Odstranitev ščitnice-informacije in izkušnje

Prosila bi vas za informacije oz. izkušnje v zvezi z odstranitvijo ščitnice (če kdo slučajno ve-recimo iz prve roke ali kdo od bližnjih, znancev). Zanima me, kakšen je postopek in kako se potem telo navadi oz. kako to vpliva na nadaljnje življenje. V kratkem me čaka ta operacija, pa bi se rada malo psihično pripravila, da ne bo prevelik šok. Za kakršnekoli informacije vam bom hvaležna!

Lahko ti odgovorim čisto iz prve roke :))
Zaradi rakastega gomolja v ščitnici so mi pred 20.leti odstranili celo ščitnico.

Sama operacija je za izkušene zdravnike rutina, v dveh do treh dneh greš domov.
Večjih težav ni, takoj razen neposredno po OP, ko si še na infuziji, lahko vse ješ in normalno govoriš. Malo si lahko še hripava par dni (zaradi tubusa in samega posega, a nič hujšega), občutek zelo rahlega tiščanja v grlu pri požiranju ali nasploh pri nekaterih lahko ostane malo dlje, dokler se notranji šivi ne razmehčajo – pri nekaterih tudi do dva meseca..

Če je zadeva onkološka, po operaciji sledi terapija z jodom (3 di v bolnici v izolaciji, popiješ jod.. nič posebnega, morda malo dolgčas, a imaš TV, GSM, kak DVD player….:))
Kasneje je zelo pomembna reč striktno in natančno vsakodnevno jutranje jemanje nadomestnih hormonov.
Mi brez ščitnice smo v veliki večini popolnoma brez težav v počutju, saj nam lažje določijo natančno dozo tablet kot tistim, ki imajo še del svoje ščitnice, ki malo dela, malo pa ne… Življenje teče naprej, z popolnoma normalno aktivnostvjo in brez omejitev. Vsi športi, vse dejavnosti, energije za življenje ne manjka, prej obratno 🙂 Važno je le, da hodiš na kontrole, da imaš res pravo dozo tabletk, ker to vpliva na počutje.

V vsakem primeru nič hudega ali groznega,veliko nas je v Metuljčici, ki smo brez ščitnice in vsi (razen morda najobčutljivejših oseb) smo OK 🙂

Sem ti želela sporočiti preko zasebnega sporočila, da me lahko pokličeš na GSM, pa ni te možnosti za ZS pri tebi…. če bi se rada o tem pogovorila “v živo”, napiši ti meni v ZS kam ti javim številko telefona.

Res hvala za tako izčrpne in spodbudne informacije, ki mi zaenkrat več kot zadoščajo.

Pozdravljeni !

Tudi sama sem pred odločitvijo za operacijo zaradi številnih nodusov v golši. Sicer nimam nobene terapije. Drugo zdravljenje ne pride v poštev, ker ne bi bilo učinkovito. Izotop je bil pri zadnji scintigrafiji, ki sem jo imela sept.2010 nekoliko nehomogeno razporejen. Me je pa zelo strah, ker še nisem imela nobene operacije, pa dva mala otroka imam in ne želim kakšnih kasnejših motenj v življenju po operaciji ali brez nje – ne upam riskirati in ne iti na operacijo, pa tvegati raka.
Menda operacije ščitnice opravljajo na več bolnicah v Sloveniji. Ali mi lahko svetujete, kje slovijo po dobrih rezultatih, kje imajo s tem največ izkušenj ? Ali veste kakšne so čakalne vrste na operacijo ? Kakšni so predoperativni postopki ?

