Preselili smo se v sosednjo državo, hudo mi je, ko gledam svojo hčerko kako ob tem trpi!

Zadeva je taka dober mesec nazaj smo se z družino preselili v stanovanje v sosednjo državo Hrvaško, saj je moj partner preko njegovega zelo dobrega prijatelja dobil novo službo, boljšo priložnost, boljše življenje za nas tri. Jaz si jo bom morala sicer še poiskati a mislim, da jo bom tudi v kratkem dobila, saj imam tak poklic, da precej hitro lahko dobim delo (po izobrazbi sem namreč frizerka). Hčerka je že od malega vedno rada imela morje, plaže, sonce, še ko je bila majhna je vedno govorila ”joj mami kako bi bilo lepo, če bi mi živeli nekje na morju.” Zdaj nekaj let pozneje, ko se nam je to iz nenada res zgodilo pa ji je hudo, predvsem iz tega razloga, ker je v Sloveniji imela veliko prijateljev/ic, ki jih je zdaj na nek način morala zapustiti. Muči pa jo tudi jezik, saj nihče izmed nas treh ne zna ravno dobro hrvaškega jezika. Čez en teden bo morala oditi v šolo, vpisana je v 3. letnik srednje ekonomske šole, saj je prva dva opravila že v Sloveniji. Boji se, da v šoli ne bo priljubljena, da ne bo imela prijateljev, da ne bo sprejeta v družbo, ker je tujka. Tudi meni vse te novosti, ki se zdaj dogajajo okoli nas tako hitro niso ravno najbolj všeč, priznam , da jim kar težko sledim. Tudi sama se zelo težko privajam na novo okolje. Kako hčerki pomagati, da nekako preboli to domotožje po Sloveniji, njenih prijateljih, babici in vsem ostalih, ki jih ima zelo rada. Rada bi ji še pred začetkom šole vlila samozavest. Imate morda tudi vi kakšno podobno situacijo, ko ste se preselili v drugo državo – kakšen je bil vas začetek, kako ste se privadili na vse novosti?
Lep večer in hvala na vsem vzpodbudnim besedam

Celi svet rine v boljše kraje, vi pa na Hrvaško, bog vam grehe odpusti, pusti dedca doli in se s hčerko vrni nazaj! Zakaj niste šli v Avstrijo, Švico ali v Nemčijo tako kot vsi drugi?

Res ne razumem, zakaj se je morala zaradi ene službe preseliti cela družina. Še posebno, če gre za Hrvaško bi se mož ob vikendih vozil domov. Jaz tega hčerki pri tej starosti ne bi naredila nikdar. No, če bi šlo za kako bogato državo, kjer bi bile zanjo perspektive zelo dobre….Avstrijo, Nemčijo, Švico… potem bi bila čisto druga zgodba.

žEno je, ko je bila tvoja hčerka majhna, ji je zadostovalo to, da ste hodili na morje na počitnice, pa jo je to tako fasciniralo, da si je vedno želela tega če več. Sedaj pa je najstnica, že z delno izoblikovano osebnostjo, ji pa to ni prioritetno; imela je krog prijateljev in je v trenutku šla v popolnoma nov svet, izglubila je rdečo nit do okolja in družbe,kjer se je uveljavila, v njenih trenutnih letih.

Prav dosti ne moreš več storiti. Sej počasi bo gotovo bolje, ko bo spoznala kako prijateljico al pa se v koga zatreskala. 🙂 Kar lahko storiš je, da ji stojiš ob strani, ji pokažeš,da jo razumeš in ji ne govoriš da je že dovolj stara, da lahko razume, ker bo še slabše. Mislila bo, da te njeni občutki prav nič ne brigajo. Kaj pa če skleneta kompromis? Ona se potrudi prilagoditi in če bo hotela, gre po gimnaziji študirat v Slovenijo.

Tvoja hčer (pa najbrž tudi ti, čeprav mogoče v blažji obliki) najverjetneje sedaj doživlja kulturni šok, ki je kar pogost pojav pri posameznikih, ki zamenjajo svoje prvotno kulturno ali socialno okolje z novim. Kulturni šok ima več simptomov, pa tudi več različnih faz – na to temo je že veliko napisanega na internetu, lahko si malo pogledaš.
Najbrž ni druge rešitve kot to, da čakate da se privadite na novo okolje in nove ljudi, druge običaje, itd.

Zakaj pa ni pri babici vsaj toliko, da konča srednjo šolo? Pa to nekako skompenzirate z obiski čez vikend?
Se pa strinjam z komentarjem zgoraj, ki se čudi, zakaj se je cela družina samo zaradi moževe službe selila na hrvaško. Od moje sestre mož dela v Nemčiji in se pač čez vikende vozi domov…

Sklanjanje:
hči, hčere, hčeri, hčer…

17-letnico si zvlekla v nek obmorski kraj na Hrvaškem?
In kje bo hodila v srednjo šolo? Se bo po možnosti morala voziti do šole v drug kraj?

