Zaradi premalo poguma sem si uničila življenje. Stara sem 30 let z veliko željo po družini. Sem zelo poštena in res nikoli se v odnosu nisem lagala kaj šele varala. Imela sem le eno vezo dve leti v katero sem se spustila po večih letih poznanstva, ko smo bili družba in sva se res dobro poznala. Ujemala sva se neverjetno, neskončno sem ga imela rada, zame je bilo to do konca življenja in me je neverjetno prizadelo, ko se je nekaj dopisoval in brisal sporočila. Jaz, krhka kakor sem v odnosih, tega nisem mogla pozabiti in sem izgubila zaupanje. Ves čas sem mu težila in je pobesnel me pustil in si našel drugo. Zame je od takrat naprej življenje en sam pekel.

Vem, moram naprej, ampak sem zapravila že tri leta in pol…ogromno moških sem že spoznala, a nimam poguma da bi kje začela vezo. Nikakor se ne morem odločiti, a zaradi samskosti, osamljenosti in neverjetni želji po družini sem vedno bolj depresivna, ker vem da nimam več izbire, tudi biološka ura mi že zelo tik taka. Nekaj časa se srečujem z nekom in pri vsakem nekaj najdem in ga nato odslovim. Kako, kje, na kakšen način naj najdem pogum, kako naj že naredim ta odločilen korak? Samo sebe uničujem totalno, zaradi te teže v srcu in ker nimam poguma se vrtim v takem začaranem krogu, da ne vidim več izhoda in sem že tako depresivna da včasih razmišljam tudi o samomoru. Resnično je to zame tako grozen problem, da ga ne morem, res ne morem rešiti. Sram me je, resnično sram da se mi to dogaja pa si ne znam pomagati.

Šele sedaj se zavedam kako se je sicer bivši trudil popraviti napake, a mu nisem odpustila. Z njim sem imela vse. Neverjetno napako sem naredila, a zdaj sama zase nosim grozne posledice in je moje življenje uničeno.

Ima kdo kakšno idejo, se to da rešiti oz. je sploh kaj upanja zame? Izbire moških ni več, življenje pa neusmiljeno teče naprej.

Zelo bom vesela dobronamernih komentarjev in zgodb, če je imel kdo kdaj podobno težavo in se je uspel rešiti.

Nehaj se tako sovražiti, da zdaj jokaš kako se je bivši trudil popraviti napako, da si ga ujela pri varanju. Sorry.

Kar se moških in ljudi na splošno tiče: veliko je gnilih jabolk, dobrega/dobro najdeš s srečo, slabi/e pa so mnogo slabši od samskosti.

Ker se tudi sama srečujem s samosovraštvom, ti bom kar direktno svetovala, da se z dvomi in nesigurnostjo spopadaš s pisanjem. In ne mislim nekega lepopisa, ampak dopisovanje s seboj kot z ljubljeno osebo. In lahko začneš s svojim postom: zdaj po treh dneh svetuj in sodi @Nesrečni, ki opisuje kako je od svojega partnerja zahtevala pojasnila zakaj se dopisuje in briše neka sporočila, potem je pa po grdemu prenašanju krivde nanjo šel k ljubici in začel zvezo z njo, brez posledic, da je varal in se tisti zelo verjetno lagal, da je samski… To @Nesrecna opisuje z besedami “in me je neverjetno prizadelo, ko se je nekaj dopisoval in brisal sporočila. Jaz, krhka kakor sem v odnosih, tega nisem mogla pozabiti in sem izgubila zaupanje. Ves čas sem mu težila in je pobesnel me pustil in si našel drugo. Zame je od takrat naprej življenje en sam pekel.”

Dajmo ji dobro svetovati.

Sam nikoli nisi tako osamljen, kot v slabi zvezi, otrok si ne zasluži slabega očeta, in nagnusni primitivci, ki te silijo v neprijetne self trashing spolne odnose z njimi z gnusnimi “biološka ura tik taka” so samo ogabni – bodo slabi partnerji, slabi starši, slabi prijatelji, slabi sosedje, slabi vsesplošno. Tvoja rodnost ni tako krhka, da bi se morala poniževati in samopoškodovati z nasilneži, potem pa še nemočnega otroka nanje obsoditi.

