Z ženo sva poročena 5 let, imava 3 leta in pol staro punčko, razumeva se kolikor toliko dobro, vendar kot vsi imava par zadev pri katerih se vedno kregava:

– dopust, 2x na leto morje, 1x toplice, 1x smučanje

Jaz bi bil na morju max 6 dni, ker se po 3-4 dneh naveličam istega ritma. Vstajanje, zajtrk, plaža do 12h, kosilo, spanje, ponovno na plažo, umivanje tmale, večerja in tv. Po 4 dneh ratam siten in se potem sedaj raje umaknem kukr da ji najedam tam. Kako se uskladite glede dolžine dopusta? Dopustov se kr bojim, k se vedno neki kregamo.

– kaj delati z otrokom popoldne, po koncu delovnika

Z ženo sva se odločila, da bova prenovila hišo v kateri živimo. Hiša je še vedno last njenih staršev, ampak finančno je to še vedno najcenejša opcija. Popoldne bi rad kakšno stvar uredil za hišo (urejanje papirjev, sestanek z arhitektom, izvajalci, …), ampak žena pravi, da je smiselno da se ukvarjava z hčerko.

Ukvarjanje s hčerko zame pomeni, da je zraven tudi če jaz kaj delam. Da hčerka ne more bit vedno doma, da je zdaj čas da kam gremo. Skratka ženi je doma dolgčas.

Oba sva trenutno zaposlena, žena je napredovala, si pa tudi vzame čas zame in za hčerko. Ampak opažam, da ne znese vse: gradnja, renovacija, hčerka, služba, šport, prosti čas, ….

Kako take stvari ostali rešujete? Mislim, da ko enkrat dobiš otroka, da se čas kr ustavi za ene 5 let

Spoštovani,

si bom dovolil en čisto oseben komentar. Ko sem prebral vaš zapis, sem med drugim pomislil: “šit, samo res … uff, dobro, da so moji že malo večji in smo že čez najhujše :)” Naravno je, da starša določene stvari postavita na stran tekom vzgoje otroka. Predvsem to velja za prva 3 leta otrokove starosti. Takrat je otrok v simbiozi z mamo, ki je zato primorana otroku posvetiti večino virov in postaviti na stran svojega notranjega otroka (se odpove zabavi, spontanosti, uživanciji, počivanju, času zase …). Podobno velja za očeta, ki sicer ni v simbiozi z otrokom, je pa primoran v podobne odpovedi, saj mora skrbeti za celo družino, partnerko in otroka. Prav tako seveda običajno ostanejo nekoliko na strani drugi projekti – kariera, hiša …

Izziv,ki ga vidim za vaju je, da nekoliko nadgradita veščino upravljanja s konflikti, ali drugače rečeno veščino uveljavljanja svojih interesov in sklepanja kompromisov. Zelo verjetno na morju pričnete po nekaj dneh čutiti frustracijo zato, ker struktura časa tam vsebuje malo stvari, ki bi vam bile v veselje. V psihologiji bi rekli, da je tam malo vsebine za vašega notranjega otroka. Več pa je zahtev za vaše starševske in partnerske funkcije: se več ukvarjate s hčerko, ji podrejate urnik, se prilagajate ženinim pričakovanjem itd. Namesto, da kažete frustracijo z najedanjem (in tako poskušate doseči spremembe) lahko skupaj z ženo to naredita drugače. Načrtujta dneve na dopustu tako, da bodo vključevali za vsakega nekaj. Nekaj za hčerko, nekaj za ženo in nekaj za vas. Vključite v dan nekaj, kar vam je všeč, v čemer uživate, kar vas napolni. Tudi zame so bili družinski dopusti z malimi otroci pogosto naporni. Bili pa so tudi zelo prijetni, med drugim zato, ker sem imel z ženo dogovor, da si vsak popoldan vzamem 2 uri zase. V mojem primeru sem takrat igral odbojko, v čemer sem zelo užival in se napolnil. Tako lahko dopust dobi popolnoma drug ton.

