Should I stay or should I go …

Pozdravljeni,

tale forum je zame pravo razsvetljenje. Torej najprej hvala vsem, ki tu pišete, delite svoje zgodbe, uspehe, neuspehe, žalost, veselje, obup in moč.
Sem srednjih let, v zvezi 15 let, rezultat zveze pa 3 otroci, hiša…
Navzven do enega leta nazaj, ko nisem več zmogla vsega zadrževati v sebi in sem začela naglas jamrati možu in okolici, vse idelano. Jamrati sem pa začela zato, ker sem ugotovila, da se je od prihoda otrok vse zelo spremenilo v smer, ki mi ni všeč: partnerska zveza brez zaupanja, topline, seksa…za vse pa kriva jaz. Neštetokrat sem na glas vprašala, kaj ga moti – kup izgovorov, nič konkretnega. Poskušala sem mu še bolj ustreči, potisnila na stran prijatelje, konjičke, službo. Rezultat: še slabše.Počasi je postajal vse nasilnejši (čustveno) do otrok, predvsem do fantov.
No, nasilje je nekaj, kar ne prenesem. Sem se uprla in se s tistim fantom, ki je najbolj nasankal, odselila. Druga dva otroka si polovično izmenjujeva. Najprej je bil šok, potem se je začelo obtoževanje, vpitje pretežno po telefonu – pa se je tudi končalo, saj sem jasno povedala, da se tako z mano ne komunicira (torej postavljanje mej dobro deluje).
Situacija se je umirila, do vseh otrok je spet kolikor toliko ok. Do mene je na veliki distanci, zameri mi, da sem mu “odvzela avtoriteto očeta”. Ampak kaže, da bi on kar tako živel do smrti.
Meni seveda ne paše: hočem se zbujati ob toplem človeku, ki mu bom nekaj pomenila in mi bo to izkazoval. Precej me žalosti, ko ugotavljam, medtem ko prebiram vaše zgodbe, da je to s tem človekom nemogoče.
Se pravi, da je veliko bolj modro kot študirati knjige in obiskovati terapevta, poiskati sposobnega odvetnika, poskusiti dobiti čimveč vloženega nazaj in po možnosti otroke, da ne bodo čez leta njihove družine v isti godlji…?
Še vedno ga imam rada, spominjam se tistih prvih 10 let, ko je bilo ok (sicer ko gledam nazaj mi je jasno, da je bil nekoliko preveč posesiven in na trenutke ljubosumen – ampak jaz sem bila žaba, ki je skočila v lonec hladne vode na vklopljenem štedilniku).
Malo za šalo: koliko časa (let) po vaših izkušnjah še potrebujem, da ga brezkompromisno pošljem v 3pm in se osvobodim tega?

LP, Krusk

Spoštovani,

žal na vaše vprašanje nimam odgovora, saj mislim, da ni možen niti v šaljivi obliki. Vprašanje je, kaj hočete, kaj potrebujete in kaj ste pripravljeni za to dati; torej, katere so tiste vrednote, ki so vam pomembne, in znotraj katerih meja in načinov v odnosu želite, da to uspeva in raste. Deloma imam občutek, kot da ste na to že odgovorili s tem, ko pravite, da ugotavljate, da je z njim to nemogoče. V kolikor je to res, se vprašajte, kaj pa še potrebujete od njega. Kaj je tisto, kar potrebujete dobiti od njega? Če je to denar, ste si tudi odgovorili. Če je to skrbništvo, tudi. Vse to je možno po pravni poti in tudi to ste si že odgovorili.

Če pozorno sledite mojim odgovorom so zrcalni vaši zgodbi, v kateri je več vašega (bivšega) soproga kot pa – vas. In šele v zadnji povedi ste se “obrnili vase” s tem ko ste zapisali, da se ga pravzaprav želite osvoboditi. Slednje pa zahteva predelavo vsega, kar je bilo in to na takšen način, da boste lahko obrnili nov list in začeli novo poglavje. Ali celo bolje, odložili to knjigo vajinega odnosa in jo pustili tam, kjer jo želite pustiti (in se sprašujem, kaj želite v resnici s to vajino knjigo narediti?). Za to pa ne vem, ali je bolj primeren odvetnik ali terapevt. Res je oba potrebno plačati. Le da terapija nudi reparacijsko korektivno izkušnjo in razrešitev lastnih psiholoških življenjskih vzorcev na takšen način, da se v prihodnje ne znajdete več v enaki situaciji in enakem odnosu. Sprašujem se, ali boste z borbo za “dobiti čimvč vloženega nazaj” dobili občutek, da se vam je nekaj, kar niste dobivali, povrnilo – ali je to sploh možno? Ali je to tisto kar zares potrebujete? Moje vprašanje je tukaj, ali veste zakaj in kako je prišlo do vseh teh neprijetnih in pomembnih dogodkov v vajini zvezi, da boste lahko v bodoče tega ozavedeni in se temu izognili? Spominjanje lepih trenutkov je popolnoma normalno in znak tega, da jih lahko prepoznate navkljub vsemu, kar se je zgodilo, se jih spomnete in podoživite. Toda spadajo v preteklost, ki ni tukaj in zdaj. Vi in vaši otroci ste. In pomembno je, kaj si v želite in kaj je možno doseči. Verjamem da ga imate radi, toda koliko imate sebe radi in kje boste postavili mejo, da zaščitite sebe (in otroke) je tisto, kar vidim kot pomembno tukaj. Brez ljubezni do sebe in samospoštovanja ni možno graditi vzajemnega in izpolnjujočega odnosa.

Lep pozdrav,

Parov Anzelc

in kako se zgodba odvija naprej?