Hodi na zmenke z odprtimi očmi, ne lačnimi; svetuj si kot dobra prijateljica, ki ti želi dobro; bodi odgovorna do sebe – zaupanje se gradi na preverjenih temeljih: ne daj ključa do svojega srca, nekomu, ki si ni prislužil zaupanja do ključa tvojega kolesa.

In ja: tako nizko sem šla: komu bi zaupala dovolj, da bi pustila na mizi ključ do svojega bicikla, medtem ko greš na WC. Neznanci so neznanci, bodi realistična in ne nasedaj bedarijam. Tega bivšega si leta poznala kot prijatelja, in mu slepo verjela, da bo kot partner isti. Ali pa samo nisi prepoznala: če ima frend še kakšnega frenda ni problem, če ima partner še kakšno partnerko pa je.

Ne se samopoškodovati s slabimi moški ali pa vnaprej odreči dobremu.

Saj bo, bodi vidna in previdna tako kot v tistih butastih reklamah šolarjem za pravilno prečkanje ceste. 💝

Hvala za lep odgovor, se bom kar v večini strinjala z vami. Edino bi rada omenila, da ni bil tista tipicna varalica, ki je takoj šel z drugo, s tisto ki se je dopisoval. Po prvem razhodu se je zame boril še vsaj dve leti, večkrat sva tudi probavala na novo pa sem jaz ves čas kontrolirala in mu težila, ker mu nisem več zaupala kje hodi. Postal je zelo krut do mene in se po dobrih dveh letih na hitro odlocil, me odrezal in cez en mesec začel z drugo. Ni nobena od tistih s katerimi se je takrat dopisoval in zaradi katere sva se v prvo razšla. To me žre, ker najina zveza takrat je bila rešljiva, če bi jaz popustila pa bi preprosto rekla ja zaupam ti pa kar nisem mogla, ker je prevečkrat brisal sporočila pa čeprav samo za neumnosti.

Edino bi rada omenila, da ni bil tista tipicna varalica, ki je takoj šel z drugo, s tisto ki se je dopisoval.

Zakaj si tole (^) napisala s tonom, kot da bi njega morali pohvaliti, tebi pa reči krava, idi fehtat še? Ne. Bil je čisto tipična varalica, samo ujela si ga v fazi fukfehtanja.

…

Dej, jaz zelo jasno vidim, da si ti dve leti teh njegovi Hooverjev in gaslightov tolikokrat šla po spirali kajkajkajzakajkajkajkaj > moram biti jaz problem, če mi on nenehno dopoveduje, da sem jaz.

Pristno menim, da se moraš NUJNO distancirati od premišljevanja o tem tipu – tole meji na posttravmatski stres, ki ga utrjuješ že 5let in pol.  saj veš kako umetniki dodelujejo sliko več let, najprej naredijo skico z enimi liki, potem pa samo plast na plast na plast pa še malo pa se premislijo pa malo spremenijo potem pa iz skice Tromostovja naredijo pragozd na Marsu.

…

Jaz bi k svojemu prejšnjemu nasvetu, da se “sama s seboj dopisuješ kot dobra in dobronamerna prijateljica” dodala, da zahtevaš od sebe objektivne in realistične opiše dogodkov in vedenj, napisane ločeno od svojih čustev. Čustva, objektivni podatki in dejanja niso isto.

NE napiši npr. jaz ves čas kontrolirala in mu težila, ker mu nisem več zaupala kje hodi.

JA napiši DOGODKE IN VEDENJE npr: kot posledico za njegovo seksualno dopisovanje z drugimi ženskami med najino zvezo, sem zahtevala, da mi ob meni sumičavem vedenju pokaže telefon ter jasno pove kam in s kom hodi ven.