Psihološko gledano je tako, da oseba potrebuje vsaj 14 dni, da se spočije in odklopi od dela. Še bolje je 3 tedne. Jaz sem kasneje ugotovil, da mi paše tudi nekaj nekaj dni dopusta biti sam brez družine. Hčerka je že toliko stara, da lahko to komot izvedete. Enako gre lahko seveda tudi žena malo po svoje. Taki krajši umiki so običajno zelo dobrodejni. Enako velja za popoldneve. Saj ne rabite vse ure preživeti skupaj. En starš se lahko ukvarja s hišo, ne pa s hčerko. Zelo pomemben so tudi ure, ko sta z ženo sama. Hčerka pri tej starosti zlahka preživlja ure tudi z drugimi ljudmi, tudi več dni. Delati skupaj z otrokom je bilo tudi meni zelo naporno, oziroma kar nemogoče.

Kaj početi s triletnim otrokom popoldan, lahko poguglate in delite še z ostalimi bralci tega zapisa. Moj komentar tukaj je, da poiščite nekaj v čemer uživa tudi vaš notranji otrok. Tako vam bo veliko lažje. Recimo, če bi vi uživali v ukvarjanju s konji, potem lahko s hčerko to počneta skupaj in oba uživata.

Torej starševstvo se da omiliti, nekaj frustracije pa bo ostalo, kar je normalno. Tukaj pride do izraza pomembna psihološka funkcije – to je toleranca na frustracijo. Nekateri jo lažje tolerirajo, nekateri pa težje.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

V osnovi je premalo informacij, ampak recimo konkretno. Prvo je vprašanje, ali dovolj sodelujeta oziroma si pomagata?

Dajem svoj primer. Jest imam čez finance, trgovine, smeti, glavnino kuhanja, pranje, čiščenje ipd., si razdeliva 50/50. Ni, da bi se nekaj posebej menila, njena glavna naloga je potem otrok, približno enako star. Je sicer lažje, ker imam tak posel, da delam od doma in pač glavnino opravil naredim čez dan, ampak vseeno. Vse investicije ipd., vodim jaz, ker smo dali čez par stanovanj, hiši ipd. Jo vključim, ampak jest vodim zadevo, ko sem se šel meniti z obrtniki, ali pa hodil po trgovinah za robo, sem s sabo pač vzel otroka. Kaj je tukaj tako težkega? Ja, so dnevi, ko mi teži, da “se premalo ukvarjam z otrokom”, ampak ji je tudi jasno, da nekdo mora speljati vse zadeve. Sva vlogi enkrat zamenjala samo 1x za 2 tedna, pa je od takrat mir, ker razume na kaj vse moram gledati.

Dopusti, te razumem, ampak nisi več star 18 let, realnost je nekaj drugega. Če misliš, da je njej tako vse oh in sploh in super, se motiš. Jest sem v osnovi precej bolj aktiven ob boljše polovice, ampak to rešiva čisto preprosto, imam s seboj npr, sup, čoln ipd. in grem za kak dan/dva popoldne, zjutraj oziroma kakorkoli po svoje, ona ima otroka. Potem pride nek drug dan, jest vzamem otroka sam in se ukvarjam z njim, ona ima celo popoldne, večer zase ipd. Pa imamo “družinski čas”, čas vsak posebej – da se spočiješ oziroma prevetriš.

Drugače nisi na točki, kjer nebi bili vsi ostali, ampak bodi malo bolj aktiven in vklopi domišljijo. Pač če hočeš, da ona kaj drugače naredi/počne, prvo ti nekaj spremeni, pa se potem pogovori. Pač ne bodi otročji.

