Mojim najdražjim uničujem življenja, tako ne gre več :(

Imam 37 let, moža in dva krasna majhna otroka (4 in eno leto). Prvi poskus samomora pri 18ih, drugi pri 31ih, obakrat nedokončan (klic na pomoč) – prvič rezala žile, s pretopim nožem, drugič pojedla kup tablet + liter vodke, klicala kolegico (prijateljev nimam že od otroštva), da je klicala rešilca…

Obravnava pri psihiatrinji pri 23ih, po razpadu dolgotrajne zveze. Tja me je peljala mama (sem živela še doma), ker prb. 14 dni praktično nisem vstala iz postelje in sem samo jokala. Huda napaka – ker je šlo za isto psih., h kateri je hodila ona.

Mama je – to zdaj vem – MOM, depresivna, simptome “zdravi” z alkoholom (še vedno, zdaj ima okrog 70 let). Od otroštva sem bila prepričana, da JAZ pa že ne bom taka… Guess what… TOČNO taka sem. 🙁 Spreminjam edino tisto, kar se lahko zavestno prisilim – do svojih otrok se poskušam obnašat bolj ljubeče, z več empatije in več dotikov… Me pa ubija, ker mi občasno “poči film” in se nanju jezim bolj, kot si zaslužita… Ne fizično – in o tem niti ne razmišljam – ampak včasih konkretno naderem starejšega za kakšno malo neumnost, ki jo naredi, čeprav takoj za tem vem, da bi mu lahko samo razložila, zakaj ni bilo OK in kako bova naslednjič poskusila… 🙁

Moja druga obravnava – žal pri isti psihiatrinji – 1 mesec hospitalizacije na EKI-ju po drugem poskusu samomora. Tam sem dokončno videla, da s to psihiatrinjo ne moreva sodelovat; poleg tega, da je težko razlagat občutke v zvezi s starši nekomu, ki posluša iste zgodbe z druge strani, me je enkrat poskusila na individualni terapiji prepričat, da naj priznam, da sem na nekoga jezna. Jaz na to osebo nisem bila jezna takrat in še zdaj nisem, zato sem ji povedala, da tega ne bom rekla. Je rekla, da mi potem pa ne more pomagat. Ker je bilo to med hospitalizacijo, sem ji zadevo povedala naslednji dan na skupinski terapiji. Je priznala, da je naredila napako, ampak vsak drobec zaupanja, ki sem ga morda imela, je šel.

Antidepresive (vsakič druge) so mi predpisali 3x – prvič jih nisem jemala, drugič in tretjič pa skoraj dva meseca, pa v mojem počutju ni bilo pozitivnih sprememb.

Pomirjevala so ZELO pomagala, ampak se bojim odvisnosti ali predoziranja v trenutku krize, sploh zdaj, ko imam otroke.

Imam hudo socialno fobijo (pred nujnim telefonskim klicem znancu npr. doživljam fizične panične napade – pospešen utrip, kepa v želodcu, oteženo dihanje).

Faks sem vsa leta delala s povprečjem okrog 9, vendar ga nisem končala, ker bi se med absolventom morala osebno menit za izpite… No go. 🙁

Tako sem gimnazijska maturantka, zaposlena v gostinstvu. Kjer se pač izogibam stiku s strankami, kadar se le lahko, delam pa tudi za šankom… Kar je zame osebno enostavno samomorilsko…

Torej: Imam krasno družino, finančne težave (kdo pa ne?), obupno službo (ki ni zame, poleg tega vem, da je pod mojimi zmožnostmi – vendar druge nočem, ker si ne zaupam dovolj). Sebe ne cenim, obupno si želim, da bi kdo poskrbel zame (mesec na EKI-ju je bil en najlepših časov v mojem življenju, ker sem bila dejansko obdana z ljudmi, ki jim ni bilo vseeno zame in so me razumeli – pa čeprav se nismo videli nikoli prej in nikoli potem). Prijateljic nimam, ker vem, da ne smem nikogar spustiti blizu – moja fasada je lahko všečna, ko me ljudje spoznajo, me bodo pa itak zavrnili, česar ne bi prenesla.
Da ne bo pomote – ko to pišem, mi je realno jasno, kaj in kako. Točno vem, kakšne klišeje bi napisala nekomu, ki bi napisal kaj podobnega. Ampak nekaj VEDET ali isto ČUTIT sta dve popolnoma različni zadevi.

