LEPO PROSIM

Lepo prosim!

Začnite odgovarjati na vprašanja, ali pa povejte, da naj ne pričakujemo odgovorov še šest mesecev in to dajte na vrh foruma.

Tisti, ki pa ste svojci mejne osebnostne motnje – npr. Mama, ki to ni ali Kako naj rešim svoje življenje in podobni, vi niste na pravem forumu, pojdite na sosednjega, ki je za svojce.

Pozdravljeni.
Ta forum ni samo za moderatorje in naše odgovore na vaša vprašanja.
Naša želja je, da se sami uporabniki začnete intenzivneje pogovarjati med sabo, izmenjavati izkušnje in si svetovati (tako kot se to odvija ne sestrskem forumu za svojce, kot ste ga omenili).
Moram reči, da sem opazila, da je komunikacija med samimi uporabniki večja, kar nas zelo veseli.
Lep dan, F.Tadeja

Spoštovani!

Najlepša hvala za odgovor. Se strinjam, da bi bilo zelo dobro če bi uporabniki med sabo več komunicirali. To bi lahko bil zelo dober začetek za nas, nekakšna vaja za vživljanje v druge ljudi ali vsaj poskus empatije. Sodelovanje na forumu bi lahko vzeli kot izstop iz svoje drame. Že v prejšnjem postu sem želela pozvati druge uporabnike, da bi si lahko več med sabo pisali, vendar na koncu nisem, saj ne morem drugih pozivati k nečemu, česar nisem pripravljena sama storiti.

Že nekaj časa, skoraj od začetka spremljam ta in sosednji forum in so me že zelo srbeli prsti, da se sama pridružim, toda ves čas sem v dilemi. Imam svojce z mejno osebnostno motnjo, hkrati pa sem sebe začela sumiti, da sem tudi jaz takšna. Težko si predstavljam svetovati sočloveku, ali iskanju pomoči zase, če se ob tem zavedam, da sem nagnjena k manipuliranju, preobračanju dejstev, pripisovanju svojih lastnosti drugim in sploh neuravnovešenemu čustvovanju. Kljub temu, da gre za tujca. Mislim, da se jeza izkazuje tudi na zelo podtalen način, saj se je vedno niti ne zavedamo. Zato je lahko nekaj na prvi pogled povsem korektno, ima pa destruktiven učinek. Tudi za to pisanje se nekoliko bojim ali je sploh kakorkoli smiselno oziroma koristno.

Ves čas razmišljam širše o reševanju problema mejne osebnostne motnje. In nimam odgovorov. Zdi se mi ogromen napredek, da nekdo pri sebi to prepozna in da naredi kakšen korak v smeri razreševanja, na primer, da pride na ta forum, zato se mi tudi zdi velika škoda, da to ostane popolnoma prezrto. Toda, tudi če ni prezrto, kako naprej?
Morda je del odgovora v tem, da se razrešuje to, kar je okrog mejne osebnostne motnje, morda bi že to bil velik napredek in olajšanje. Sprašujem se ali je sploh mogoče razreševati drugo, če ob tem ni zavedanja, da je prisotna tudi MOM. Tega resnično ne vem, to veste morda vi, strokovnjaki.

Sama sem obupala in se nekako sprijaznila v “smrt duše” in živim iz dneva v dan. Včeraj sem ponovno brala o postavitvi družine in si skušala predstavljati, kako bi bilo, če bi sama to naredila. Že vživljanje v to predstavo je pri meni sprožilo naval čustev in nekako čutim, da bi to sprožilo paničen napad. Zadnje čase jih imam občasno, čeprav so precej blagi. Tako sem spoznala, da so čustva še vedno prisotna, čeprav zakopana. Nočem se povezovati z ljudmi, ker normalno to takoalitako ne bi bilo mogoče. Tudi s tistimi, ki so prav tako prizadeti, pri njih bi bilo še bolj brezobzirno.

Ne vem kako naj ravnam pri ljudeh, ki me imajo radi oziroma so me imeli. Ali naj rečem preprosto, ”
poslušaj , sem motena, zato sem bila tako nečloveška do tebe. Zbogom “. ?????? Tukaj prosim za nasvet, kogarkoli.