Hvala za odgovor

V društvu smo imeli kar nekaj primerov, ko so bili pacienti zelo v dvomih ali iti na operacijo ali ne. Nekateri živijo s tako ščitnico leta in leta, če jim ne dela drugih težav. A večina se jih na koncu odloči za operacijo. V kolikor je odstranjena cela ščitnica, ni kasneje nobenih težav, če le niste preobčutljiva oseba. Kot sem že napisala zgoraj, po operaciji nimate prav nobenih ovir za nadaljnje življenje, le vseskozi je treba redno jemati tablete.
Za ćakalne vrste ne bi vedela, prav tako je težko ocenjevati kje imajo največ izkušenj.Tovrstna operacija je dandanes že zelo rutinska. Veliko jih opravijo na torakalni kliniki v KC Ljubljana, pa seveda na onkologiji v Ljubljani in seveda tudi drugod – zaenkrat nismo imeli primerov ko bi bilo na operacijah kaj narobe, vse so potekale vredu, ne glede na to, kje so bile opravljene.

Ne vem, kakšne predoperativne postopke mislite? Ščitnico so vam verjetno že pregledali po dolgem in počez, če vas pošiljajo na operacijo. Neposredno pred samo operacijo pa je potrebno pregledati določene krvne vrednosti, EKG, ponekod želijo imeti RTG pljuč (vse to zaradi anestezije- to opravite pri svojem zdravniku) in pa čaka vas pogovor z anesteziologom. Podpisati morate papir, katerega bolje da sploh ne preberete, ker ga človek najraje ne bi podpisal ko ga prebere (seznanitev z vsem, kar se lahko zgodi med operacijo… rutina, ki ščiti zdravnike, paciente pa samo straši… a brez podpisa operacije ni, tako da..) .Drugih postopkov ni razen če vam začnem opisovati člisto konkretne postopke na dan operacije pred samo operacijo v bolnici :)))) ??

Lepo prosim. Kako dolgo je na primer treba biti tešč ali ne jesti pred in po operaciji ? Sem namreč zelo občutljiva na to in mi je takoj slabo, sem omotična, če ne jem, čeprav sem zelo suha…
Kaj pa torakalna kirurgija v MB ? Bistveno bližje mi je.
Najlepša hvala za hitre odgovore

Pozdravljeni

Sem dobre tri mesece po popolni odstranitvi ščitnice, operirana na OI Ljubljana.
Sprva je bila operacija predvidena kot preventiva, a je bila pri natančnem pregledu ščitnice postavljena diagnoza rak. Tri tedne po operaciji je sledilo zdravljeneje z r.jodom.

Od same postavitve diagnoze sledi opravljanje potrebnih pregledov (navedla moderatorka zgoraj), še nekaj drugih pregledov, glede na osebno stanje (pregled na ORL, okulist). Z vsemi zaključenimi pregledi in razgovori (vzame kar nekaj časa) so poklicali na operacijo v dveh dneh. Izvidi naj ne bi bili starejši od 30 dni.

Prvi dan sprejem, lahko večerjaš. Po 21h ne smeš več jesti in po polnoči ne piti. Zjutraj standardne stvari pred operacijo. Po moji izkušnji so zelo skrbni in prijazni. Po operaciji si 1 dan na intenzvni negi, nato pa domov. Seveda pa so vedno lahko odstopanja glede na obseg operacije in stanje pacienta.

Med čakanjem na r.jod bi stanje opisala kot malo bolj počasna, slabšega spomina ter koncentracije in zeblo me je.

Danes se počutim dobro, pridobivam na kondiciji , gibčnosti. Tablete dobro prenašam in hormonsko stanje je že skoraj uravnoteženo.

Na prihodnost gledam optimistično in z dobro voljo. Ne želim razmišljati o kakšnem dnevu slabega počutja ali nerazpoloženosti. Tak dan imamo vsi kdaj ali ne? S ščitnico ali brez.
Bom pa sedaj več dala na svoje dobro počutje in se imela rada.

Za tiste, ki ste na poti k odločitvam ali v dvomih pa majhen nasvet:
Prav je zbirati informacije in mnenja. A ravno prav. Naredite si svojo osebno selekcijo. Ni vse dobro za vsakogar in moja usoda ni vaša.
Predvsem pa zaupajte svojemu zdravniku. Postavite mu vprašanja in povejte o svojih dvomih.