Se opravičujem za dolg post, pa verjetno sem še kaj spustila in bom naknadno težila. 🙂

Mislim, da si ena krasna oseba in si zaslužiš ljudi, ki bodo ob tebi in te imeli radi! Če mene vprašaš jih že imaš, pa jih ne “vidiš” oziroma nočeš videti. Včasih se mora človek odpreti okolici, pozabiti preteklost in začeti znova. Kar je bilo včeraj, ne obstaja več in nikoli ne bo. Začni danes na novo in presenečena boš, koliko lepega ti življenje ponuja! Pošiljam ti topel objem! T.

Pojdi spet po pomirjevala. Kakšne klišeje bi napisala sebi? Poišči forume in skupine kjer se ubadajo s socialno fobijo in strahovi in živčnostjo. Poišči ljudi z EKIja. Zase boš poskrbela sama. Poišči vse o umirjanju. Če to ne bo delovalo, jej pomirjevala. Bolje, da si odvisna od tablet, kot da se zdiraš. Pogovarjaj se o svojih težavah. Morda obstajajo tečaji za obvladovanje jeze. Morda pomagajo. Ukvarjaj se s športom in se fizično izčrpaj. Najdi drugega psihiatra. Lahko prideš sem kričat name.
Na začetku foruma so navedene knjige za osebe z Mom. Če imaš voljo in razumeš jih preberi. Morda pomaga, kdo ve.

Kakšne klišeje bi napisala sebi? Možno, da imaš fantastčne ideje. Bi napisala kaj z več topline? Napiši meni, tudi jaz potrebujem odgovore.
Morda bo treba znižati standarde. Morda je bolje vse drugo, kot zdiranje in podobno. Mogoče začneš s tem, da se po izpadu opravičiš in poveš, da ni bilo prav. Name pa se lahko ujeziš, vsaj za začetek. To je drugače kot v družini.

Če imaš težave v odnosu z možem ali s čim drugim, se pogovarjaj o tem. Seveda pa ne gre vse naenkrat. Ni ti treba vsega reševati na enem mestu. Imaš pravico iskati in uresničevati rešitve zase in za svojo družino.

Tako preprosto vsekakor ni. Pomirjevala rešijo akutno situacijo, ne pa vzroka ali kronične težave.

Najprej pozdravljeni na forumu in hvala za izčrpen opis vaše zgodbe…
Moram reči, da vas razumem, da ste v stiski in da vam ni lahko.
Svetujem vam, da se obrnete na drugega psihiatra (v primeru, da ga niste že poiskali). Če ste bili v prvo tako razočarana, bo morda izkušnja v drugo veliko boljša in plodnejša. Prepričana sem, da je nekje zdravnik, s katerim se boste ujeli in ki vas bo slišal. V tem primeru je sama terapija/psihoterpija pogosto uspešnejša. Kar se tiče zdravil: z jemanjem antidepresivov ste prenehali ravno v času, ko bi se naj pričeli kazati prvi pravi, dolgotrajni učinki. V primeru, da rezultatov ni, se zdravnik odloči za menjavo terapije, dokler se ne najde tista, ki najbolj ustreza oz. pokaže rezultate. Resnično vam svetujem, da se obrnete po ustrezno strokovno mnenje, saj menim, da imate veliko motivacije in želje. Prav tako imam občutek, da ste vztrajni in da ste se v življenju že veliko preborili. Vsekakor pa se strinjam s predhodniki, pogovor dela velike korake, sploh če je umirjen in slišan od ljudi, ki jim imamo najraje in ki jim popolnoma zaupamo. Vso srečo!
Sporočite nam prosim kako napredujete.
Vse dobro, F.Tadeja