Ali imam mejno osebnostno motnjo?

Pozdravljeni,

Sem absolvent angleščine v poznih 20ih.

Že od sredine najstniških let naprej se zdravim za duševnimi motnjami: depresijo, obsesivno-kompulzivno motnjo, socialno fobijo. Bil sem že pri raznih strokovnjakih ter zamenjal že nekaj antidepresivov in antipsihotikov (za pomirjevalni učinek, ne za antipsihotični, saj psihoze nimam).

V najstniških letih sem se dvakrat z nožem porezal po roki, saj sem na tak način nekako iskal olajšanje od čustvene bolečine. Veliko sem mislil o samomoru, vendar na srečo nikoli poskušal (čeprav sem imel nekajkrat kar izdelane načrte). Tega zdaj na srečo že dolgo ni.

Dvakrat sem bil hospitaliziran (prostovoljno, ne prisilno), ker sem bil zelo na tleh in takrat sem tudi ogromno popival. Nekaj časa sem kadil tudi marihuano, občasno pa vzel še kaj tršega. Sedaj ne pijem nič in tudi ilegalnih drog ne jemljem že dolgo časa. Kar se še drugače impulzivnega vedenja tiče, pa imam że zelo dolgo časa s prenažiranjem in posledično imam prekomerno telesno težo. In pa, včasih popijem ogromne količine kave. Potem sem celo noč pokonci in še cel naslednji dan, ko še vedno pijem kavo do večera, ko grem spat.

Pa da preidem na bistvo: Čeprav mi je nekatere probleme uspelo rešiti, še vedno čutim, da je nekaj zelo narobe z mano. In vedno bolj ko berem o mejni osebnostni motnji (knjige, članke…), vedno bolj sem prepričan da je bil to pri meni vedno glavni problem. Se mi pa zdi čudno, da mi v vseh teh letih nihče od strokovnjakov ni tega niti enkrat omenil, tako da sem v bistvu sam izbrskal, da to sploh obstaja. Mogoče se jim pa nisem dovolj odprl…Ne vem. V glavnem…

1.Zelo veliko časa čutim grozno praznino. Kot da bi me znotraj v območju želodca nekaj žrlo in gnilo, kot da tam nastaja neka čustvena luknja, ki je čisto nič ne more zapolniti. To je tudi en od glavnih razlogov, da sem v preteklosti toliko užival razne substance in da se še vedno prenažiram s hrano in kavo – ker s tem skušam nekako zapolniti praznino.

2.Ko ne čutim praznine, moja čustva nihajo od jeze iin besa (ki ga sicer ne izrazim prav pogosto navzven, saj sem zelo introvertiran in držim večinoma čustva v sebi) do globoke potrtosti, do živčnosti (občasno skoraj panike, pa tudi paranoje), in potem spet do jeze, in sem ter tja in spet nazaj in naprej in pa občasno, ampakmres občasno občutka veselje, ki pa zelo kmalu izgine in ga nadomesti spet kaj drugega. Ni mi vedno čisto jasno, kaj sproži vsa ta čustva, ker sem tako zalit z njimi, da je pogosto težko najti povezavo med vzrokom in čustvom. Mogoče je to kakšna misel, mogoče zunanji dogodek….

3. Imam zelo nestabilno samopodobo, oziroma sploh ne vem točno, kaj sem. Tudi ko se mi zadzi, da vem kaj mislim in kakšno je moje mnenje, se to lahko zelo hitro spremeni.

4. Zelo pogosto hrepenim po nekakšni zunanji potrditvi. Če nekaj pomislim, začutim, naredim, itd.. Mi to ni dovolj samo po sebi, ampak pričakujem da mi nekdo od zunaj potrdi, da je to v redu. Ker se to večinoma ne zgodi, čutim nesigurnost, celo sram in krivdo.

5.Zelo sem občutljiv na to, kar rečejo drugi, in tudi veliko mislim na to, kaj sem rekel in naredil jaz. Hitro me prizadene če mi kdo reče nekaj, kar zaznam kot žalitev (čeprav objektivno ni vedno žalitev), in potem pogosto postanem zelo jezen (česar pa večinoma ne izrazim navzven). Če pa jaz rečem, kaj takega, kar potem pozneje mislim, da bi mogoče koga prizadelo (čeprav to ni tako), čutim krivdo in se zelo sekiram zaradi tega. Torej nekakšna občutljivost v obe smeri.