Srečno,
Tanit

Živjo!

Tudi jaz sem ena izmed tistih, ki sem prestala operacijo ščitnice in pri tem so mi odstranili celotno ščitnico (najprej je bila dilema ali samo desni del, ker sem imela samo tam rakave tumorje, potem pa sem se odločila, da mi odstranijo celotno ščitnico in sedaj mi ni žal te odločitve).
V bistvu je celoten proces – od takrat ko so mi odkrili, da imam probleme s ščitnico pa do operacije- trajal 2,5 meseca…zelo hitro za moje pojme. Operirana sem bila na OI in mam zares dobre izkušnje tako z mojim doktorjem kot tudi z ostalim osebjem. Operacija je pa res rutinska v teh časih. Meni je moj dr. razložil vsa možna tveganja in procent tveganja za kakšne poškodbe, vendar je delo opravil celo tako dobro, da ni bila potreba terapija z radiojodom. N vem kako je pri tebi, ampak meni se to ni zdela ne vem kako strasna situacija. Je pa res da je od človeka do človeka odvisno, kako to prenaša in kako se na to psihično pripravi.
Razen tistega dne, ko sem bila operirana in so se mi zdele bolečine res hude (pa imam drugače zelo visok prag bolečine), je življenje že drugi dan steklo v normalne vode 🙂 Jedla sem sicer tekočo hrano še ene 5 dni, potem sm bila pa v redu. Šive so mi pobrali čez en teden, sem pa morala biti prisotna daljši čas v bolnišnici, ker sem imela probleme z nizko vrednostjo kalcija in so me grabili prav nič simpatični krči 🙂 , ampak ni blo panike. Je šlo po petih dneh vse v normalne vrednosti. Z rekreacijo- tekom sem začela že mesec dni po operaciji, skratka normalno življenje. Jemljem na tešče Eltroxin in sedaj po dobrih dveh letih je tudi to že vsakdanja rutina (beri=kot mesečnik se priplazim do hladilnika in vzamem svojo dozo:)))) Razen lanske pomladi, ko so mi hormoni res zagodli in sm bla res uničena, nimam problemov. Tudi sedaj, ko sem noseča in grem v 3. mesec je življenje še kar znosno (razen mučenja s prebavo, ki pa je že od vedno bolj lena kot ne in napihnjenosti).

Veliko pozitivnih misli in vse dobro ti želim,

Tina

Ej, take poste je pa res veselje brati! To mi je všeč – saj morda pride do kakih manjših problemov, ampak če si takole pozitvno naravnan, jih praktično ni ali pa se človek enostavo ne pusti zmotit 🙂
Bravo Tina za tvojo nosečnost, želim ti da bo vse potekalo super in glej da nas sproti obveščaš kako si, saj zagotovo zanima in spodbuja tudi druge brez ščitnice potek takšne nosečnosti. Marsikatera se namreč sprašuje, ali je sploh mogoče in kako izgleda zanosit brez ščitnice, pa v bistvu ni problem, če je sicer vse vredu in pod kontrolo.

Kar se bolečin tiče, sama se ne spomnim prav izrazitih, tudi ne da bi jedla kaj pasiranega ali tekočega…… kakorkoli pa je po vsaki operaciji vedno tako, da je človek dobesedno iz ure v uro (ne samo iz dneva v dan) boljši in če se tega zavedaš takoj po operaciji, ko je nekako najbolj zoprn trenutek, oziroma je človek, ko se zbudi iz narkoze, najbolj nemočen, potem gre res hitro na bolje.