lp

Draga 164789

Rad bi ti pomagala, zato bom odgovorila tako kot čutim jaz.Moj bivši partner ima hude znake MOM, prav tako njegova mati in sestra.Zelo , zelo so me prizadeli, poniževali. Prizadeli so tudi najine otroke.Mož je imel prej nekatere znake ( pretiran, nadzor, skrivanje denarja, ) , nikoli se ni postavil za mene , ko sta me poniževale in napadale, vedno je bil samo tiho in vidno trpel. Sčasoma sem začela obsojati njegovo početje, čeprav sem ga imela neizmerno rada tudi on mene , predvsem pa otroke. Sčasoma je postajal čedalje bolj zaprt in vidno trpel, zelo malo je spal, ogromno delal, razlagal je ,da je to posledica skrbi v podjetju, ki ga je vodi. Lani je počilo, čez noč je postal zver, nemorem naštevati vsega kaj je počel, da bi me uničil (ne morem jih opisovati, ker me še vedno preveč boli) predvsem manipolacije, laži, podtikanja. Čeprav sva šla narazen sv še zmeraj zelo povezana zaradi otrok in skupnega podjetja.
V najhujših trenutkih ( bila sem že psihično in fizično čisto na koncu) se spoznala dr. Drnovškovo po urgentnem sprejemu. Po dveh srečanjih sem in pogovorih me je pripeljala tako daleč, da sem sama odkrila ta forum in takrat tudi spoznala kaj se dogaja. Vsak dan berem, delam na sebi, redno jemljem antidepresive. Začela sem postavljati meje, ki so od začetka povzpočale še bolj krute odzive. Po prebrani knjigi Ne stopajte več po prstih, sem spremenila vedenje, se umirila, ob vsakem burnem odzivu se umaknm. Stanje se je trenutno zelo izboljšalo, čeprav sem zelo previdna (se trudim biti), še zmeraj, ga imam rada, izredno ga pogrešam, hudo mi je ker vidim, da tudi on neizmerno trpi. No in kot svojec ki ga je imel rad oz. ga še zmeraj ima bi bila izredno srečna, ko bi stopil do mene in rekel, imam motnjo tega se zavedam ( čeprav mi večkrat kaj nakaže, da se zaveda, da nekatera početja niso v redu), poiskal si bom pomoč itd…
Da ne bo predolga, stopi, do tistih, ki si jih prizadela, povej kaj čutiš, poišči si pomoč zdravniško in terapevtsko, beri forum, beri tuje stani, preberi Ne stopajte več po prstih. Jaz verjamem , da bo pomagalo, tebi in tudi tistim, ki te imajo radi.
Ko sem prebrala tvoj prispevek se je v meni nekaj prebudilo in začela sem verjet v boljši jutri.
Nisem pripravljena, da bi živela z njim in njegovimi sorodniki, vendar, želim, da bi bili najini odnosi dokaj normalni (človeški).

Bedi pogumna.

LP

Draga 164789

Najprej si poišči strokovno pomoč, zdravnika oz. terapevta. pogovori se povej kaj čutiš. Nato pa stopi, do tistih, ki si jih prizadela, ki te imajo radi in tudi njim zaupaj kaj te muči. Verjemi vsi tisti, ki smo doživeli manipulacije laži, poniževanja s strani ljudi, ki jih imamo radi vedno čakamo , da bi doživeli ta trenutek, ker jih imamo večina še zmeraj radi.

Bodi pogumna.

LP

Hvala ti.

Lahko mi pišeš na email: [email protected] , če zeliš. lp

Odgovorila sem le na drugo sporočilo od BZ. Prvo prej ni bilo vidno. Upam da je vse v redu in se strinja, da je objavljeno.

Nisem vsega napisala. Pri meni so to starši, tako da je nekoliko drugače. Res je, morala bi biti zelo pogumna, nekoč sem bila bolj, vendar je ta pogum precej izpuhtel, zdaj toliko bolj, ko sebe vidim tako.
Zelo težko zaupam in težko ločim med napakami normalnega in kdaj je preveč, kdaj gre za preveliko sebičnost in brezbrižnost… Hvala za prijazne, spodbudne besede in nasvet. Če se spet popolnoma postavim v kožo zlorabljenega, bi ti rekla, da ne upaj preveč. Sliši se kruto, saj tudi je. Tudi ti si doživela krutost in zdaj si najbrž še zmedena, ampak si na dobri poti, da se popolnoma izvlečeš.
Nekoliko je absurdno to, da ti to pišem jaz. Nekako se mi ne zdi prav. Bolje bi bilo, da ne bi nič pisala.

Lara108 je to namenjeno meni? Mogoče je.

L. pozdrav

Pozdravljena

Zelo sem vesela, da si mi odgovorila. Ne vem zakaj nebi bilo dobro, da si ti tista, ki meni svetuje. Prav tega si želim, kajti če si spoznala, da se s tabo nekaj dogaja, kar ni navadno ali pa sprejemljivo, štejem to , da si na pravi poti. Tisti, ki pa se čutimo prizadeti pa (vsaj jaz) želimo izvedeti kaj čuti človek oz kaj ga je privedlo do tega, da nas tako rani, čeprav ga imamo mi radi in smo bili zanj pripravljeni storiti vse. Vem, da od mojega bivšega pričakujem preveč ,ko upam, da bo spoznal in priznal, da me je prehudo ranil. Vem, da bi bil to čudež, vendar upam zato ker imava dva krasna otroka , ki jih imava oba neizmerno rada in si ne želim, da bi živeli brez ran, ki jih povžročijo starši s svojim nezavedanjem.
Bodi zamozavestna, res vidim v tebi moč, da spoznaš samo sebe in določene stvari popraviš.
Če boš zmogla te prosim, če lahko še kdaj napišeš kaj čutiš in kaj se ti dogaja, ali pa nam kaj svetuješ, ko boš prišla do novih spoznanj.

Lep dan vsem skupaj

Najraje se naredim, kot da je vse v redu. Ko se bolj posvetim vsemu temu, mi postane nekako slabo, v trebuhu me stiska in bi najraje pobegnila od vsega tega. Zato sem rekla, da bi bilo bolje, da ne bi nič pisala. Hotela sem reč ti tudi reč nekako “Bejž stran!” Raje poslušaj tiste, ki so v takem položaju kot ti, ne se še naprej zapletat. Ti si pomembna, tvoja čustva, sebe poslušat, gledat naprej. Ampak spet,kdo sem jaz da ti to pravim. To pravim kar tako. Ne vem kaj je prav ali narobe. Kar precej, veliko je napisanega o tem, kaj vem, kaj bi še lahko povedala. Zelo si prijazna. Tudi do sebe bodi.
Nočem se ukvarjati s tem kar čutim, hkrati se hočem. Vse se mi zdi zblojeno.
L.P

Razumem te, ne želim, da bi imela občutek, da si nepomembna.Obrni se na strokovno pomoč, da se znebiš, škodljivih občutkov, ki te bremenijo.

Želim ti vse najboljše BZ