da bi njeno uporništvo in eksperimentiranje pustilo kakšne trajne posledice majhna. Predvsem je pomembno, da ji vi kot mati dajete občutek, da ste ji na razpolago, ko vas potrebuje, da ne silite vanjo, da niste preveč sumičavi, ampak da ji vseeno jasno sporočate svoje občutke in vrednote. Poizkusite jo vzpodbujati pri odnosih z ljudmi za katere smatrate, da so primerni zanjo in ji pustite, da se mogoče v njihovi družbi čustveno odpre in predela konfliktno problematiko.
Lep pozdrav.
Alenka, Šent

To vse drzi, tudi sama veliko premisljujem o tem.
Trudim se, da ji stojim ob strani in ji dajem obcutek varnosti, da njene napake ne vnasajo nezaupanja med naju in podobno.
Vendar me skrbi ta njena dvojnost, ko je ‘pridna’ je zelo pridna, ko je pa ‘slaba’ pa ne pozna nobene mere.

Vsakic, ko si nabere ‘morje’ neopravicenih, ko se zlaze kam gre, ko
eksperimentira z travo in ekstazijem, ko dela tocno nasprotno kot se dogovorimo, je potrebno vec napora, da jo pripeljem nazaj.
Ker ima sele 15 let me je strah, da je samo cakanje, da ‘pride k pameti’ premalo.
Gotovo je, da v sebi nosi travmo, zato me je groza dneva, ko me bo nehala poslusati in jo zacela resevati po svoje.
Ali res ni nikjer cloveka, strokovnjaka, ki bi nama pomagal prebroditi tole tezavno rec?

Sama !

Hči želi s takšnim obnašanjem pritegniti pozornost.Predvsem vašo pozornost.

Da se pogovorite z njo in si vzamete čas za njo.Ker sigurno v sebi zelo trpi,vendar nima nikogar,ki bi ji prisluhnil in jo razumel.

Dokler ne boste rešili vzroka,zakaj hči to počne,jo je nesmiselno vlečti iz tega.
Ker boste še sami sebe uničili.

Torej….

Svetujem vam, da se v prvi vrsti poskušate obrniti na šolsko svetovalno službo, po možnosti šolsko psihologinjo. Tudi hčeri bi bil obisk pri šolski psihologinji verjetno najbolj sprejemljiv.
Lahko se pozanimte tudi pri Frančiškanski skupnosti, kjer opravljajo tudi svetovalno klinično psihološko delo, posebej za družinsko problematiko.
Lep pozdrav.

Mojo pozornost ima, se prevec, saj se ukvarjam skoraj samo se z njo. Vidim sicer, da to na nek nacin ceni, uposteva, vendar tudi zavraca na nacin, kot da hoce biti ‘slaba’.

Pogovarjava se skoraj vsak dan, z njo se ukvarjam ogromno, a imam vedno bolj obcutek, da zaman.
Borim se za medsebojno zaupanje, a ga vedno znova sabotira, laze tudi o malenkostih, za katere ne vidim razloga.
Ko ji je oce umrl, je bila zelo prizadeta, na nek nacin jezna nanj, na ves svet, meni se zdi ,da tudi name.
Zdi se, da njegova senca ostaja med nama , ceprav sem prepricana, da me ima rada.

Ravno zato sem zelela najti pomoc nekoga, ki ne bi bil ‘jaz’. Ki bi se z njo pogovarjal o stvareh o katerih se z mano noce,
Pa po dveh letih ze izgubljam upanje.
Teorijo obvladam ;-), v praksi pa pomoci ne dobim 🙁