…

Prosila bi te, da mi posreduješ feedback ali sem te pravilno razumela:

Vidva sta bila znanca več let in imela isti krog prijateljev.
Odločila sta se poskusiti biti v resni zvezi
Kmalu po začetku zveze, katero sta sklenila po več letih poznanstva, se je dopisoval z neko žensko – sporočila so bila “romantična”
Ko si ga ujela pri objektivno spornih dejanjih (brisal sporočila) si upravičeno zahtevala pojasnilo, je bil nesramen in žaljiv, nato si videla, da se je romantično/seksualno dopisoval z drugo žensko, medtem ko sta bila vidva v resni zvezi, ki je izvirala iz dolgoletnega poznanstva v skupnem krogu prijateljev.
Nato te je zapustil/blokiral, ker nisi sprejela njegovega romantičnega/seksualnega dopuščanja z drugimi ženskami med vajino resno zvezo.
Potem je prihajal nazaj in ponavljal cikel: svoja dejanja romantičnega/seksualnega dopisovanja z drugimi ženskami med vajino resno zvezo, in ko si ga ujela šel, celi dve leti.
Nato je z eno izmed žensk s katerimi se je dopisoval začel zvezo, in ta ženska ni bila ta prva izpred dveh let ampak ena druga.

Če sem prav razumela dogodke: kje tu je tvoja krivda in odgovornost za njegovo grdo vedenje? Jaz vidim toliko kot bi, če bi ena rekla “sem šla v trgovino, in mi je nekdo vlomil v parkiran avto in ukradel radio”.

…

NUJNO NEHAJ PODOŽIVLJATI IN SI IZMIŠLJEVATI ZGODBICE KAKO BI TI LAHKO BILA KRIVA NJEGOVEGA GRDEGA RAVNANJA S TEBOJ!

To delajo ljudje, ki so doživeli/preživeli npr. Letalsko nesrečo kot potniki. Šli na letalo, sedeli v kabini in je letalo strmoglavilo, potem pa v histeriji začeli iskati kajkajkajzakajkajkajkaj, če si ne bi želel iti na Havaje, če ne bi dobil dopusta, če bi imel ta sive nogavice namesto ta modrih – NEKAJ NEKAJ NEKAJ sem jaz kriv, da je moje letalo strmoglavilo. Potem ko to v tri PM vrtijo in dodajajo in podoživljajo dobijo PTSD, ker NIČ NE BI PREPREČILO.

…

Dokler si ujeta v tej travmi tega tipa, ni dobro, da iščeš drugega, ker nisi v good place-u. Od vsakega boš pričakovala, da bosta domača, kot da se že poznata več let, kljub temu, da sta popolna neznanca, kar bo v najboljšem primeru preprečilo, da se sploh poznata, v najslabšem boš pa skočila v zelo slabo zvezo. Povrhu boš še tega bivšega nanj projecirala.

Čisto realno: če se na tinderju ali onaon začneš tipkati z nekim neznancem ni nič čudnega, če se do recimo 7. Zmenka romantično (NEseksualno) dopisuje z drugimi ženskami – to NI ISTO, kot če se po dolgoletnem poznanstvu odločiš za zvezo! Če ti dve situaciji mešaš je tako produktivno kot, če daš krompir peči v hladilnik, ker se je zmrznjen piščanec v hladilniku čez noč odtalil.

…

Še za konec: nič nisi povedala o teh skupnih prijateljih in družbi. Sta ohranjala stike? Sta se predstavila kot par? Si ti prekinila stike z njimi, ko sta začela zvezo, ko sta se prvič razšla, enkrat vmes, po koncu? Kako oni gledajo na vse to, če sploh veš? Kako tesna skupina ste bili – ne potrebujem točnih podatkov – zanima me ali je to kot “vaški otroci skupaj odraščali”, “klapa v študentskem domu”, “rekreativna odbojka za odrasle enkrat tedensko za eno uro”?

Drži se, in me zanima tvoj odgovor/mnenje/popravek.

