težave z živčnostjo, nezadovoljstvo itd

Pozdravljeni

Star sem 26 let imam 177cm ter 115kg, imam določene težave sam s sabo.

Dostikrat sem pretirano živčen, recimo z mamo in očetom se skregam za malenkosti, včasih mi gre vse na žvce, če mi samo kaj teži ali če me samo sprašuje. Najbolj pa mi gre na živce, če imamo doma kakšno delo in moram po službi delati potem sem pa še bolj živčen pa stalno preklinjam ali grdo gledam. Zadnje čase se mi tudi pogovarjati ne da kaj dosti, vse kar delam je vožnja z motorji(sam) ali pa fitnes plus dobra hrana. Nič se ne družim z vrstniki razen v službi imam enega ostali so vsi še enkrat starejši od mene in jih ne prebavljam.

Ugotovil sem, da se ne znam soočati z konflikti, saj če se recimo oče name zadere mu bom ful zameril pa takrat bi najraje kar znorel tisti moment ali pa včasih bi se kar skoz okno vrgel MEDTEM ko sem sam dejansko neprijazen do bližnjih, večkrat se derem na mamo ter očeta, stalno preklinjam, hitro postanem živčen ter agresiven. Včeraj sem mami rekel, da se bom s polno hitrostjo zabil v hišo z motorjem, zaradi prepira z očetom in jo je čisto potrlo. Na živce mi gre, da vidijo samo delo jaz pa bi rad v življenju kaj drugega počel, zato sem tudi govoril, da se bom odselil. Dejansko stvari samo poslabšam pri konfliktih saj včasih iz navadnega konflikta naredim celo štalo in priznam, da sem včasih ko se nekdo name dere tako živčen, da bi se kar čez okno vrgel ali pa nabutal človeka, ki se name dere oziroma druge obremenjujem s takimi o samomoru itd ali pa zanalašč očeta obremenim, ko mu zamerim zarad prepira in ne govorim z njim. Poleg tega sem zafrustriran, saj včasih v glavi premlevam po cele dneve kaj mi je kdo rekel, se ne morem zbrati pa še imam ene čudne navade, da sproščam napetost, recimo z roko tolčem ob steno ali pa začnem z “cviljenjem”, “dretjem”, ne vem kako bi opisal, oziroma še dve navadi imam, stalno pokanje sklepov, zapiranje oči ter take bedarije, ki mi kar same od sebe pridejo v navado in se jih potem ne odvadim.

Rad bi se pozdravil, pa da se nebi tako sekiral pa da bi se začel družiti z vrstniki pa uživati življenje čeprav moram priznati da načeloma me zaenkrat ne moti toliko samota, saj sem že najmanj 7 let v takem slogu ampak moti me dejstvo, da včasih se res ne znam kontrolirati z besedami oziroma kljub temu, da ni tako hudo imam živčne izpade pa bljižnje prizadanem z težkimi besedami. Frustrira me tudi to, da nisem zadovoljen s službo, ter da bi moral faks končati ter da me imajo v službi še vedno za enega vajenca po 8 letih, ker sem tam med najmlajšimi in da ne dobim druge službe. Hvala za pomoč. LP Miha

Mislim, da rabis strokovno obravnavo.

Pozdravljeni Miha, hvala ker ste delili svoje težave z nami!

Vsekakor je iz napisanega razvidno, da imate težave z medsebojno komunikacijo, tako s starši/najbljižnjimi kot tudi s sovrstniki. Popolnoma nič ni narobe, da se človek umakne v samoto, se sprošča na svoj način, počne določene stvari samostojno (fitnes…), saj velikokrat potrebujemo ta čas zase, da o stvareh razmislimo in pridemo do določenih zaključkov. In nenazadnje tudi zato, da se umaknemo od vsakodnevnega stresnega vrveža in znamo biti sami s sabo. To vsekakor vspodbujamo. Seveda prevelik umik od ostalih (sovrstnikov, družbe ali družine) lahko pripelje v druge in še večje težave. Pozabimo kako sprejemat kompromise, kako reševati konflikte in kako na situacije odreagirat primerno za nas in za druge. Razumem, da ste v stiski, saj je iz napisanega razbrati, da si želite več druženja, več družabnih stikov in da bi radi spremenili stresne odzive…
Družinsko okolje je tisto, v katerem moramo biti sproščeni, iskreni, a vseeno nasilje (verbalno in fizično) tukaj nima mesta. Menim, da imate velike težave z obvladovanjem momentalnih čustev in ker se z nijimi ne znate soočiti in na situacijo primerno odreagirati, nastopijo agresija, žalitve, grožnje… To je dejanje osebne stiske, kar pa vsak človek pozna in ni lahko. Svetujem vam, da se pri konfrontaciji s starši za nekaj minut ali ur fizično umaknete, se vrnete in pogovorite. Velikokrat so po premisleku misli jasnejše in osebi s katero smo v konfliktu znamo bolje in predvsem mirneje razložiti v čem in zakaj smo se nestrinjali. Grožnje s samomorom so zelo resna stvar. Pomembno je, da tega ne počnemo, če dejansko nimamo črnih misli o smrti, ko smo sami s seboj. Vsekakor je primarno, da poiščete nekoga, ki vam bo pomagal, če sami dejansko razmišljate o smrti.
Omenili ste osamosvojitev. Ste v letih, ko lahko vzamete v razmislek popolno osamosvojitev od staršev, fizično in finančno, seveda v primeru, če vam gmotno stanje to dopušča. V takem primeru je pomembno, da s starši ohranimo zdrav, spoštljiv odnos, ki bazira na medsebojni pomoči. Seveda je preživet čas skupaj kvalitetnejši in manj stresen, sploh v primeru, kjer je velikokrat prišlo do verbalnega konfrontiranja. Pohvalno je, da si človek prizna, da ima težave z odzivom na situacije, kar kaže, da ste le to tudi sposobni spremeniti. Za to je potreben trud, ki pa verjamem, da ga imate. Svetujem vam, da uporabite veliko športa za sproščanje fizične napetosti, vsekakor pa tudi starši včasih morajo razumeti “ne oče, danes nimam časa, z veseljem ti pomagam naslednjič”…
Želim vam veliko sreče in poguma. Menim, da je lahko vaše življenje bistveno manj stresno v vsakodnevnih situacijah, le tiste, ki nas najbolj razburijo moramo prepoznati in se na njih primerno odzvati.
Seveda, če ste pripravljeni reševati takšne težave tudi s strokovnjakom, boste toliko prej prepoznali napačne vzorce obnašanja.

Lep dan, F.Tadeja