Da ne pozabim napisat še tole – meni je vedno po narkozi slabo, pa sem se navadila, da to povem že pred operacijo, vsekakor pa takoj po njej, ko pridem “k sebi”, tako da mi takoj dajo že v infuzijo nekaj proti slabosti in ta hitro mine ali pa sploh ne pride do nje. Tu le ne šparaj besed, če bo treba. Slabost je meni nekak hujša od vsake bolečine…smo pač različni :))) Tudi če te boli, hitro povej, sploh ni problema, takoj ti bodo dali sredstvo proti bolečinam. Da se ne bi šla kakega junaštva in to odklanjala…

Res je lepo brati takšne poste sploh mene, ki sem šele 1 mesec po operaciji. Tudi mene so odstranili celo ščitnico, ker sem imela po njej kar nekaj tumorjev velikosti od 05-2 cm. Punkcija ni pokazala ne pozitivno in ne negativno stanje tumorjev tako, da s sigurnostjo ni bilo mogoče reči ali je rakasto ali ne. Operacija je po izjavi zdravnika iz OI LJ. potekala brez vsakega zapleta. Po operaciji pa sem res 1 dan imela slabost in sem bruhala, ker ne prenašam narkoze. Takoj sem dobila infuzijo in se je zadeva kmalu uredila. Po treh dneh sem bolnišnico zapustila. Po 1 tednu sem prišla na kontrolo in mi je moj zdravnik povedal, da so izvidi ščitnice NEGATIVNI, kar mi je bilo najlepše novoletno darilo v mojem življenju. Sedaj vsako jutro vzamem samo 3 tabletke Eltroxina in saj zaenkrat nimam nobenih problemov.

Ker imam naslednjo kontrolo šele čez 3 mesece bom kar vas tu vprašala in sicer v slučaju, da nehote pozabim vzeti zjutraj tablete ko se vstanem, in se spomnil pozneje ko nisem več tešča, jih takrat lahko vzamem ali ne.
Hvala vsem vnaprej za odgovor.

Če se je meni to zgodilo, sem jih vzela tudi kasneje, ampak ne ravno zvečer :))
To se ti ne sme dogajat, ker se ne boš dobro počutila, če ne boš imela enakomernega nivoja hormona v krvi. PA tudi ne bodo ti mogli točno določiti doze, če ne boš redno jemala konkretne doze ves čas do kontrole. In spet počutje ne bo ravno super… res je zelo odvisno od doze in rednega jemanja !

Izmisli si nek sistem – variante:
– zjutraj takoj ko se zbudiš, odtavaj v kuhinjo (?) in najprej pojej tabletke (jih imaš recimo na napi), škatlico pa pusti dol na pultu, tako da kasneje, ko si že malo bolj budna in po umivanju prideš na zajtrk (če imaš čas zanj – tudi že mine pol ure in lahko ješ), vidiš, da si jih vzela in pospraviš škatlico nazaj gor. (jaz namreč včasih nisem bila sigurna ali sem jih sploh vzela ali ne)
– narediš enako s tem da si zvečer pripraviš dnevno količino (ali pa kar celo škatlico) DOL na pult in ko prideš v kuhinjo, jih opaziš, vzameš in potem pospraviš škatlico nazaj gor – do zvečer…
-si pripraviš v neko drugo škatlico k postelji tabletke in malo vode (recimo v tamalo Flaško) in jih popiješ takoj ko se zbudiš, ali pa morda celo zjutraj ko greš na WC – če seveda greš (jaz grem okoli 5-6h enkrat in jih pojem takrat, ker moram, ko se zbudim, pojesti že ene druge – spet na tešče (???!!!))

Skratka pomagaj si z nekim sistemom, da jih ne boš spregledala in da boš sigurna, da si jih vzela.
Če boš kdaj v dvomih ali si jih vzela ali ne, jih raje NE vzami in počakaj do naslednjega jutra, ker je več škode, če imaš v sebi dvojno dozo kot nobeno.

Bravo Tina. Vso srečo in optimizem še naprej.

Ko si enkrat v postopku za operacijo gre res hitro. Pri meni en dober mesec. Vse(zdravnike, sestre, administratorje), ki sem jih tekom zdravljenja in okrevanja srečevala lahko le pohvalim. Tudi sedaj.

