kaj pa bolniki z rakom

Sama sem bila 6 mesecev bolj ali manj vezana na posteljo, če ne bi imela mame, bi u mrla na cesti.Ali imamo bolniki z malignimi obolenji sploh kakšne možnosti kake oskrbe ali je vse po načelu- kot se kdo znajde- kam naj se obrnem-lep pozdrav Taja

Pozdravljena!

Vaša bolezen Vas je močno prizadela. Pričakovanja so se močno razlikovala od dejanskega stanja. To je moj vtis ob prebranem tekstu.
Pravice, ki Vam po zakonu pripadajo sem navedla v odgovoru Heleni in bolj proti začetku delovanja foruma. Prosim, preberite si.
In postavlja se mi veliko vprašanj. Ali ste predstavili svoj problem osebnemu zdravniku, patronažni medicinski sestri, na oddelku, kjer ste se zdravili?Zakaj ne?Zakaj mislite, da ravno za bolnike z rakom naj nebi bilo poskrbljeno?
Patronažna medicinska sestra pokriva določen teren in skrbi za ljudi na področju zdravstvene nege od rojstva do smrti. Informacijo o potrebnosti pomoči dobi od lečečega zdravnika, klicev s terena, socialne službe posameznih bolnišnic, medicinskih sester iz posameznih oddelkov. Bolj naklučje kot pravilo je, da odkrije sama človeka, ki potrebuje pomoč. Želja vsake pa je, da bi jo ljudje z “njenega “terena poznali in poklicali, ko jo potrebujejo.
Povezujemo se z mnogimi službami, društvi.Če je torej izražena potreba, oskrba lahko steče.Kje se je zataknilo?
Zelo si želim, da bi mi pojasnili Vašo situacijo in doživljanje. Hvala za vložen trud!

Najprej, imam onkologinjo, ki je fenomenalna in tudi trenutno splošno zdravnico, sem pa med težkim zdravljenjem morala zamenjati kar dva splošna zdravnika ,neglede na moje stanje.Zakaj, zaradi odnosa ali bolje neodnosa.Sva se pa z mamo med tem tako naučile skrbeti zame, da nisva zaradi slabih izkušenj več spraševali za pomoč.Sedaj, ko pa sem se popolnoma spravila k sebi in razvila čisto samosvoj integrativen pristop k malignim obolenjem, me pa vendarle zanima kako je s tem, ker tudi svetujem svojim sotrpinom.
Menjala sem službo in moja sedimentacija je po dveh pregledih krvi sumljivo naraščala.Zdravnica medicine dela je naročila, naj svoji zdravnici rečam, naj me pošlje na kakšen pregled.Ona me pogleda in vpraša, če mi kaj je.Odgovorim, da razen daljše utrujenosti nič in to je bilo to.Sama sem šla na ginekološki pregled in ker je bilo vse v redu, me ni skrbelo.Dvakrat sem bila vmes pri njej zaradi vnetja glasilk, ampak nobenih preiskav.Trdo sem delala in dobro, da nisem stoje umrla in po slabem letu sem sisupraklavikularno zatipala povečano bezgavko.Dobro, da imamo družinskp prijateljico, ki je poskrbela za vse nadaljne preiskave in mi dala navodila, kaj naj zahtevam od splošne zdravnice.Ampak med kemoterapijo sem morala kri kontrolirati v ZD.Najprej so me pustili čakati v čakalnici z vsemi bolanimi, potem sem na hodniku morala skoraj tulit,kaj mi je in kaj rabim, ker bi me sestra najraje poslala kar na OI.Ko sem prišla nazaj po izvide, sem sestri na lep način poskušala razložiti, da se bom kaj nalezla če me bo pustila kar v čakalnici, pa je zmignila z rameni in dejala da to je pa pač tombola ,če se kaj nalezem. Nisem mogla verjeti in doma sem imela hud čustven izpad in dejala moji onkologinji, da če si sploh ne kontroliram krvi, da tja pa več ne grem.Ker je bila moja diagnoza visoko maligni limfom, folikularni in ker sem prišla k njej v 3a primarnem kliničnem stadiju, so mi kri jemali kar na OI.
Potem sem zamenjala splošnega zdravnika.Pojavile so se hude bolečine v hrbtenici, ki so se izkazale za močno zožen medvretenčni prostor L5-S1 in na splošno okvarjeno hrbtenico. Moj zdravnik mi ni hotel dati napotnice in je rekel, da me bo kar sam pozravil.Dal me je na mizo , mi metal noge gor in dol in zopet sem prijokala domov.Moja sestra mi je zrihtala fiziatrinjo, ki me je poslala na slikanje.Da pa sem slike lahko dvignila sem morala teči v ambulanto moje onkologinje, ki je bila na dopustu in mi je sestra, ki me je poznala dala neko enodnevno napotnico.Sedaj v tretje-gre rado- pa imam čudovito zdravnico in sestro.Zaradi moje upornosti in želje po življenju sem kljub temu, da sem dve leti nazaj skoraj umrla,sedaj ne samo živa ampak odlično.Napisala sem tudi mojo zgodbo ampak vzpodbudnejši del, ker to tudi želim ljudem sporočiti, ne se vdati ,neglede kako hudo je.
Sem pa vesela, da sem lahko napisala tudi ta težji del, ker vsakdo ni zmožen vsega tega tekanja v napol mrtvem stanju.Tako kot vidite do patronažne sestre nisem niti uspela priti.Hvala, ker ste mi prisluhnili in vse to sem obrnila v dobro, ker sem se naučila tako voditi svoje zdravljenje, da sem kljub zelo težki situaciji preživela.Lep pozdrav

Pozdravljena!

Hvala za odgovor! Veseli me, da ste zmogli po vsem prestanem obogatiti sebe.
Ob konkretnem problemu se pa zopet “klikamo”, velja?
Srečno!