Čeprav se lahko zdi, da je vprašanje razvrstitve živila v določeno kategorijo zgolj formalne narave, ima lahko ta razvrstitev praktične implikacije. Na primer, nekateri ljudje lahko zaradi zdravstvenih razlogov izključijo določene vrste živil iz svoje prehrane. Zato je nujno vedeti, ali je določeno živilo stročnica ali orešček, sadje ali zelenjava. Na Inštitutu za nutricionistiko so tokrat pod drobnogled vzeli paradižnik, ajdo in arašide.
Botanično gledano, rastline razvrščamo glede na njihovo pripadnost določeni družini rastlin. Če vprašate botanike, vam bodo razložili, da se sadje razvije iz cvetnega dela rastline, v svoji notranjosti pa vsebuje semena, ki služijo razmnoževanju rastline.
Paradižnik – več kot le solatna priloga
Paradižnik se na rastlini razvije iz cveta, če ga prerežemo, pa v njem lahko opazimo drobna semena. Drži torej, da je po botanični definiciji paradižnik v resnici sadje. Dr. Živa Lavriša, Inštitut za nutricionistiko: “Raba izrazov ‘sadje’ in ‘zelenjava’ se lahko v prehrani in kulinariki razlikuje od botaničnega poimenovanja. V prehrani na živila gledamo nekoliko drugače in jih razvrščamo predvsem glede na način uporabe ter njihovo sestavo. Paradižnik običajno uživamo v različnih jedeh, kot so solate, priloge in omake, na podoben način, kot uživamo zelenjavo, zato v prehrani o paradižniku običajno govorimo kot o zelenjavi. V splošnem bi lahko rekli, da prehransko gledano zelenjava pogosto vsebuje tudi manj sladkorja kot sadje, ki je iz tega razloga slajšega okusa. Tako sadje, kot zelenjava sta bogata z antioksidanti, ki našemu telesu pomagajo pri obvladovanju oksidativnega stresa. Pogosto so to barvila, ki živilom dajejo značilno barvo – od tu izhaja tudi priporočilo za uživanje čim več različnih barv sadja in zelenjave.”
Arašidi – maščobe, beljakovine in vlaknine
Čeprav arašidi botanično niso oreški, imajo prehransko profil, ki je podoben pravim oreškom. Zanimivost arašidov je še, da njegovi stroki rastejo pod zemljo. Glede na botanično razvrstitev arašide podobno kot grah, fižol, sojo in lečo in druge stročnice uvrščamo v družino metuljnic. Zanimiva značilnost te družine rastlin je tudi, da živijo v sožitju z bakterijami rodu Rhizobium, kar jim omogoča izrabo dušika iz zraka. Te rastline zato lažje uspevajo tudi tleh, ki so revnejša s hranili. Plod arašida je strok, v katerem se razvijejo semena – arašidi, ki jih uživamo.
“Zaradi svoje podobnosti z oreški, ki jih sicer običajno uporabljamo v kulinariki, s prehranskega vidika na arašide lahko gledamo kot na oreške. Tudi hranilna sestava arašidov je precej podobna oreškom, saj vsebujejo precej več maščob od drugih stročnic, na primer fižola, graha in leče. So pa tako oreški, kot tudi stročnice dober vir beljakovin in prehranskih vlaknin, zato predstavljajo pomemben del pestre in uravnotežene prehrane.”
dr. Živa Lavriša, Inštitut za nutricionistiko
Ajda – živilo z več imeni
Ajda se v prehrani pogosto obravnava kot žito, vendar je v resnici pseudo-žito. Ajda ne vsebuje glutena, kar pomeni, da je odlična alternativa za tiste, ki se izogibajo glutenu. Prav tako je bogata z antioksidanti in ima nizek glikemični indeks, kar jo dela ugodno za ljudi s sladkorno boleznijo. “Zanimivost pri ajdi je še, da njeno zrno v resnici ni seme, temveč je botanično plod – orešek, ki vsebuje seme. V semenu je kalček, ki pri navadni in zlasti pri tatarski ajdi vsebuje rutin in druge koristne bioaktivne snovi,” pravi dr. prof. Ivan Kreft z Inštituta za nutricionistiko.
Ne glede na to, kako razvrščamo paradižnik, arašide ali ajdo, gre v vseh primerih za živila z ugodno hranilno sestavo, zato se njihovo redno uživanje priporoča v okviru pestre in uravnotežene prehrane.