Tudi bolečine so povsem znosne. Infuzija, protibolečinske tablete …prvi dan tako bolj ali manj prespiš.
V bistvu mi je bilo najteže 14 dni po jodiranju, ker so se me vsi izogibal ko hudič križa. No, tudi sama sem vzdrževala distanco.
Šivi so bili skriti in jih tudi odstraniti ni bilo potrebno. Brazgotine že zdaj skoraj ni. Občasno je malo rdeča.
Sama sem ves čas normalno jedla in pila, le malo bolj počasi. Trudila sem se ne spreminjat gibov. Zaenkrat še ne morem normalno prsno plavati. Ampak tudi to še pride.

Na začetku sem si škatlico zvečer pripravila na putl, a sem se hitro navadila. Sedaj moram zopet razmišljati kako jih jemljem, ker so mi spremenili. Izmenično 3(neparni dan) – 4(parni d.).
Se pa sprašujem, kako je, če se ti teža spreminja. Verjetno je potrebna sprememba doze, seveda pod zdravniškim nadzorom.

Zakaj je tako malo pozitivnih postov. Tisti, ki so že dolgo po operaciji, se dobro počutijo in živijo razmeroma normalno življenje, so po mojem občutku tukaj bolj malo prisotni. In zato zgleda to morda še malo bolj težavno. Ko nimaš težav, o tem niti ne razmišljaš, ne pišeš.
Tudi zame je bilo zadnjič prvo javljanje. Predvsem zaradi tistih, ki se s tem šele spopadajo.
Sem pa prisotna v ozadju že od kar se je pri meni začelo.

Za vedno si bom zapomnila osebo(zaposlena na kliniki), ki sem jo ob priliki srečala v ambulanti. Nasmehnila se mi je, razkrila vrat, kjer je bila le bežna sled reza in rekla:
“Že 15 let. Ne skrbite, vse bo dobro!”

in to želim tudi vam,
Tanit

Res je, Tanit kar pišeš in super je, da si se javila. Tisti, ki se počutijo fajn – in to so v večini vsi, pač nimajo potrebe o tem sploh govoriti. Pa je dobro, da vsi, ki jih taka pot še čaka, izvedo da stvar ni huda in da vse mine in da se življenje vrne na staro pot.
Pri meni je minilo 20 let in brazgotine se že zelo kmalu sploh ni več opazilo 🙂 In kot rečeno, ovir v vsakdanjem življenju zaradi tega ni.

Če jemlješ tablete na par/nepar je še najenostavneje, samo moraš goljufati 31. v mesecu – vsaj jaz sem, da se mi ni zmešal sistem (dva dni vzameš isto) :))
Glede teže – sama sem parkrat v življenju krepko shujšala pod zdravniškim nadzorom (tudi do 27 kg) ampak obenem tudi povečala aktivnost. Dozo so mi res minimalno znižali – a ni bilo ogromne razlike. Smo pa ljudje različni glede tega- jaz ne začutim takoj spremembe doze, nekateri pa takoj – že prvo polovičko ki jo vzamejo manj ali več.

Naše Metuljčice pravijo, da jim je občutek zategovanja v vratu (prsno plavanje ipd…) minil po približno treh mesecih. Jaz se že ne spomnim več… Pri večini pa ostane hecna občutljivost na vratu – občutek, da se ti tu prav nič ne sme dotikati vratu – recimo tesen puli ali odeja, če bi bila položena ravno na ta del vratu…

Pozdravljeni!

Z zanimanjem prebiram tale forum in sem vesela, da je zaživel. Vidim, da ste sama korajžna
dekleta tukaj :))) Kaj pa naj jaz naredim, ki sem en zajček, kar se operacij tiče?

Hipertirozo in 5 gomoljčkov v ščitnici (do 2,3 cm) so mi ugotovili lani poleti, svetovana mi je bila operativna odstranitev ščitnice (en del, drugi del pa zdravljenje z jodom). Ker sem, kot rečeno, že kar bolestno občutljiva glede operacij, in ker punkcija ni pokazala nobenih znakov glede suma na raka, je zdravnik odredil radioaktivni jod, ki sem ga prejela pred 3 tedni. Zdaj čakam na pregled, ki ga imam sredi marca; če je bil jod “uspešen”, sem jo zvozila, v nasprotnem primeru mi še vseeno sledi operacija. Ali menite, da je primerna tudi za “zajčke” moje sorte? Se da pred njo dobiti kaj za pomiritev?

