Notrnaji mir

Pozdravljeni!

Padel sem na dno in ne vem več kaj naj naredim zato sem se obrnil na ta forum, da vsaj dam iz sebe vsaj nekaj stvari, ki me uničujejo.

Torej za kaj se gre. Star sem 32 let. Od 26.ga do 30.ga leta sem živel na svojem v stanovanju za katerega sem plačeval kredit in je bilo moje. Oče je sicer vzel kredit, ker jaz več ali manj že od 19-ga leta delam preko avtoske napotnice in nisem bil nikoli rendo zaposlen. ( ukvarjam se bol z umetniško dejavnostjo in v Sloveniji težko dobim redno zaposlitev na svojem področju ) sem pa prevezel seveda odplačevanje kreditov. No do 29.ga leta je šlo..imel sem podporo staršev in služil zase več kot povprečni slovenec. Pred dvema letoma mi je umrl oče in tkarat so se začeli problemi. Za sabo je pustil nekaj kreditov, jaz pa sem zaradi goljufije prodajalca in debilne države izgubil stanovanje za nedoločen čas. Vrnil sem se nazaj domov k mami, ki pa je invalidsko upokojena za polovični delvoni čas. V teh dveh letih sem res trpel in poplačal vse kredite…sicer z mamino pomočjo a kot pravim ima tkao majhne prihodke da sem večino jaz prispeval. Kar pa pomeni, da že zadnje 3 leta od tega dogodka, živim praktično skoraj na robu revščine. Sicer mi je ponavadi ostalo, da sem imel za bencin i hrano in tobak a vse ostalo je izginilo. Naj omenim še da sem v 4 letni zvezi s punco, ki je mlajša od mene 9 let.

Torej ko se mi niso začele težave sva s punco živela v mojem stanovanju praktično idelano življenje. Jaz sem imel denar, da sva si lahko privoščila veliko stvari, parkrat na teden ven jest, obiski savn, masaže itd. Skratka imel sem denar..punca je bila takrat stara šele 19 let zato sem večino jaz prispeval. Ona je bila še mlada in pa dejstvo da prihaja iz revne družine ( živi sam z mamo ), je botrovalo temu, da sem večino denarja prispeval sam in sem praktično skrbel zanjo. Še njeni mami sem posojal denar, pomagal itd. Sem pač tak človek, da ko imam denar, so ljudje ki jih imam rad na prvem mestu.

Po smrti očeta pa se je začelo kot zanalšč. Zamenjal sem službo z drugo a sem imel samo okoli 1000 eu plače. Doma sem plačeval za stroške za stanovanje, plačeval še račune od mame, pomagal svoi punci in šparal na sebi. To obdobje traja že skoraj tri leta. Poplačal sem vse kredite razen nekaj svojih starih kazni ( prometne ). Na začetku letošnjega leta sem dobil nek projekt , kejr sem služil okroglih 1600 – 2000 vska mesec in takrat sem se odločil, da se preselim na svoje s punco, ker sem bil že dve leti doma z mamo in nisem več zdržal. Naj omenim, da sva imela s punco ogromno težav in kregov. In to traja od takrat ko mi e umru oče. Punca me je lansko leto tudi prevaral in zapustila, ker ni mogla več zdržati zraven mene, ker sem se baje odtujil, ohladil inse nisem več menil zanjo. Priznam in vem, da sem takrat po smrti zapadel v depresijo saj sem se poleg tega, da sem žaloval za očetom, ki sem ga imel resnično zelo rad, moral ukvarjati finančnimi težavami. Velikokrat je kazalo na to, da bova z mamo izgubila še edino stanovanje, ki nama je ostal. Prodal sem tudi od očeta avto, čeprav ga nisem hotel pa sem g amoral ,saj sem pisal diplomo in sem rabil denar za stroške. Punca me je tudi v temu času zapustila ( oz. še huje ugotovil sem da me je varal že par mescov in se odločala med mano in drugim ). Punca tudi ni hodila v službo, ker je imela težko življenje in je letos šele začela hoditi na fax, tako, da sem dejansko 3 leta bil edini ki je imel denar med mamo, punco in njeno mamo. To sem tudi do neke mere trpel potem pa sem imel vsega zadosti in sem začel na punco pritiskati, naj si najde službo, da če ne drugega bo vsaj zase imela in se ne bom ŠE S TEM obremnejval, da ji ne morem nič kupiti. No pač to moje prigovarjanje je postopamo prešlo na redno kreganje kar se tiče njene službe. Pač punca se je vedno upirala, ker je taka po karakterju…nikoli nisem imel neke ne vem kakšen avtoritete, čeprav sem vseeno kar precej starejši in bolj izkušen ( kar se tiče službe ). No kukrkol punca je prišla potem nazaj in sedaj sva že eno leto spet skupaj kar je tega.

