Ali kdaj dojamemo, ne samo vemo?

Pozdravljeni,
predvčerajšnjim sem si po slučaju ogledala oddajo o MOM. K temu me je prieljal prepir s sestro, prvič v življenju sem jo poslala v p… m…. Rekla sem ji celo, da naj da v šesto in spizdi, da tega ne morem in nočem več poslušati. Vem, da ji ni lahko. Da se ne sprejema, da misli da je žrtev vsega, da sovraži bit ženska (ona, vse kar je)in da na nek način res sovraži tudi nas (družino). Toliko vsega se je dogajalo za zidovi naše družine, da niti ne vem kako in od kje povedati. Vem samo, da je s sestro vedno slabše. Kadar ima take dneve in to je sigurno enkrat na teden (včasih tudi včkrat), začne pošiljat brezmejno sms sporočil, klicari, če se takoj ne oglasim kliče do onemoglosti in priznam, da sem začela dajati telefon potiho ali pa ga kar izklopim. Zanimivo je, da ko je s fantom je totalno drugačna, kot da ni bilo nič. ko njega ni je groza. razbija po hiši, se poslavlja od vseh, gre od doma, se hoče ubiti, pravi da jo ne poslušamo, da je nikoli nismo, da je ne jemljemo resno, da je grda, ogabna in da smo take reve, da ji nit tega ne upamo povedati v obraz kako jo sovražimo. Mami piše in govori, da je kurba, ki jo je rodila in da je ona kriva, da mora zdaj živeti in ji ni dobro. Očetu pravi kurbir in pijanec, z njim je prekinila stike. Tudi jaz je nisem videla že vsaj eno leto in pol. Res je, da sem se oddaljila, da se počutim tko nemočno karkoli še narest (ok, sebi sem s tem dajala občutek, da sem nekaj in da nisem taka), ker zavrača bližino a če je ni me krivi da mi je vseeno. lahko rečem, da je sploh ne poznam. V glavnem, ko sem gledala oddajo, sem v tem prepoznala sebe, mamo in sestro, celo strica, za druge ne vem, ker se v našem sorodstvu in družini ne deli stvari in smo vsi polni mask in iger, distance. Bližina so pa samo teženje, neupoštevanje, poniževanje in zapuščenost. Tole pravzaprav pišem, ker vem da sem sama ista. Da iščem pozornost, se počutim prazno, nikoli nisem zadovoljna, vedno me je strah da ne bom naredila prav ali dovolj in me nihče ne bo imel rad, imam tisoč zgodb, nikoli odprtih kart in počnem stvari prek meje,ko se vse umiri, imam grozno slab občutek, če bi lahko, bi vse vzela nazaj, naredila drugače. Najhujše mi je, da sem si vse to dovolila ravno pri osebi katera mi je najbližje ( čeprav ona pravi da nimava ne odnosa in ne bližine, ker kar jaz naredim iz tega ko vem, da bi nekdo nekaj in mu je mar, bi jo pokopalo, če nebi videla kam vodi in kaj me vodi..). Res je da me nič ne izuči. Počasi že sama obupujem nad tem in vidim da skoraj nimam več družbe in da je bližina nekaj čemur se izogibam (na zelo neprimerne načine, magar da drugega naredim krivega) in ob enem edino kar potrebujem. Skoraj ne morem dojeti v sebi, da sem res taka (videla sem pa zmeraj samo sestro, pa očitala staršem in se počutila nerazumljeno, nesprejeto in žrtev drugih), nasilna (ne fizično), hladna, preračunljiva, vse bi naredila, bila zapeljiva, nežna, podrejena a ob enem vse vedela. Ne zam v trenutku, ko se to začne odvijati, zadržati eno zdravo mejo in čuvati dostojanstvo in čustva drugega. prijateljica mi je neštetokrat to razložila, mi stala ob strani, šla čez pekel, to vse sem spoznala oz začutila (se je nekak drugače sestavilo v meni, celo s čustvi, občutki do nje, otrok, staršev..)skozi oddajo o MOM.Nimam občutka kdaj je pravi trenutek in kje je prostor drugega človeka, tega se do zdaj sploh nisem zavedala. Spoznala sem da res nimam empatije oz da mi je lahko tako vseeno za vse okoli sebe ( oziroma mislim da mi ni vseeno, samo ne dopustim sebi in še bolj drugemu da bi videl da mi je pomembno, ker se počutim, da bom zavržena, nekako izigrana oz ko bom najbolj predana in verjela in se odkrila, da se bo zgodilo to, da mi bo oseba rekla oz pokazala ali se celo norčevala iz mene za mojim hrbtom, ko bo mislila, da ne vem, se posmehovala iz tega kako sem se ujela in da me sploh nima zares rada in ji nisem ok), a se nikoli nisem imela za takega človeka. vedno sem hotla bit drugačna, topla, spoštljiva, da upoštevam, dam možnost, podpiram. Moram reči, da je od prvih opozoril oz razlag, kaj boli pri mojem obnašanju minilo petnajst let. Vmes sem postala še hujša, čeprav sem do zdaj verjela da nekaj vem in imam prav in da sem se nekaj naučila. Tole je zelo dolgo pismo..ne vem kje začeti. ne vem če lahko pomagam sestri ( ne fizično in ne moralno, ker sem mela sebe z več in boljšo), ker imam sama tolk sranja na glavi, da je smešno, da bi jih ravno jaz lahko kaj pomagala, zato pa bi jo rada prpričala, da naj gre k strokovnjaku, da ni samo ona taka, da cem, da ne vidi ven in da ji je težko,.. Ampak jaz tega nikol nisem slišala, ne hotela videt in nisem zares jemala resno drugih. Poleg tega (nimam realne razlage) se mi zdi, da brez odprtih kart in bližine ne bo šlo, da moram tvegat, a me pribije na isto, znano mesto, ker ne vem kaj bo in se bojim, da bom ostala sama. Tega je toliko, da bi lahko mesece razlagala. Rada bi povedala mami in sestri, pa ne vem če bosta dojeli, vsaj jaz nisem do zdaj. čeprav skoz govorim, da razumem, da ne bom več, da se opravičujem, da nisem hotla..In dala bom roko v ogenj, da čeprav sem vse tole napisala, da bom padla v isto v prvi naslednji situaciji. Vem. tega sem se začela prav bati. Da nisem žleht in da nekje v sebi mam rada druge, me je zbudilo to, ko so v oddaji omenili da so eni bolj funkcionali in drugi manj..a gre za isto motnjo…do tega nisem vidla svojega mesta in tega, kako slepo to nadaljujemo in na žalost, ko pogledam sina vidim da se nadaljuje v novo generacijo in da svoje bližnje spravljam v položaje, v katerih so primorani rušit svoje meje in ostajat sami brez dostojanstva. hvala bogu za tiste, ki spregledajo. Svoji prijateljici (sem hvaležna, za možnosti, da je še tukaj in da se kljub utrujenosti od večnih razlag in mej, ki jih je bila primorana postaviti, ni obrnila in odšla. Moje vprašanje je, kje naj začnem in kako naj pomagam sestri, da gre k strokovnjaku, ker vem kako je meni in kako neznosna je praznina in občutek da je za vogalom katastrofa, zaradi katere boš izločen in ponižan. Nerealno, vem. a kako zelo v tem kar čutim in iz česar mučim ljudi okoli sebe. In sebe samo. Noro je da bi rada tudi sama pomoč, a vem, zaradi tolikih primerov že, da sploh ne vem če mam resnico, odkrite karte in jajca, da povem svoje mnenje, kaj čutim, kaj hočem, česa ne maram in ob enem ne padem v drame, ker se bojim da bo nekdo spregledal kaka sem in odšel. Pa ko bi vsaj zares bil ta nekdo oz ta me ni še nikoli zapustil. jaz pa sem že odšla, da bi dala vedeti in povzročila reakcijo in sočustvovanje in reševanje. Oz se lahko smilila sama sebi in se napajala iz tega. To jamo brez dna.

