Zdravo,

Že odkar pomnim so moje življenje spremljali prepiri, in šele ko sem se odselil, sem dojel za kake globine gre.

Stvar je globoka več generacij, povezavo med generacijami pa vleče vez narcisoiden oče-atijeva punčka.

Nikakor ne vem kako vzpostaviti neke zadovuljojoce odnose.

Večino tega je pomembno iz lastne familije v našo prinesla babica. Njen oče se je iz prve vojne vrnil kot delni invalid, mama ji je kmalu umrla a ati jo je imel rad kot svojo nadomestno ženo.

Iz dna srca pa je sovražil svojega sina, ki je kasneje storil samomor. Čeprav ga je del zlahte, predvsem pa babica demonizrala mislim, da glede na psihopatsko obnašanje babice zgodba ni tako enoznačna. Mislim,da se je tako kot dedek in moj foter stari počutil nemočnega in ogroženega, zato je zmanipuliral celotno familijo s pomočjo svoje male punčke.

Že od 5 leta sem poslušal eno samo jamranje kako je bila ob kmetijo, čeprav ji je ati obljubil.

Dobila je sicer lep del dediščine a odnosi v sorodstvu so se skrhali za vedno in z njenim delom zlahte se se otroci med seboj nismo smeli pozdraviti. Naj rečem,da bolj zlobnega človeka od nje se nisem spoznal. Vedno slabe volje obsedena z čistočo in nadzorom predvsem pa zahrbtno in hinavsko manipulirajoce bitje.

S svojim podilm početjem in izsiljevanjem prek svojega moža je uničila tudi mojega očeta in zakon mojih staršev, skregala je brate in sestre med seboj in scuvala vnuke drug proti drugemu. Sedaj so tudi moji starši sklenili vzorec ponoviti.

Ko sem skuzil,da sobivanje nikakor ne bo možno sem se odselil in se s tem izneveril družini. Starša z menoj nista sposobna normalno komunicirati, babica dokler je bila živa je vsakič najedla s tem kdaj bom prišel nazaj domov.

Obisk pri njima izgleda najprej neko jamranje kako sta uboga, potem mi vsak teden povesta kdo je umrl,ceprav 90 letnih mam iz 5 vasi stran nisrm poznal,nato se začne sinfanje po mladini nasploh nato pa se začneta vtikovati vsepovprek in tačas neke nasvete, a življenjsko nista ne materialno niti duhovno uspešna.

Sta dva nesrečna 60 letnika, ki si nimata kaj povedati in se bosta počasi sama znašla v 400m2 veliki bajti.

Finančno sva z ženo popolnoma neodvisna od njih, se darilo za poroko sta nama na koncu vsilila. Želiva na svoje, denar se počasi nabira in pričakujeva otroka.

Čeprav svojega stanovanja nimava, in živiva pri njenih mi cel čas vsiljujejo mansardo in skupno življenje pri njiju pod njuno komando. Sedaj sta ploščo počasi zamenjala, in z tem poslijueta brata, ki ima to nesrečo,da je še študent a bo sigurno odpeketal, če mu je za lastno srečo mar in če se zato odloči, sem mu pripravljen tudi pomagati.

Jaz sem antidepresive jemal, brat jih je začel, pol leta nazaj zaradi konstantih pritiskov očeta, ki ga poskuša zlomiti kot je mene,  sedaj pa se je povsem nepričakovano zlomila tudi sestra ,sicer očkova zaveznica in dedič naslednje generacije narcisov. Sestra pravi ,da ji je sedaj žal, da jo je sram,da se je tako obnašala, vendar sta že od malih nog z babico spletkarilili proti moji materi.

Ta se je postopoma spremenila v strupenega človeka, včasih niti ne vem kdo je bolj bolan, narcisoidni oče, ki mi zbija samozavest na vsakem koraku že od 10 leta ali ona, ki me želi obravnavati kot 5 letnega otroka in se vtikati v moj zakon, ker v svojem ni izpolnjena, bere pa cel čas samo črno kroniko in teži z katastrofami ter glumi žrtev.

Dvomim,da bi ji verjel.Vse je bilo nastavljeno tako,da se vzorec prenese naprej. Jaz bi moral ostati doma, pod komado tastarih in pod podjebavanjem sorojencev.