Hvala za odgovor in ne se mi smejat, prosim :((

Hej, soimenjakinja, popolnoma te razumam :)) Strah pred operacijo ima veliko ljudi.

Moj prvi velik strah, ki se ga spomnim, je bil strah da bo kaj narobe na porodu… pa sem si lepo zdeklamirala, da ča toliko žensk rodi brez problema, bom pa še jaz.
Pa ni šlo brez problema- celo zelo se je zakompliciralo in srečno končalo – s carskim rezom :))) In kasneje sta sledila ša dva… (CR in zdrava otroka). Še razmišljati nisem imela časa ali OP želim ali ne. Dandanes je za menoj reci in piši (na žalost) 18 raznih OP, pa verjetno me čaka še katera. Sploh ne razmišljam več kaj dosti, kako mi je in ali me je strah, ker so vse nujne za moje življenje… :(((( Še najbolj me pomiri misel, da bom dobila narkozo, zaspala in itak nič vedela in nič čutila… Po OP pa te zadrogirajo, da te nič ne boli… in dnevi minevajo hitro in iz ure v uro si bolje…
Tako da – kaj naj ti rečem? Operacije so včasih nujne in tveganje da se ti kaj zgodi je dosti manjše kot da te na cesti povozi avto. Vem, da je to trapasta primerjava, pa vseeno – če bo nujno, le pojdi na OP in vse bo vredu.

Sama zelo verjamem v moč pozitivnega mišljenja in tudi malo v to, da si znamo včasih ljudje z intenzivnim negativnim razmišljanjem tudi kaj negativnega priklicati… Zato le ne razmišljaj o slabem in zaupaj, da nisi ravno ti tista okoli katere se svet vrti v smislu, da boš ravno ti tista, katero želi usoda ugonobiti in da bo ravno s teboj kaj narobe:))))) Zaupaj. V sebe, v vesolje in konec koncev predvsem v zdravnike :)))

Pred OP se lahko pomirjaš sama s kakim persenom forte, tik pred OP te bodo pomirili itaq v bolnici, lahko pa mi pišeš tudi na ZS in se pogovoriva, magari v živo… :))

Najlepša hvala za vzpodbudne besede in ponujeno roko! Upam, da je tale jod vendarle opravil svoje delo (mi bodo povedali na kontroli sredi marca) – če bo pa treba vseeno pod nož, bom pa res vesela še kakšne dodatne informacije in se bom oglasila.

Sicer se mi po temle jodu počutje ni kaj dosti spremenilo v primerjavi s prej. Zaradi tega se ne vznemirjam, vem, da moram počakati, da se stanje v mojem organizmu ustali in da mi bodo potem že pomagali z zdravili ali kako drugače, da se spravim ven iz tele mlahavosti, ki me zaznamuje zadnji dve leti.

Draga Meta, sem se kar zgrozila, koliko enih posegov ste že skozi dala! Prava junakinja! Jaz jih pa nisem – operacija oči je bila edina, pa sem bila “čist fertik” – pomirjevala, ki so mi jih dali v bolnici, sploh niso učinkovala. Pa je rekla sestra zdravnici, da mi je dala kar oreng dozo… Najbrž pride to od tega, ker me usoda malo crklja in mi ni treba ves čas pri dohtarju stati.