6.Zaradi alkohola in drog sem se nekajkrat zelo skregal z družino in prijatelji. Oni so bili jezni name, jaz pa sem bil jezen na njih, ker niso razumeli, da si nisem znal na drugačen način lajšati trpljenja. To je bilo več let nazaj.

7. Še nikoli nisem bil v romantičnem razmerju. Bil pa sem nekajkrat zaljubljen in ko sem doživel zavrnitev, me je to tako prizadelo, da sem več mesecev globoko trpel in nisem mogel misliti na nič drugega.

8. Sem zelo osamljen. Hrepenim po punci. Vendar se bojim, da tudi če jo dobim, to ne bo zdravo razmerje.

9. Zelo veliko časa preživim z mislimi v lastnem notranjem svetu, od katerega se težko odtrgam. Pogosto imam težave s koncentriranjem na stvari v zunanjem svetu.

Zelo bi bil hvaležen kakršnegakoli mnenja. Bi to lahko bila mejna osebnostna motnja?

Sem še malo raziskoval in razmišljam, da bi v mojem primeru mogoče šlo za kombinacijo mejne in shizotipične osebnostne motnje. V simptomih slednje se tudi najdem.

Ima kdo kakšno mnenje?

Pozdravljeni, hvala za vašo obširno zgodbo!

Kar ste opisali bi zelo težko dala v okvire shizotipske osebnostne motnje.

Opisano pa spada v okvirje že omenjenih diagnoz kot so depresija, obsesivno kompulzivna motnja, socialna fobija… Težko trdim, da gre pri vas za mejno osebnostno motnjo, saj bi potrebovala več vpogleda in opisa vaših odnosov (s starši, s prijatelji). Kašni so? Zakaj se bojite romantičnega odnosa? Kaj se vam zdi, da bi lahko šlo narobe? Zanimanja, hobiji, načrti za prihodnost? Se pogosto spreminjajo ali imate trdno začrtane? Kako se vam spreminja razpoloženje? Gre za občutke žalosti ves čas ali samo v določenih obdobjih/mesecih? Imate kakšna obdobja visoke storljivosti in sreče?
Kakšen odnos imate z psihiatrom? Jih hitro menjujete ali vztrajate dolgo pri enem?

Simptom povezani z “želodcem” so klasični znak anksioznosti, ki se lahko pojavlja kot samostojen simptom z znanim ali še nam neznanim sprožilcem. Tesnobo potem poskušate odpraviti s prenažiranjem ali drugimi kompulzijami. Pomembno je, da prepoznamo vzrok tesnobe in se ga “naučimo” odpraviti ali obvladamo posamezne obsesije, na čem pa verjamem da s terapevtom delata.
Prav tako je zelo pomembna higiena terapije, ki nam je predpisana. Morda terapevtu sami omenite MOM? Verjamem, da vas on/ona veliko bolje pozna kot pacienta in bo veliko lažje podana potrebna ocena.

Vse dobro,
F.Tadeja

Hvala lepa za odgovor.

Odnosi s starši (pri katerih živim) so kar dobri. Tudi če so kdaj kakšni nesporazumi, to ne povzroča večjih težav.

Kar se tiče punce, se bojim da me bo potem, ko jo bom končno dobil, tako strah, da jo bom izgubil, da bo to negativno vplivalo na odnos.

Moji načrti se kar pogosto spreminjajo. Lahko bi rekel, da me zanima vse in nič obenem. Vse mi je zanimivo, nič pa toliko, da bi bil pripravljen posvetiti veliko časa temu.

Razpoloženje se mi spreminja kar hitro. Lahko v enem dnevu doživim vse od evforije do obupa. Potem sem lahko nekaj dni jezen, pa potem žalosten, in spet jezen, pa živčen, in kakšno uro spet evforičen…. Ne vem, če ima kaj dosti zveze z obdobji.

Psihiatra trenutno že nekaj časa nimam nobenega, ker jim enostavno ne zaupam več. Prvi, pri katerem sem bil, mi je po 15-minutnem pogovoru rekel, da sem bil v otroštvu verjetno zlorabljen, kar je totalen absurd. Potem me je odslovil z receptom za tablete in to je bilo z njegove strani vse. Potem sem zamenjal nekaj takih, ki nekako niso znali ugotoviti, kaj je problem. Na koncu sem bil pri enem, ki me je za nekaj časa prepričal, da je problem v nečem, za kar se je kasneje izkazalo, da sploh ni tako, ampak je ta terapevt to prenapihnil. Mogoče je kje kakšen bolj profesionalen, ampak jaz ne vem več, kje iskati.