No zakaj to sploh pišem. Kaj je moj največji problem. Torej problem je v temu, da sem izgubil samega sebe. Ne vem več kdo sem. Sicer vem da sem si za vse sam kriv in vem, da nekaj ne štima a ne znam spremeniti tega na sebi. 4 leta nazaj, ko sem začel s punco sem se zaprl pred svetom. Naj omenim da sem pred to zvezo in težavami bil zelo odprt človek. Vsi so me imeli radi, rad sem imel družbo, hodil se se zabavat po 2x-3x na teden s prijatelji pač outgoing person. Sicer sem vedno bil malce koleričen in občutljiv po karakterju a to so bile takrat kake banalne zadeve. Pred 28 letom sem živel praktično brez skrbi. Že zgodaj sem ugotovil kaj me zanima in sem tudi to počel za zaslužek, kjer pa sem tudi dovolj zaslužil in ga tudi zapravil in užival mladost.

Potem pa kar naenkrat. Oče je zbelel za rakom s tem, da niti nisem vedel kako hudo je saj je bil močen karakter in se ni cmizdil in pokazal, da je res bolan. Ja sem si takrat tudi zadal nekakšno misijo v katero sem verjel in sem hotel rešiti očeta z neko alternativno metodo. A žal seveda ni delovala in oče je na koncu zelo hitro preminil. Tkarat se mi je sesul svet. Niti se ne spomnim kako je bilo a vem, da sem se zaprl vase, moj optimizem je izginil in v mojem srcu se je nastanil pesimizem, obremenjavnje. Postal sem živčen, zadirčen, občutljiv. Punca je tudi naredila par stvari za katere vem, da se to ne dela, če imaš partnerja , ki e izgubil družinskega člana je normalno da par mescov po smrti rabi podporo. No kukrkoli je toliko enih stvari. Torej v 3eh letih sem se spremenil iz nasmejanega človeka v totalnega negativca brez samozavesti. Sedaj ko to pišem sem brezposeln že 2 meseca. Sicer to vem da sem sposben se izkopati iz dreka, ker sem delaven človek in me brezdelje ubija. A zaradi te brezposelnosti se sedaj spet selim nazaj do mame. ( v stanovnaju sem bil 6 mesecev a nisem pričakoval da bo tako hitro konec projekta pa se je vseeno zgodilo ) Vselil sems e spunco a ona ni bila sposbna mi prispevati za položnice in spet po mnogih prepirih je dejansko šla nazaj k mami in emne pustila naj se jebem s fletom.