Še eno vprašanje imam: eden od znakov hipertiroze, ki sem jo imela, je tudi hujšanje – ob povečanem apetitu. No, jaz sem imela samo povečan apetit in sem se v dveh letih zredila za 10 kg. Zdravnik je rekel, da to hujšanje za starejše (jaz sem 60+) ni značilno. Zdaj se trudim, da bi tole postopoma dol spravila – ne s kakšno rigorozno dieto, bolj počasi. Pa me zanima: ali ni posledica zmanjšanja delovanja ščitnice (zaradi joda) povečevanje telesne teže? Nisem prav obsedena s svojim zunanjim videzom, ampak tele kile me pa motijo pri vsakdanjih aktivnostih. Zato bi jih rada spravila dol.

Nabiranje kilogramov je vsekakor ena neprijetnih značilnosti premajhnega delovanja ščitnice, premajhno delovanje pa se pojavo še bolj po jodu – saj to je namen joda – čeprav ti po mojem (časovno) to še sledi in jod verjetno še ni opravil vsega. Največkrat ljudje po jodu padejo v hipo, ker je zelo težko dozirati “ravno prav joda” in je ščitnica prekomerno uničena.
Potem seveda sledi nadomeščanje s tabletkami, vmes- dokler se ne določi taprave doze, pa se še nabirajo kilogrami. Največja žalost je to, da ti kilogrami tudi po tapravi dozi hormonov zlepa nočejo dol (po izkušnjah Metuljčic – ravno včeraj mi je ena potožila da kljub pecej višji dozi tablet kile nočejo dol – pa je še mlada…). Dokler ne boš imela normalne ravni hormonov v krvi, ti tudi diete ne bodo kaj dosti pomagale, ker enostavno presnova dela drugače.
Seveda je vseeno zelo važno, da si še dodatno ne nakoplješ kilogramov zaradi preobilne ali neprimerne prehrane. Problem je vsekakor kar zoprn, zdravniki ga dostikrat niti ne priznavajo (temu dekletu od včeraj se je zdravnik le smehljal, ko mu je razlagala, da ne more shujšat, da ima očitno prenizko dozo tablet….??)
Vem da tole moje pisanje ni ravno spodbudno, ampak ne morem ti napisat kaj boljšega.
Morda pridi jutri na naše sečanje in se v živo pogovoriš s sotrpinkami, jutrišnja tema bo ravno prehrana in problematika okoli tega.

Žal ne bom mogla priti iz več razlogov – bo predolgo, če jih tu razlagam, pa še ne paše v temo.
Bom spremljala tale forum, mogoče bo katera napisala kaj na to temo. Bom tudi jaz poročala – štartam torej z 82 kg pri 160 višine. Bomo vidli, kaj še bo :((

Ko boste že imele srečanje: mogoče boste kero rekle tudi o tem, kako Metuljčice gledate na uporabo jušnih in zelenjavnih kock pri kuhi, pa n.pr. Vegete in drugih ojačevalcev okusa?
Jaz sem jih pred boleznijo uporabljala, potem sem se jih nekaj časa povsem izogibala, zdaj pa spet včasih kakšno uporabim – zdravnik je na moje vprašanje samo skomignil z rameni, ni bil ne za in ne proti.

Ojačevalci že sami po sebi niso zdravi zaradi glutaminata in soli… Pa mislim, da jih vsi sem pa tja kdaj ruknemo v kuharijo.
Čeprav vedno redkeje, skorajda nikoli… če si že kuhala brez in jih uporabljaš zelo redko, boš videla, da se jih boš počasi čisto odvadila. Začni uporabljati ostale začimbe, malo manj skuhaj zelenjavo, da bo imela bolj naraven okus… Okus se zelo prilagodi, a za to je potreben čas.

Jaz sem opazila, da ne solim več solate… enkrat, dvakrat sem dobesedno pozabila, ko sem delala sto stvari skupaj ob pripravi kosila, potem sem pa pogruntala, da ježe sam kis dovolj slan in da je solata pravzaprav super okusna brez soli.. Pa ni kak moj cilj jesti neslano hrano ali kaj podobnega.. sploh ne. Ampak enostavno nekako se mi spontano počasi zmanjšuje potreba po soli- predvsem pri zelenjavi. Mi je okusnejša brez. Ko kuham ostalo, seveda solim, čeprav tudi morda vedno manj.
Vsekakor sta glutaminat in sol stvari, ki zelo vežeta vodo v telesu in imaš zato večji občutek napihnjenosti telesa, otečenosti in seveda posledično višjo težo….

