Tašča pada v depresijo

Moj mož in njegova sestra izhajata iz družine, ki jim ni materialno nikoli nič manjkalo, vendar starša nikoli nista kazala kašne čustvene naklonjenosti do njiju. Vse je potekalo po načelu, da pohvala otroka pokvari in da nikoli ne narediš stvari tako dobro, da je ne bi mogel še boljše. Pripeljala sta ju do kruha, vendar ta jima nudila le malo topline, sploh nekje od najstniških let dalje. Zaposlena sta bila v zdravstvu, delala 8 ur… Njun zakon je bil baje v redu, razen, da je tast velikokrat (tudi pred otroci) dejal, da je ta stara zoprna in tečna.

Moževa sestra se je odselila na svoje pred pribl. 10 leti, midva z možem pred 6-imi. Tast je star 80 let, tašča 70. Za svoja leta sta vitalna, čeprav ju pestijo manjše zdravstvene težave. Imajo hišo, vrt, za vse (zaenkrat) poskrbita sama, čeprav jima stalno prigovarjamo, da naj povesta, če kaj potrebujeta.

In v čem je problem? V moji tašči. Je dober človek, ki vedno pomaga drugim. Je pa tudi človek, ki se obremenjuje in sekira za čisto vsako najmanjšo stvar (od tega, da perilo zunaj ni lepo obešeno, do tega, kaj delajo sosedje, pa o tem, zakaj npr. midva prodajava stanovanje in se seliva v večje, do tega, zakaj ji rože ne uspevajo…) Skratka, moj mož pravi, da je tako že od nekdaj in da se sekira tudi za to, če se trenutno nima za kaj sekirat. Svakinjo in mojega moža sicer skrbi, želita se pogovorit z njo, vendar je enostavno ne dobita. Zadnje čase se ju izogiba, tast jo ščiti. Pred kakšnimi dvemi meseci smo čisto slučajno od kolega zdravnika izvedeli, da je bila na urgenci zaradi padca (vzrok je bil uradno alkohol v krvi), po njenih besedah pa samo slabost zaradi pritiska… Da skrajšam… Res ima težave s pritiskom, vendar se v zadnjem času velikokrat zateka h alkoholu (na vinjeno je večkrat naletela svakinja, ampak takrat se s taščo ne da govorit, pa moj mož, ko jo vsakodnevno pokliče). Tast jo ščiti in nič ne izda… Zadnjič je družinski znanki zaupala, da pada iz depresije v depresijo in ta nas je obvestila…

Skrbi me zanjo, ker sem prepričana, da je nekaj HUDO narobe. Včasih je prišla tudi k nam pogledat vnuke, zdaj pa se pred tastom zgovarja, da hodi k maši, pride pa k nam. Na zunaj sicer zgleda med njima vse ok, samo to mi je dalo misliti. Rada bi ji pomagala, vsi bi ji radi pomagali, vendar ne vemo, kam po pomoč in kako jo prepričat, da jo sprejme. Mož in svakinja sta namreč že obupala…

Hvala za vaše odgovore in lep pozdrav!

Pozdravljeni!

Omenjate predvsem svojo taščo, ki z najboljšimi nameni želite pomagati.
Moj vtis po prebranem pa je naslednji: Tast in tašča živita na svojem, torej sta predvsem onadva “odgovorna” za medsebojno počutje. Dejstvo je, da s zmanjševanjem telesne privlačnosti na dan pride količina duševne in duhovne pripadnosti. Mislim, da je predvsem pogovor obeh pri družinskem terapevtu ali psihologu za pare ustrezna rešitev oz. vsaj smer reševanja taščinega počutja.
Alkoholizem pri svoji ženi mož večinoma zanika, tudi družbeno spejemljivo je manj kot alkoholizem moških. Veliko društev in strokovnih služb deluje na tem področju. Prosim, poiščite jih in vzpostavite aktiven dialog.
Vsakega človeka je lažje razumeti, če se posvetimo njegovemu otroštvu. Predlagam, da jo spodbudite, da zaradi vnukov ali česa drugega spregovori o svojem otroštvu. Prav tako tast. Izkušnja pove, da “napake” svojih staršev radi ponovimo in se vedno bolj obnašamo kot so se oni. Pa se lahko zelo trudimo, da se nebi.
Predvsem pa, dokler sta samooskrbna, so vse aktivnosti le Vaš predlog in ne Vaša skrb. S tem jima izkažete največje spoštovanje. In odkrit pogovor, ki naj vedno vsebuje le stavke: “jaz mislim”, “jaz doživljam”, ” jaz sem zaskrbljen”.
Pa srečno!