Menim,da se je sestra počasi zavedla situacije,da se bo na stara leta morala zafkrkavati se z njima, in kljub dediscini s katero opletata starša in pomoči, ki jo je ob odselitvi za razliko od mene dobila, pomeni cena zato uničeno življenje in prenos vzorca.

Sam bi rad,da se odnosi normalizira, dediščina me zaradi izkušenj ne zanima, ker vem,da bi mi starša vsak cent, ki bi ga dobil zmetala naprej.

Boli me, ker bosta tudi z vnuki nadaljevala isto pesem o ubogih zapuščenih starših in jih rangirala na to kdo ju bolj hvali.

Ampak gre za naučeno vedenje in patoloske narcise. Kako te bedne vzorce prekiniti? Kaj se plete po glavah teh ljudi,da niti lastnim otrokom ne želijo dobro?

Z bratom se dobro razumeva, sestro pa pac zaradi lezenja v rit jemljem z precejšnjo rezervo jasno pa sem ji dal vedeti,da ce misli s tem nadaljevati, mi ni problem prekiniti stikov,ce drugace ne bo šlo.

Vem, da se je težko postaviti zase in proti staršem, a jaz sem jo v težkih trenutkih vedno podprl.

Z testom in taščo se uredu razumem. Imata svoje fore, kot vsi a načeloma se trudimo za skupno dobro in se normalno pogovarjamo, česar iz svoje nefunkcinalne familije nisem navajen.

In boli me to, da že 15 let nisem prejel nobene iskrene pohvale, vsak dosežek, ki je plod najinega truda z ženo pa je zbanaliziran.

Stvari so bolne do te mere, da ko sem starša povabil na obisk k sebi v stanovanje pri njenih starših, in sta videla par novih omar in nov laminat sta porumenela od zavisti.

Čez 2 tedna je bilo pri starsih vse prepleskano, v nekih čudnih tapetah , foter pa je razgledal kaj vse bo sedaj prenovil in samo v stopnice vlozil 10k ceprav vem, da zaradi neumnih finančnih odločitev nima denarja.

Slo je zgolj za ureditev bivališča, ne tekmo. Vsak neodvisen uspeh jih boli. Ko sva oznanila ,da se bova poročila sta bila ravnodusna, ob tem da bosta dobila vnuka pa se z menoj sploh več ne pogovarjata. Bolno.

Spoštovani,

lepo ste analizirali psihološko zgodovino vaše primarne družine. Številne vidike vaše zapletene, večplastne zgodbe opisujete ustrezno. V določenih delih zapisa je videti, da imate (kot mi vsi) še rezervo v psihološkem odraščanju. To se vidi recimo v delih kjer drugim pripisujete odgovornost, ki jim iz strokovnega vidika ne pripada. Med odraslimi ljudmi ne rečemo, da je nekdo zlomil nekoga, ampak je tisti drugi iz svojih razlogov sodeloval v tej igri in sam nosi odgovornost. Razen seveda če gre za telesno nasilje močnejšega nad šibkejšim.

Veliko ste v smeri psihološkega odraščanja že naredili, imate pa še prostor, da okrepite svojo odraslo avtonomijo, povečate razdaljo do patološkega vedenja svoji prednikov ter še bolj svobodno, zadovoljno in pomirjeno zadihate na svoja pljuča. Si v miru, na svoj način začrtate življenje v svoji sekundarni družini, primarno pa postavite na ustrezno razdaljo. Podrobnejši nasveti kako prekiniti te bedne vzorce, presegajo okvir tega foruma. Oziroma niti ne bi imeli večjega učinka, brez da prej nekoliko poglobite uvid v vašo osebnostno strukturo ter v dinamiko vašega družinskega sistema. To se najbolj elegantno začrta v okviru kvalitetnega psihosocialnega svetovanja.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Ampak gre za naučeno vedenje in patoloske narcise. Kako te bedne vzorce prekiniti? Kaj se plete po glavah teh ljudi,da niti lastnim otrokom ne želijo dobro?

Ne moreš postavljati diagnoz nekomu, ki se grdo vede, če te grdo-obnašajoče osebe lastno vedenje ne moti. Kot laik ali strokovnjak. #Catch22

Ne vem ali te tolažim ali v slabo voljo spravljam, verjetno oboje – generacijska travma se nanaša bolj na zunanje in družbene dejavnike npr. Sumičavost do Italijanov zaradi WW2 od pradedka s primorske, ali Fama o nemških avtih, ker noben drug ni “dober”, histerija okoli izobrazbe, poditi otroke v zamejstvo, ker se je pred 50leti tam mleko in med cedilo, zavračanje najema nepremičnine, ker je treba bajto graditi, čez 40let bo verjetno vojna med Android in apple pametnimi telefoni.

