TRANSPLANTANTKA IN ŽIVIM!

ob prebiranju spodnjih postov, sem se pošteno naježila. kako vse ljudje razmišljajo… pa se kdo sploh vpraša, kako je nam? kako nam je bilo v času bolezni? med čakanjem na organ? koliko jih niti ne dočaka tega. pa vsi imamo tako veliko željo po življenju in vsi smo polni upanja, med tem, ko se nekateri ne odločijo, da bi omogočili zdravim in uporabnim organom, da delujejo naprej in da drugim rešijo življenje. ja, verjamem, da je težko, ko telo ljubljenega poganja samo mehanizacija. ampak, če so možgani mrtvi… zakaj ne darovati v dober namen?

jaz sem neizmerno hvaležna vsem tistim, ki so pripomogli k odločitvi, da je tisti nekdo postal darovalec. ŽIVIM! in vsak dan pomislim na njihovo odločitev in vsak dan se za to tudi zahvalim. pošteno čuvam srce, ki ga nosim v prsnem košu! svojci darovalca so lahko ponosni in veseli, da živim tako kot živim.

na mojem koncu je pozitivna, vesela zgodba, med tem, ko je na njihovem koncu žalostna, tragična zgodba. ampak nekdo od naju živi. jaz živim.

vsem svojcem, ki so kdaj bili na tem, da so darovali, lahko povem, da sem mnenja, da se vsi transplantiranci zavedamo možnosti, ki nam je bila dana in jasno, HVALA VAM ZA TO MOŽNOST!