MOM in jaz

Otroštvo: očetov alkoholizem, mati odvisna od alkoholika, čustveno izsiljevanje, fizično nasilje, spolne zlorabe. Psihične stiske ki jih ni nihče opazil, nemir, nespečnost, zapiranje vase, bes.

Osnovna in srednja šola: osamljenost, nikjer podpore, nobenega zanimanja zame, kdo sem, kaj čutim.

Faks: stiske so udarile z vso močjo. Depresija, psihiater, psiholog.

Nova družina: končno me ima nekdo rad. Vendar ta nekdo težko prenaša moje občasno kričanje, preklinjanje, jezo in bes, zmerjanje in ostale »stranske učinke MOM«.
Ampak vztraja.

Mnoga mnoga leta psihoterapije, da se notranje stanje umiri. Tudi partnerska terapija.

Kaj hočem na kratko povedati:

verjetno sem imela (imam?) MOM. Glede na osebno zgodovino ni to nič čudnega.

Včasih tukaj berem kot da so osebe ob MOM-ovcih žrtve. Ne mislim tako. Moj mož bi lahko kadarkoli odšel – pa ni. Torej je to bila njegova izbira in odločitev, ki je ne more prelagat name. Verjetno je imel nek interes bit ob meni. In verjetno ima tudi on neko motnjo, sicer zakaj bi vse to prenašal?

Ali sem se zavedala kaj počnem? NE.

Kaj me je gnalo na psihoterapijo? (individualno, skupinsko) Hude stiske in zanimanje za psihološko, čustveno, duhovno plat človeka – mene.

Torej predvidevam da tistega ki ga to ne zanima in ki svoje stiske projecira na druge (vse so drugi krivi) ima zelo majhne možnosti za ozdravitev oziroma izboljšanje svojega duševnega zdravja.

To je moja zgodba na kratko.

Izabela in Anabela! Takšno otroštvo kot ga opisujete je pekel in ni ga človeka, da ne bi tako kurte zlorabe na njemu pustile posledice in ki ne bi imel zaradi tega velike težave, tako sam s seboj kot z drugimi v svojem življenju. Vendar to ni opravičilo ali nekakšna bianko menica, da bi morali drugi prenašati zmerjanje, kričanje, besnenje in vse ostalo. Če si doživel zlorabo to še ne pomeni, da lahko potem zlorabljaš druge, ne glede na to ali se tega zavedaš ali ne.

In da, tudi tisti, ki so v bližini in prenašajo ( kot pravite sami) takšno vedenje so soodgovorni za to, kar se dogaja. Tako kot mora tisti, ki ima morda MOM prevzeti odgovornost in posledice za svoja dejanja mora tudi bližnji sprejeti odgovornost za svoja delovanja ali nedolovanja. In veliko je razlogov zakaj nekdo ostaja v takšnem odnosu. Lahko je to tudi motnja, včasih soodvisnost, do katere tudi pogosto pride zaradi zlorab v otroštvu, lahko neralno upanje, da se bo bližnji vseeno spremenil, da bo nekoč bolje, lahko so to otroci……vsekakor pa je sam odgovoren za to ali ostaja ali ne, ali postavlja zdrave meje ali ne, ali dopušča, da nekdo grdo ravna z njim ali ne.

V vsakem primeru se mi zdi nesmisleno razpravljati o tem, kdo je tukaj večja ali manjša žrtev. Vsak mora odkriti, kaj je tisto, kar ga žene, kaj si želi in kaj ne, kaj lahko stori, da to dobi in kaj ne….odkriti svoje blokade, težave, strahove, se z njimi soočiti in zaživeti tako polno in zadovoljno življenje kot ga le lahko. Vsak se mora torej usmeriti vase, ne na druge, če želi kaj spremeniti, ker edino, kar lahko zares spremeniš ( in imaš pravico spreminjati) si ti sam.

In to je tudi eden od razlogov, da sta foruma za tiste, ki imajo morda MOM ali takšne značajske poteze in forum, kjer se srečujejo bližnji ločena.

Pozdrav
GitttaAna