Saj pravim teško govoriti, ker se mi je zgodilo toliko slabih stvari v 4ih letih da sploh ne vem kje naj začnem. Rad bi samo ratal spet stari jaz. Nonstop se obrmenjuem z denarjem. Potem se obremnejujem , da punce ne morm peljat niti na sladoled, da svoji mami ne morem pomagat tako kot sem prej. Že tri leta se borim, moja mama je ostala sama in ji moram pomagat pa ji še sedaj ne morm s punco imava težave, ke rni denarja jaz se sekiram. Postal sem zadirčen negativec. In kljub temu, da je dosti stvari zaradi katerih sem tak ravno zato, ker so me določene stvari tako prizadele, da dejansko na tak način praktično jokam. Nisem sploh jezen ampak me vse tako boli v dno duše, da sem nostop siten, skregan. Ne morem se pomiriti. Letos nisem bil nikjer. Nonstop sem doma in za računalnikom ( sicer delam domače projekte a to ej premalo denarja sam sem vedno imel neko službo za 8 ur na dan potem pa se doma še delal projekte na roko ) No sedaj trenutno imam samo opcijo teh projektov, ki pa niso dovolj za vse stroške in najmenino itd. Oziroma ravno da pokrijem stroške a mi za življenje ne ostane. Zatos e selim nazaj. Dejansko se bojim tega, ker bom spet živel z mamo, ki pa je tudi taka negativna oseba, občutljiva nemočna ženička. Pač nemočna ženska. In meni gre to še bolj na živce ker s emi smili, ker trpi a jaz to pokažem tako da s epotem kregam z njo. Pa tudi nonstop je doma in že prej sv aimela probleme s punco ker nisva skupaj živlea sedaj po pol leta pa spet nazaj v to morijo. Vsi mi sicer govorijo prijatleji, mama, punca da ni druge d agrem nazaj, da pač tako je itd itd…zame je pa to še en novi poraz vmojem življenju. Saj mi praktično nič ne rata. Pa imam voljo in vse a sedaj že 2 mesec aintenzivno iščem pa nisem našel neke normlane službe. Šel sem tudi tako, daleč da iščem službe za katero ne potrebuem izobrazbe pa dobim samo taka dela za katera bi moral celi mesec garati da zaslužim nekih 600 eu. Toliko lahko zaslužim že doma pa mi vsaj ni treba palačevati bencina itd.

Ne vem kako naj se sprostim. Kako naj živim pozitvno kljub problemom in verjamem, da se bo vse uredilo. Kako naj dam to iz glave. To em uničuje kot človeka saj vidim na sebi. Ne da se mi ven, če je kako povabilo za samo pivo ali kaj tkega raje ne grem ker se počutim kot en drek če nimam denarja zato mi ni da bi šel v družbo ali kam ven, ker nisem tak saj sem vedno imel denar. razmišlal sem o psihiatru, ali svetovalcu pa je spet tukaj denar ki ga nimam. ne vem več res. Star sem 32 let in bi moral imeti že družino otroke, jaz pa še zase ne morem poskrbeti. Ne vem več kaj naj. S čim sem si to zaslužil. Vedno sem verjel načelu, da če si priden in delaš stvari ki te veselijo in si delaven, da ti bo na koncu uspelo. Preveč tudi gledam samo na denar. Ne vem. Denar mi je tako zelo pomemben pa mi vsi govorijo, da ni vse v denarju atega ne razumem. Če ni denarja si en morem kupiti niti kruha. Zato mi je denar prekleto pomemben. Ne stremim k bogatiji ampak rad bi zaživel. Rad bi še užival življenje. Nočem se postarati. Rad bi potoval, hodil na morje, šel kdaj ven, na koncert. Vse to bi počel z mojo drago, ker jo imam resnično rad pa še to se bojim da jo bom zgubil, ker mi je enkrat dala za vedit, da me pazljivo opazuje in razmišlja najini prihodnosti a ima pomisleke saj se name ne more zaneti, nisem spsoben skrbeti za bodočo familijo itd itd. Vse me mori vse. S prijatelji se sploh raje več ne pogovarjam oz. me niti ne kličejo ( razen dveh res taprvih frendov pa e to je 1, 2x na mesec ker imata obadva že familijo), ker sem skos samo slabe volje in skos sam jokam in se hočem pogovarjati o mojih problemih.
Jaz vem, da sem si za vser sam kriv, da bi moral bolj gledati nase in ne druge a ne morem iz tega začaranega kroga. Ne morem več žvet brez dnarja. Ne vem več kaj naj naredim. zapustils ems e, pustil svoje hobije, šparam celo na hrani pa jem enkrat na dan kaki sendvič. Res ne vem več kaj je to sreča. Rad bi enkrat stal na očetovem grobu in si rekel , oči vem da si zdej pa pa ponosen name 🙁 Drugače vem, da ko sem imel denar nisem bil naduvan ampak sem zlo rad pomagu in moja sreča je bila, da je moja družina okoli mene srečna in šele potem jaz. To mije veliko ljudi očitalo, da se mora anjprej sebe dat na rpvo meto in na konu druge. No sedaj sem pa v taki poziciji d ami drugega ne preostane kot da najprej nase gledam in potem na druge. Ampak to je zato, ker nism sposben drugim pomagat ampak komaj sebi.