Sestra, lepo pozdravljena!

Razumem stisko, ki jo doživljate kot družina in konec koncev kot sestra… Opisanega vsekakor ni lahko gledati, spremljati, sploh zato, ker gre za tako bližnjo osebo. Žal mi je, da s svojo sestro niste imeli intimnejšega odnosa, sploh v zadnjem času. Strinjati se moram, da so nekateri znaki pri vaši sestri (in pri vas samih) resnično podobni MOM, a vendarle ne morem z zagotovostjo trditi da gre zanjo,saj zgodbe ni povedala sama (njena perspektiva je zelo pomembna za realno oceno!). Večkrat ponavljamo na forumu, da je bistveno in prvo ,da človek sam vidi težave, kar je iz pisanja res lepo vidno, da ste to že ugotovili zase!!! Pogum je pa tisto kar potrebujemo za korake pri reševanju težav. Kritičnost do svojih lastnih napačnih korakov je več kot dobrodošla, saj bomo kasneje znali toliko bolje lastne napačne odzive spremeniti ali kontrolirati. Sestra bo morala svoje težave priznata sama sebi… Včasih je potrebno kar nekaj prepričevanja drugih (v vašem primeru sestre). Ponavadi se postavimo v obrabno pozicijo, saj noben ne želi poslušati kritike o sebi in svojih lastnostih, zato zna biti konfrontacija s sestro zelo težavna. V vašem primeru toliko slabše, saj že dlje časa nimata vzpostavljene kvalitetne komunikacije. Najbolje, da se to počne v mirnem tonu, z dobro naprej pripravljenimi primeri in argumenti in verjetno bo potrebno kar nekaj časa, da se ji približate in ponovno zgradite zaupanje. Razumevanje do njenih težav lahko pokažete z odkrivanjem svojih lastnih težav, primerjavami, iskrenim pogovorom… Sčasoma in z veliko vztrajnosti se lahko pokažejo krasni rezultati in morda naredi potrebne korake, za lepše in mirnejše življenje/odnose. Te korake bo morala narediti sama, tako kot jih morate narediti vi. Lahko ste le moralna podpora, zaradi ljubezni, ki jo gojite do ljubljene osebe in ker ji želite le najbolje. Seveda pa morate vedeti, kaj bi to pomenilo realno za vas in vašo življenjsko situacijo, koliko “žrtve”, kakšni so realni in pričakovani rezultati.
Resnično upam na dober in srečen razplet! Sporočite nam kako napredujete in kako ste se odločili. Oglasite se nam,
F.Tadeja