Vztrajati?

Pozdravljeni,

zanima me, ali je sploh vredno vztrajati v odnosu in pa predvsem kako naj se soočim s tem, da ima moja, sedaj bivša punca NOM? Bili sva v triletni, čudoviti vezi, ki pa jo je prekinila čez noč, na valentinovo, z razlogom, da se je izgubila, da ne ve kaj hoče, da se želi najti, in da je prav tako, da ne rabim to prenašat in da po eni strani ni razlog v meni, po drugi strani pa je navedla, da me že skoraj pol leta želi opomniti, da nekaj ni vredu in da ni srečna. To ni omenila niti enkrat konkretno, razen to, da jo moti, da nisva več toliko spolno aktivni kot na začetku in da bi morala biti veza še boljša kot na začetku, ko si ves v oblakih. In sem ji želela jasno razložiti, da tako v vezah pač je, da to začetno stanje preraste v nekaj globljega in da ne more biti tisto “razburjenje, ko letiš” isto. Pa je odvrnila, da to ni res, da bi moralo biti bolje. Ta preobrat, ko me je zapustila, se je zgodil točno teden dni po tistem, ko je dobila novo službo. In tam naj bi se tudi odločno ujela z novo sodelavko, s katero je sedaj, po mesecu in pol odkar sva narazen, skoraj vsak dan na kavi, da ne omenjam smsev, klicev, druženja z neznano družbo, kjer je “srečna” itd. Če sem jo kdaj vmes vprašala, da če se sploh spomni kdaj name, da bi me vprašala kako sem jaz, je vedno bil odgovor: A bi morala? Daj, preboli že, kaj siliš vame in vedno se hočeš samo o tem pogovarjat. Ne, držim distanco, delam se močno, čeprav me znotraj razjeda, je ne kličem, ji ne pišem, pa vedno, ko pride domov, bo nekje razlog za kreg. Naj omenim še to, da še vedno živiva skupaj, na “njeno” željo, saj sem jaz rekla, da imam navado, ko se odnos konča prekiniti in iti dalje. Pa je želela, da ostanem v njenem življenju, da bom vedno del nje (da ne omenjam skupnega tattooja), … Ne vem kje sem, skoraj še kdo sem, izgubljena sem, ker ne vem ali naj vztrajam, ali kaj naj naredim? Problem je, ker vse moje besede in dejanja so bile resnične, iz srca in iz ljubezni, v njeno pa nisem več prepričana, saj se bojim, da je bilo vse skupaj le iluzija. In to me ubija.
Prosim za kakršnokoli pomoč, saj se počutim, kot da se pogrezam v neko brezno.

Hvala

Pozdravljeni, whiteowl.

Vidim, da imate veliko stvari odprtih in da ste v fazi procesa zaključevanja zveze oz odnosa s partnerjem, s katerim še živite skupaj, in sprašujem se, koliko je tudi slednje del vašega vprašanja, ali je vredno vztrajati v odnosu: kakšen je ta odnos? Kakšen odnos si vi želite? Ali želite vztrajati v takšenem odnosu, kot je sedaj?

Še en potencialno pomemben faktor sem opazil in sicer, fazo prebolevanja oz predelave tega, kar je do sedaj bilo (vajin 3 letni odnos) in pojav oz sprejetje novega odnosa, ki se sedaj vzpostavlja. To se mi zdi pomembno pogledati tako posebej -fazo prebolevanja in nov odnos- ter v soodvisnosti: kako drugo vpliva na prvo (ali obratno). Oba faktorja sta namreč pomembna, vsekakor pa lahko tudi vplivata druga na drugega.

Pojavilo pa se mi je še eno vprašanje: kaj pravzaprav vi hočete oz želite in kako vpliva na vas, da morda tega ne morete dobiti?

Glede vašega drugega vprašanja pa se sprašuejm, kaj je to povzročilo pri vas, ko ste zvedeli, da ima domnevno NOM (ali ima v resnici postavljeno takšno diagnozo). Kakšni občutki se vam pojavljajo glede tega, in kako je to vplivalo na vajin odnos – če je? Kaj to pravzaprav pomeni za vas, da ima nekdo NOM in kako se to odraža v vaših čustvih?