Prosim, če je kdo bil v teški depresij par let pa se skuliral in našel spet samega sebe naj mi da kašen napotek, ker res več ne vem kam to pelje. Nočem uničiti še zadnjih let dokler sem še malo mlad. Rad bi našel srečo in bil srečen.

Se opravičujem, ker sem tole napisal tako zmedeno ampak je toliko stvari ki me morijo pa lahka pišem celi dan.

lp

Na tvojem mestu bi za začetek pustila punco, tako bi zaprla neka stara vrata, ki me vlečejo nazaj in odprla nova.To, da ti ni stala ob strani pri izgubi očeta se mi zdi grozno.Ni opravičilo, da je mlajša.Tudi jaz sem veliko mlajša od svojega fanta, ampak očitno veliko bolj zrela od tvoje punce.Če si preživel izgubo ljubega očeta, boš tudi izgubo težavne punce.Po vajinem razhodu bo pol težav manj, ti pa se lahko resno osredotočaš na druge probleme in si čez čas najdeš punco, ki ti bo pripravljena stati ob strani.Preživel si zelo težko obdobje, ampak dejstvo je da mora človek, ki želi spremembe tudi dejansko nekaj zaključiti/spremeniti.In na žalost v tvoji zgodbi tvoje punce ne dojejmam kot pozitivnega lika.Tudi mislim, da si preveč čustven tip…praviš svojo punco imam tako rad, da je ne bi izgubil.Tako rad, čeprav si ni najdla službe, te ni razumela ko si izgubil očeta in te je varala? Imam občutek, da si človek ki si dovoli, da hodijo po njemu.Ko pridobiš nekaj denarja je prvo kar naredi znjim, da ga vloži v potovanje na katerega pojdi sam.Na tvojem mestu bi odšla v kambodžo,indijo,tajsko (zelo poceni države,z iskrenimi ljudmi in veliko manj plehkimi ljudmi) Denar ti resnično preveč pomeni, pa veš zakaj, ker te ljudje iskoriščajo.Ker veš, da brez njega ne moreš osrečiti svoje punce, kako žalostno.Jaz in moj fant sva bila resnično srečna v obdobju ko sva bila brez ficka, ampak imea sva en drugega.Tvoj oče bi bil ponosen nate, če bi videl da si srečen, ne pa če bi videl, da imaš veliko denarja.Spremeniti moraš svoj pogled na svet in to nujno.Nekateri ljudje so srečni pa čeprav jejo 3x na teden zelje in krompir, nekateri zato rabijo 3x na teden obisk restavracije….Znebil se boš negativnih čustev, ko se boš znebil negativnih ljudi.Pa še nekaj praviš da si star 32 let in da bi rad imel počasi družino.Glede na to, da si moški mislim, da ti ne tik taka biološka ura.Hočem ti povedati, da če pustiš svojo punco,si urediš življenje, imaš prav tako lahko srečno družinico čez par let.Ne vidim, kakšna bi bila razlika če je tvoja sedanja punca stara 23 let, dvomim da bi imela otroka stabo ki te ima na “opazovanju”. Nujno si moraš zgraditi svojo samopodobo, beri knjige, obudi svoja stara prijatelstva, ukvarjaj se s športom (zastojn šport, ki ti napolni duha: tek v naravi) in kot sem že velikokrat poudarila pusti svojo punco.Nekaj ti polagam na srce: DENAR NI SREČA,PRAVA SREČA JE ISKRENA LJUBEZEN. p.s:upam, da nisem bila prestroga, ampak resnično ti želim da se najdeš. Lp, tvoja mom prijateljica 🙂