Napisal si zelo iskren zapis dogajanja v družini mladih ljudi, ki o družini v resnici sploh ne razmišljajo. včasih so se vsaj nekateri ljudje zavedali, da je prehod iz samskosti v družino največja sprememba v življenju in da sledijo nove obveznosti in da nikoli več ne bo kot je bilo. Zato so stare pesmi tako opevali prekrasni samski stan brez obveznosti……. z rojstvom hčere sta z ženo postala starša, partnerstvo pa je preraslo v družino. Sedaj si oče in boš to do konca življenja, če bo po sreči. To pa pomeni, da so prioritete drugačne in da je treba celo življenje spremeniti. Ti se bojiš dopustov, ker ne veš kaj bi počel z ženo in hčerjo oz. te dolgočasita, ker je hči premajhna, da bi šla  s teboj na kakšne bedaste adrenalinske podvige. Kaj početi s tri leta starim otrokom? Hodiš z njim na igrišče, na morju ga voziš okoli tudi s primernimi plovili, delaš gradove iz mivke ali narediš lužo na sredi plaže. Jo učiš novih stvari, doma skupaj zalivata vrt, če ti gledaš načrt, ona lahko nariše svojo hišo…….. tudi ne pretiravaj ti je dal precej dobrih nasvetov.  Poglej kdaj skozi oči svoje hčere in se vprašaj, kakšnega očeta bi si ona želela? Življenje je pač tako, veliko dela in nekaj užitka. Kar pa se tiče vlaganja v hišo njenih staršev, ne glede na to, da v njej živite, pa imam svoje mnenje – to pa zna biti res izgubljen čas in denar.

@Uroš Drčić

Hvala za obsežen komentar. Dejansko imate prav, ko ste omenili frustracijo. Tudi jaz sem razmišljal, da bi bil par dni sam na dopustu ali doma, brez družine, vendar žena pravi, da se ji vseeno ne zdi to najboljša ideja.

Ugotovil sem, da če si ti notranje miren, je tudi otrok boljše volje. Če imaš pa v mislih kaj vse bi rad še naredil, se delno posvetiš otroku, kar je še slabše.

Dogovorila sva se tudi, da 1x na mesec hčerko za 1 dan pustiva pri babici, tako da lahko greva na celodnevni izlet.

@Ne pretiravaj

Sodelujeva oz. pomagava si dovolj. Tudi pri nama je tako, da imam jaz čez: načrtovanje potovanj, servis avta, pospravljanje kuhinje, smeti, finance.

Glede potovanj sem ženi že povedal, da če hoče potovati mora zato tudi kaj narediti. Ne pa, da nekam gremo, potem ji pa to ali ono ni všeč. Treba je nove lokacije tudi raziskati in si vzeti čas za raziskovanje.

Ko grem na dopust, je ene 4-5 dni ok, potem pa začnem razmišljati kaj vse bi rad postoril še doma. Vem nisem pa več star 18 let, da bi kuhal muli ali kaj podobnega. Vem, da ženi morje veliko pomeni, in se pogosto zadržim kakšnih nesmiselnih komentarjev (i.e. kaj bomo pa danes delali na plaži, …).

Sup me kar precej zamoti in je super zadeva, samo mora biti apartma blizu plaže. Je pa definitvno nepogrešljiv del opreme za morje.

@anonimno 14235

Pred otrokom so mi vsi govorili, da ko enkrat dobiš otroka se vse spremeni. In ugotavljam da je res tako.

Stavek: kakšnega očeta bi si ona želela? se mi zdi zelo smiselen. Iz tega moram črpati ideje naprej.

Glede vlaganja v hišo njenih staršev se strinjam, da je zelo riskantno, vendar sva si finančno izračunala, da je to še vedno najceneje.

Hiša ima pritličje v katerem živita starša, in 1. in 2. nadstropje v katerem živimo mi. Vsako nadstropje je 95 m2. V hiši živiva/živimo že 10 let. Vložek obnove je 100.000 evrov in če upam, da bomo bili tudi še 10 let, bi načeloma v 20 letih notri zmetala 100.000 + 30.000 od prej (nova spalnica, elementi dnevne sobe, nov pralni stroj, pomivalni, sušilni, skrinja, okna, …).

Če pa greva kupovat svojo parcelo (100k) + hiša na ključ (250k) je še vedno dražje, kakor renovacija.

100k < 350k. Kreditov zaenkrat nimava, vendar so cene nepremičnin popolnoma neprimerne sedaj. Tudi če maš nekdo 3,4,5k plače mesečno, je še vedno premalo. Če pa vzameš kredit za 10 let naprimer 200k, pa itak banki na koncu plačaš ene 280k.