Lep pozdrav in prijetne praznične dni,

Parov Anzelc

Whiteowl, vsaj desetkrat sem prebrala tvoj post, ker mislim, da na tem forumu ni veliko žensk, ki imajo tako izkušnjo kot ti in sem torej ena redkih, zato si zelo želim, da bi ti napisala kaj koristnega. Tudi jaz sem namreč bila v kratki zvezi z narcisistično žensko. (By the way, tole bi medve morali pisati na tistem drugem forumu, ki je za svojce ljudi z MOM/NOM – morda bo pa moderator to lahko prestavil tja). Vem, da nas terapevti opominjajo, da ne smemo postavljati diagnoz, ampak meni je vseeno zelo pomagalo, ko sem začela brati o NOM in sem v opisu prepoznala svojo partnerko. Pravo olajšanje je bilo, ker sem končno razumela, kaj se mi je zgodilo. Najino čudovito obdobje je trajalo samo tri mesece, potem pa se je začelo rušiti. Kar iznenada je začela govoriti, da to ni to in da sva se obe zmotili. Začela me je ocenjevati, kritizirati, se poigravati z mano, se izmikati, večkrat je bila verbalno groba do mene in tudi odselila se je (kar me je takrat bolelo, zdaj pa vem, da je bilo zelo prav!). Zgodba se je zaradi moje potrpežljivosti in zaljubljenosti in zasvojenosti potem vlekla še dve leti in še zdaj ne morem reči, da sem jo dokončno prebolela, kajti v odnos sem šla – tako kot ti – zelo iskreno in sem upala, da bo to dolgotrajna zveza. Tako da to je res hud šok in zelo te razumem, da ne moreš kar prekiniti in se še sprašuješ, če naj vztrajaš. Sploh ni nujno, da ima tudi tvoja punca NOM, ampak neki indikatorji so (da prekine zvezo iznenada, da se ne zna ali pa ne želi vživeti vate, pa da te vidi kot del sebe, svoj podaljšek.. v bistvu pa te izkorišča). Tako da če je NOM ali pa ni, bi ti jaz vseeno svetovala, da si kaj več prebereš o NOM/MOM, pa ti bo morda potem tudi bolj jasno, kaj se dogaja med vama. Upam, da bereš angleško, ker je na netu ogromno informacij. Ko boš več prebrala o tem, boš videla, da je tega odnosa najbrž res konec. S to žensko ne bo nikoli tiste ljubezni, kakršno si želiš, ker ona tega ne zmore. Pravzaprav je še dokaj dolgo vzdržala. Če ima NOM, potem je čustveno ostala na stopnji petletnega otroka, kar pomeni, da je egocentrična in od drugih pričakuje, da ji bodo vedno v vsem ustregli. Tebe verjetno noče izgubiti zato, ker ji nudiš varnost, ki jo rabi. Če ne boš posrkbela zase in za svoje čustveno in psihično zdravje, boš začela hirati. Zdi se ti, da padaš v brezno… ta občutek zelo dobro poznam. To kaže na čustveno zlorabo, ki jo doživljaš. Ona bo vedno iskala nove ljubezni izven tega odnosa s tabo in ne verjamem, da si želiš tako živeti. Razen če jo imaš še vedno tako brezmejno rada, da si pripravljena se odpovedati sebi in svojemu življenju. Močno upam, da ne. Skoraj nič nisi napisala o sebi… upam, da imaš kakšno prijateljico, ki ji lahko zaupaš, ker v takem stanju potrebuješ podporo. Najbolje bi seveda bilo, če bi jo prosila, da se odseli, ampak če jo imaš preveč rada in ti na nekem nivoju še ustreza, da je pri tebi, potem se ne sili v to. Raje delaj na sebi, razmišljaj o sebi, o svojih vrednotah in ciljih in o tem, kakšno partnerstvo bi rada imela, počasi se uči čustvene distance do nje, začni jo gledati kot cimro. Poglej še na forum za svojce ljudi z MOM/NOM, tam je veliko koristnih nasvetov za prebolevanje takih zvez. Domnevam, da si še precej mlada, tako da ti najbrž ne bo težko najti novo partnerko. Drugače pa sem slišala tudi za take zveze med dvema ženskama, ki so strašno naporne (z veliko psihičnega nasilja in obojestranskega maltretiranja), pa vseeno kar trajajo in trajajo, tudi deset let in več, tudi z dolgimi premori vmes. Morda zato, ker je lezbična scena v Sloveniji majhna in ni enostavno najti drugo partnerko. Morda zato, ker smo ženske na splošno vzgojene tako, da smo bolj potrpežljive v zvezah, naučene veliko potrpeti… morda zato, ker se bojimo biti same. Ne vem… Držim pesti, da se tvoja zgodba izteče dobro, kakorkoli že to bo. Pa oglasi se še kaj!