Generacijska travma ni, “jabolko ne pade daleč od drevesa”. Če te skrbi, da boš sam isti do svojega otroka – ne boš, vsaj zaradi osebne zgodovine ne. Drugo bi bilo, če bi živeli v tej opevani mansardi – to, da te gnil starš neumorno napada za pozornost, medtem ko ti malček s prebavnimi težavami tuli enako ali manj neumorno: tu menim, da ni za pripisovati krivde, če se dereš na malčka naj utihne, ODGOVORNOST PA. Dokler omejuješ stike, zlasti takrat, ko se želijo opolnomočevati preko nasilja nad otrokom ali nad teboj vpričo otroka, ki ga nato uporabljajo za človeški ščit, istočasno kot tolčejo po tebi, po kopitu “reči hvala za nasilje in fehtaj še “za dobro otroka”, hahaha 🤺” – dokler omejuješ stike, je znotraj tvoje kontrole kako se boš vedel.

Dokler otroka vidiš realistično, usmerjaš v doseganje dobrih izidov zanj/o, ter “manipuliraš okolje” tako, da je dobro vedenje lažje izvedljivo kot slabo – potem nimaš kaj dosti za skrbeti. Npr. Na cesti je zastoj in ti si tečen, malček pa začne težit iz dolgočasja v avtu – normalno, če si ti odrasel za volanom tečen, ker je promet prepočasen, da bi bil zanimiv, bo malček, ki lahko samo tihi bulji v sedež na poti v živalski vrt, ko je itak že histerija zakaj je zoo tako daleč, … Bolj realistično je pričakovati, da bo zmrznjena juha v zamrzovalniku zavrela, kot malček ne bil tečen v avtu med zastojem. To je ta “videti realistično”; usmerjanje in “manipulacija okolja”, pa da narediš globok vdih, obrazložiš, da med vožnjo ne moreš veliko klepetati, da je zastoj na cesti in je treba čakati, tako kot v trgovini ali na toboganu, potem pa ponudiš igranje igre na telefonu, ne kot podkupnino za tišino ampak kot pomoč pri potrpežljivosti. Ker si odrasel imaš možnost predvidevanja tovrstnih “težav” in uporabo orodja za premagovanje tovrstnih ovir – že prej imej kakšne enostavne hitre igre “v rokavu” za te primere npr. Ball sort puzzle (urejaš barvne kroglice), ki je ravno prav hitra, ravno prav dolga, ravno prav zanimiva in ravno prav dolgočasna, za nepričakovano 5-50min pavzo. V primerjavi z npr. 15min risanko, ki je lahko del rutine pri kuhanju kosila.

Pač predvidevaj ovire in imej pripravljene rešitve – greš na daljši sprehod poleti in vzameš par piškotov, vodo, pa vlažilni robček za roke umit. Ti si odrasel – veš, kaj pričakovati. Ni treba 100/100 potreb zadovoljiti, 50/100 pa ti ne bi smelo biti težko. Srečaš frenda, ko si s tamalim na poti do igrišča – 5min je Max kar lahko otrok počaka, vse dlje se predstaviš do igrišča ali prestaviš na drugič.

Ni težko najti rešitve in kompromise z nekom željnim sodelovanja, je pa nemogoče z nekom, ki je želen drame, kaosa in prepira.

Zdaj glede drame s sestro: ni pošteno, da ignoriraš dejstvo, da ona tudi ni kriva, da se je rodila. Ali dela dramo “jaz tudi” ali je prišla do kaplje čez rob nasilja ne vem. Oboje je možno. Če sta oba sorojenca še vedno ujeta v družinski dinamiki sta oba rizična za instrumentalizacijo s strani toksičnih staršev. Grda primerjava s psom: če te ugrizne imaš ugriz ne glede na to, ali je pes močno poškodovan in te v bolečini refleksno, ali te je neprovocirano napadel na tvojem vrtu, ali se je branil, ko si ga sam napadel prvi – to ali je rottweiler ali čivava pa se odraža na poškodbi. Naj bosta tvoja sorojenca (in tudi vsi ostali vključno s tastom in taščo) čivave do ugriza, po ugrizu pa določi možnost ponovitve.