moževi izbruhi

Sem poročena, imam dva otroka, stara 12 in 15 let. Težave imam z možem. Običajno se kar dobro razumeva, kljub temu, da sta otroka trenutno v težavnem obdobju. Problem so občasni izpadi pri možu, ki se dogajajo približno enkrat na mesec. Ponavadi je vzrok kakšna banalna stvar. recimo včeraj zvečer sem se pogovarjala s hčerko, mož, ki je delno slišal pogovor, se je priključil zraven in začel obtoževati hči, da nekaj ne dela prav. Hči, ki se, ko je napadena, tudi hitro razburi, je začela kričati, on pa nazaj. Rekla se, naj ne kričita kot dve živali, za kar mi je bilo takoj žal. Mož se je v tistem trenutku kar stresel, mislim, da je razumel, da mu je hči rekla, da je žival, kar pa ni bilo res. V besu je vstal (mislim, da ni bil priseben v tistem trenutku), vzel porcelanasto skledo s sadjem in jo zabrisal proti hčeri. Ta se je na srečo umaknila in skleda je zadela v zid. Potem je še kar kričal. Bila sem šokirana; sin in hči, ki sta bila zraven tudi. Jokajoč sta se zatekla v sobe. On pa je šel nato na kavč gledat televizijo, kot, da ni nič. Otroka sem šla potolažiti in hči mi je rekla, da se boji, da bo drugič vrgel vanjo nož. Nisem vedela, kaj naj ji rečem, ker tudi sama ne vem več, kaj se bo zgodilo naslednjič. Ker sem precej nesamozavestna, včasih tudi podvomim, če nisem jaz res kaj naredila narobe.
Možje običajno v redu, samo občasno ima take izpade. V takih trenutkih sploh ni ista oseba. O tem se potem sploh noče pogovoriti, ali pa me obtožuje, da sem za vse jaz kriva, da sem jaz začela,… Drugič me hvali, kako sem lepa, pametna, super in, da sem najbolša na svetu (??). Njegova razpoloženja se stalno spreminjajo. Ne vem več, kaj naj naredim. Vsaka beseda je lahko preveč. Take stvari so se zgodile že tudi med nedeljskim kosilom, ko se sin ali hči nista dosti goreče pokrižala in se mu je utrgalo in jih je udaril.
Normalno ni nasilen, vendar mora biti večinoma vse po njegovem in se mora vse vrteti okoli njega in njegovih zaniman (športi, motor, tv program….). Po takih izpadih gre običajno takoj spat in spi kot zadet. Predlagala sem, da si poišče zdravniško pomoč, pa pravi, da sem jaz tista. ki dela probleme in je hodobna do njega.

Jaz se sekiram in ne vem, kaj naj naredim. problem je, ker imava novo hišo. Jaz, ki imam višjo plačo tudi prispevam za večino stroškov. Sem visoko izobražena, on je brez izobrazbe in ne zna nobenega jezika. Nimam več nobenih prijateljic, ker nikamor ne hodim. Sem namreč večinoma z njim in počneva kar pač on hoče. On tudi ne mara mojih sorodnikov.

Bojim se narediti kakšen korak, vendar se mi zdi, da zapravljam svoje življenje ter, da se premalo cenim. V službi sem namreč uspešna in me cenijo, vendar sem večinoma sama v pisarni. Tudi s sorodniki nimam veliko stikov, nismo si blizu. Večkrat se počutim zelo osamljeno.

Bojim se tudi, da bodo take stvari pustile na otrokih posledice. Ker tudi sama nisem imela srečnega otroštva – satrši so imeli rajši sina in so mu dajali vedno prednost, jaz pa sem se počutila nezaželeno in tako je še danes, se bojim, da bo to vplivalo tudi na otroka. Drugače sta v šoli uspešna in dojemljiva, samo mož ju stalno kritizitra in daje v nič.

Natresla sem en kup stvari, tako, da upam, da boste izluščili bistvo in mi dali kakšen nasvet.

On ima velike težave in bo rabil pomoč strokovnjakov. Nasilje se bo samo stopnjevalo. Seveda ne bo priznal,da dela kar koli narobe, za vse krivi druge. Ne dovoli, da tako ravna z vami, postavite mu meje. Če je nasilen pokliči policijo. Si pa piši dnevnik in si zabeleži kaj in kdaj se je zgodilo. Gre tudi za kaznivo dejanje družinskega nasilja.

Pozdravljena Minka!
Morda boste dobili več odgovorov, če boste vaše vprašanje postavili na forum , ki je za svojce :
http://med.over.net/forum5/list.php?465
Lp, GittaAna

Meni se to ne zdi mom, temveč čisto nasilje. Forum za svojce se vrti ravno okoli nasilništva in narcisistične motnje, tistim, ki imamo dejansko opraviti z mom v pravem pomenu besede, sploh ni v pomoč. Vsaj meni ne.
Otroka že občutita posledice, ne vem, kako si predstavljaš, da jih ne bi. Začni gledati nase, začni razmišljati v smeri, da se umaknete od takšnih izbruhov, ker je pravica vsakega človeka, da živi brez strahu pred nasilnimi izpadi najbližjih.