In od kdaj so frizerke na Hrvaškem iskan kader?

Zakaj pa ji ne pustiš dokončati šole v Sloveniji?

Sem mislila, da si vojno lice, pilotka, da boš komot našla službo.
Matere ponavadi to zelo prej premeljejo, otroke vprašajo, se o marsičem prepričajo.
Pošljejo fotra naprej za npr. leto dni in se v tem času odločijo, kaj in kako bodo.

Malce dvomljivo tole, ne res?

Nje niste nič vprašali za mnenje?
Je kar mogla culico pripravit?

Tej zgodbico žal ne verjamem. Slaba provokacija.

Drage moje, hčerko ne morem kar pustiti doma v Sloveniji. Ni polnoletna, pa tudi nima kje biti. Moja mama njena babica pa jo pri svoji starosti ne more vzdrževati in paziti nanjo, mi niti na misel ne pride, da bi ji na njena ramena ”obesila” mojo hčerko, pa čeprav imamo zelo dobre medsebojne odnose.
Da bi se vsak vikend vozili iz Dalmacije (preselili smo se namreč v okolico Zadra) sem pa tja ja kaj vam pa je? Koliko bi bilo to izgubljenega časa in napora, pa da o porabljenem gorivu in strošku niti ne govorim. Pa še to veliko ljudi je dandanes prostih ob vikendih, ne?

Kapa internat? In vaju pride obiskat med pocitnicami?

A v Zadru tako primanjkuje frizerk?

Če bi imeli res hudo finančno stisko, bi se preselili, sicer pa bi ostala s hčerko v Sloveniji, frizerala tukaj v službi in popoldne na črnov garaži in potem bi obe pričakovali obiske očeta za vikend ali vsakih 14 dni. Koliko otrok je tako živelo v casu bivše Jugoslavije ali po razpadu, očetje pa so delali v Nemčiji, Kuvajtu, itd.. Jaz sem nekoč doživela, da se je na sosednjem stolu frizirala deklica, katere starši so se selili v Bruselj, deklica stara okrog 11 je jokala in frizerki razlagala, da zaradi izgube prijateljic noče tja.. Takrat sem si obljubila, da otrok ne bom trgala iz domačega okolja, če ne bo nujno potrebno.. Resnici ma ljubo, nekaterim otrokom dobro dene, postanejo bolj trnega značaja in prilagodljivi, pa tudi jezika se hitro maučijo…Druge razjeda domotožje vse življenje. Sicer pa, nikoli ni nič zamujenega, vse se da spremeniti, prilagoditi..leto hitro mine in drugo leto bo že polnoletna in bo lahko živela v Lj, če je dovolj samostijna ..Možnosti so odprte, zato kar pogumno..Srečno!

Zapustiti varno okolje, kjer je vaša hči preživljala najlepša svoja leta in se v puberteti podajati v neznano…čudim se, da ni kontrirala v teh letih….Torej razumem, da sprejema situacijo, čeprav težko.
V teh letih bo hitro sprejela novo okolje, naj se je ne zavija v vato in naj splava.
Obstaja pa tudi možnost, da se vi in otroci vrnete v domač kraj. Imam občutek, da je vas bolj strah neznanega kot pa hčerko.

Aja, je tvoj patner tudi njen oče ali celo to ne? Ker če partner ni hčerkin oče, potem bi res na to morda pristala le v skrajni revščini, sicer pa nikakor. Kaj pa ti? Si želiš na Hrvaško ali ne? Kaj ti pravi intuicija? Poslušaj se!!!

Se vozimo skoraj vsak vikend na Pag, kjer imamo apartma. Res jaki problem ja… Kere blesave izgovore ven vlečeš. Samo, da si ti ‘na komot’, ne?

Moj partner je seveda tudi hčerin oče . Ne želimo si, da bi se videvali tako poredko le ob vikendih ali celo še manj pogosto. Imamo zelo radi drug drugega. Je pa tako, da večina vikendov ne bo prost. Za en dan pa se mu tudi nebi splačalo voziti sem in tja. Kako bo z mojo službo pa tudi še ne vem.
S hčerko smo se prej preden smo se preselili zelo veliko pogovarjali o selitvi. Tudi sama je na koncu rekla, da ji pomeniva največ na svetu več kot ostali in da se od naju za zdaj še ne želi ločiti. Je pa tako, da se počuti sama, osamljena, je zelo željna družbe, zato tudi svoje prijatelje iz rodne dežele zelo pogreša. Ne vem kaj bi torej naredili, da bi se na novo okolje na novosti čimprej privadila?