Vidim, da se soočamo tudi vsi s podobnimi problemi…tale stvar s tabletami na tešče je res od začetka malo čudna, ampak počasi se navadiš…tudi jst sm bla prov fajn zmešana, ker sem od začetka jemala po 3 tablete, potem so mi spremenili na 2/3 pa nazaj na 3 in sedaj na 3/4…tako da mi je najlažje, da jih imam na hladilniku, zjutraj vstanem napol mesečna in odtavam do hladilnika ter vzamem….zdej je vse skupaj itak postala rutina. In ja tut jst konce mesca goljufam…če bi pa še tisto gledala, potem pa ne vem..po moje bi si mogla vse skupaj pisat 🙂

Je pa res, da se mi je takrat, ko so mi zmanjšali dozo, vse skupaj obrnilo na glavo, ker očitno nisem imela dovolj hormonov. Moram pa povedati tudi zanimivost, ki mi jo je povedal prejšnji teden moj dr. na OI- namreč če je nivo hormonov prenizek, kot je normalna vrednost, potem je zanositev skoraj nemogoča…prvič slišala in bila zelo presenečena. Tako da, če se katera muči z neuspešnimi zanositvami, naj si pregleda še hormone!

Kar pa se tiče kilogramov, pa lahko samo pritdim…odkar sem brez ščitnice, kile kar veselo nihajo, s tem da jih veliko težje spravim dol, kot sem to počela prej…sicer sem bila pred operacijo ene štiri leta bolj aktivna in rekreacija mi veliko pomeni…z redno telesno aktivnostjo (3-4x/teden) in nekoliko bolj uravnoteženo prehrano sem prej, ko mi je ščitnica še normalno delovala izgubila povprečno 3-4 kg na mesec..brez muje…sedaj pa je bila že redkost, da sem izgubila 2 kg na mesec, če sem dala na to. Tako da pri tem jst občutim razliko…se mi pa zdi, da tut kile gredo veliko lažje gor, kar se mi še bolj pozna zdej, ko sm noseča…ne vem, kaj bo drug teden rekla ginekologinja, ampak upam, de me ne bo nahrulila, češ da preveč jem, ker tega ne delam 🙂
Se pa strinjam z Meto, da je brezupno probavat s kakšnimi dietami dokler niso hormoni urejeni….je bolješ počata in se potem sistematično lotit stvari. Vem, da je težko sploh začet…ampak se da…imam doma dva osebka, ki ju nikakor ne morem spravit k rekreaciji…in zavedam se, da sem bila enaka pred približno 6 let…če mi je kdo omenil tek, bi ga najrajši utopila v žlici vode 🙂 bila sem totalen lenuh…potem pa se mi je v 2. letniku faksa nekaj obrnilo in sm začela tečt…nikoli ne bom pozabila mučnih začetkov, ampak ravno to me vedno žene, ko mislem, da ne zmorem več, pa me nekako ponese naprej…tako da, kar korajžno! Se da, vendar je potrebno vložiti veliko truda in volje. Pomaga že, če imaš nekoga, ki je tvoj sotrpin in gre vse skupaj lažje.

Ojačevalci okusa…hmmm..pri nas doma je vegeta strogo prepovedana :))) tata postane kr zelen v glavo, samo da mu jo omeniš….on kot kuhar nam je vedno tupil v glavo, da take stvari ne sodiijo v kuhinjo in da so le posledica lenobe tistih, ki si niso sposobni vzgojit al pa nabrat nekaj zelišč in dišavnic…in res…mogoče imamo kakšno kocko ampak jo tako redko uporabimo, da se ponavadi pokvari :))) Kar se tiče soli, pa jaz osebno uporabljam zgolj nejodirano….pa še to v manjših količinah kot nekoč.