Pozdravljen Notranji mir!
Včasih se v življenju nakopiči toliko stvari, da sistem preprosto ne zdrži več in takrat lahko pride do depresije ali česa temu podobnega. Če to traja dlje časa potem se zelo, ampak res zelo težko izkoplješ iz tega ven sam, še posebej, če živiš v sitaciji, ki je neugodna zate. Če se temu pridruži še depresija, ki traja dlje časa, brez zdravil skorajda ne gre. Te ti pomagajo, da se vsaj toliko postaviš na noge, da zadihaš, se lažje soočaš s problemi, ne da bi te ves čas vleklo na tla….

Na tvojem mestu bi sama odšla na urgenco na polikliniki ( ne rabiš napotnice) in povedala, da sem v precej slabem stanju , še posebej bi omenila dlje časa trajajočo depresijo. Verjetno bi dobil kakšne antidepresive in napotitev na psihoterapijo. KOlikor vem je tam odlična psihoterapevtka prof. Ravnikar.

Imam kar nekaj znancev okoli sebe ( povsem normalnih) ki so kolapsirali zaradi preveč hudega okoli njih ali pa zaradi preveč stresa. Vsi so se po nekaj mesečni terapiji postavili na noge in niso več na antidepresivih in imajo sedaj kolikor toliko urejeno življenje.

To je samo moj predlog glede na moje izkušnje, kaj bo najbolje zate se moraš odločiti sam.

Želim ti čimveč energije in čedalje več sreče v tvojem življenju!!!!!

Pozdravljen!

Tudi jaz bi ti priporocila zdravljenje depresije, saj si opisal dovolj znakov, ki kazejo na to,
da jo imas. Verjamem, da ti ni do kemije, vendar je zdravljenje depresije nujno, sicer se
bo bolezen stopnjevala, kar zna biti hudo. Kar se pa punce tice, pa jaz mislim,da ni resna.
Bolj kot ti, jo zanima tvoj denar in tvoja mehka dusa, s katero lahko manipulira.
Ti si ljubezen “kupujes”. Ce te ima punca rada samo takrat, ko imas denar, ni vredno
da jo tako imenujes. Do sedaj si ji vse oprostil, zato te ne spostuje in te nikoli ne bo. Postavi sebe na PRVO mesto.
SRECNO!

Nič ne traja večno, tudi slabo obdobje v življenju ne! Glavo pokonci, vse se bo kmalu uredilo.

Glede službe in financ ti ne morem svetovati, pač glavo pokonci in prebrodi krizo. Saj mogoče nebo zadnja, življenje ima vzpone in padce.

AMPAK glede te tvoje “punce” pa je več kot očitno, da je samo pijavka in NI ta tvoji strani. Še enkrat preberi kaj si napisal in kdaj je ona tebe podpirala? Kdaj je pokazala da je tvoja in da si ti njen? Ne stoji ti ob strani. Skupaj v dobrem, če ne pa skoči k drugemu. Mogoče te nebi mogla podpirati finančno (tudi tukaj ni izgovora bi si našla delo, karkoli če je kriza) ampak niti moralno in čustveno te ni podprla jaz bi se počutil skoraj izdanega. Še huje prevarala te je, to pa je izdajalstvo. Bi skoraj rekel super da si se finančno zlomil in sedaj vidiš kdo je bila ta tvoja življenska sopotnica. Zapomni si kdo ti je stal ob strani ko si bil na tleh! Vse ostale briši iz življenja!

Tako da glavo pokonci in zruši tiste zidove pred tabo in jih zgradi za sabo. Nikoli ne obupaj, daj 100% od sebe, da vsaj bolečine obžalovanja ne boš občutil. Nisi edini, življenje je borba.