Ja ni ravno tako kot si predstavljate…kaj točno si je dopisoval ne vem, ker je bilo itak zbrisano. Najprej me je zabolelo to, zakaj briše…zatrjeval je, da ni nič, da je samo prijateljica. Ker mi ni dalo miru mi je na njegovo dovoljenje pustil da prebrskam telefon in sem nasla se na drugem druzabnem omrezju da je klepetal z njo pa tudi s kaksno drugo, katere je vecinoma on klikal in imel cisto obicajne pogovore z njimi. Tam sem nasla da sta se s to dobila tudi na kavi in posiljala mu je neke slike, na eno ji je napisal kaksna lepoticka. Tam je meni dokoncno pocilo. Ni odnehal, boril se je zame, me prepriceval tako da sem po parih tednih spet popustila in ko sva sedela skupaj in mu je piskal telefon je bila spet ena druga prijateljica, ki ga je tolazila zaradi najinega razhoda in spet je bilo vse od prej zbrisano. Tam sem se pac odlocila da ne morem zaupati ker skos briše in sem dokončno odšla. Od takrat naprej se je zame boril še dve leti in sva po več kot letu dni razhoda ponovno začela. Že tako sem bila nezaupljiva, vse sem ga spraševala tudi o času ko nisva bila skupaj in mi je zatrdil da ni bil z nobeno, potem sem pa našla da je nekaj z eno mutil oz sta bila celo malo skupaj…okej saj nisva bila skupaj samo spet me je zmotilo ker spet ni povedal po resnici…spet sem bila jezna in nikakor mu vseh teh zamer več nisem mogla odpustiti, res sem želela da je povsem iskren in se mi nič ne laže, da bi povrnil zaupanje. Potem ker se je skos kaj ponavljalo, veckrat sem ga sprasevala kje je, mi je kdaj posiljal slike je začel vse bolj noreti, se zadirati name, biti nesramen, a pustil me ni…tudi če sem jaz odšla ker nisem mogla več je on takoj pisal kakšna sem, da se nič ne potrudim, a on se ni držal najinih dogovorov. Pisal mi je konstantno tudi če sem ga prosila da ne. Ni nehal. Ko sva prišla nazaj skupaj pa je bil nesramen, delal je po svoje, na koncu se je za vsako malenkost zdiral name. Vedno več časa je posvečal prijateljem, kateri tudi mislim da so ga pumpali, da naj me pusti, ker itak on ni povedal svojih napak, samo povedal je da ga ves čas kontroliram. Ko sva bila nazadnje skupaj in ko se je tako grdo vedel do mene sem odšla pa je še vseeno krivil mene, da sem jaz kriva da se dere na mene, a po drugi strani ko sem odsla mi je pa naslednje jutro pisal kaj bova naredila da se pobotava in da takole ne bo šlo naj nekaj spremenim…to dopisovanje in reševanje težav je trajalo še probližno 14 dni, vendar on je samo od mene zahteval naj nekaj spremenim, ko sem ga jaz lepo prosila naj neha s tem dretjem na mene da jaz tako ne morem pa je rekel da se z mano drugače ne da kot tako pa da sem sama kriva da se tako vede. Govoril mi je da mi bo še žal za vsa moja dejanja. Potem pa en dan ni nič napisal in mi je bilo res čudno, pustila sem ga pri miru…vztrajal je več dni in sem vedela da se je začelo nekaj dogajati, ker drugače me ni pustil pri miru…potem sem mu pisala kaj se zdaj dogaja in je vztrajno trdil da rabi čas zase da ne more več, naj ga pustim pri miru…potem sem jaz priznam malo zanalašč delala tako kot je on meni, ga malo kliknila in spraševala kako in kaj…vsak dan je bolj norel da nisem normalna, če ne razumem da če človek reče da rabi mir naj se ga pusti (res je to, jaz sicer to razumem, a ko sem jaz njega prej neštetokrat to prosila me je kar naprej klikal). Napisala sem mu na to, da vem da mora meti nekaj drugega zato pa je zdaj mene odpikal…na to mi je napisal da očitno res ne razumem da sem ga uničila in da rabi čas zase da se umiri, da nima nobene druge…no na vse to sem vedela da nekaj ima in res ni bilo mesec od tega je že veselo objavlal slike z novo (ni bila nobena od tistih s katerimi se je takrat dopisoval)…medtem pa sva se še kdaj slišala in ko sem ga spraševala kaj bo zdaj med nama je govoril ne vem, rabim mir in čas zase…tako me je odjebal dokončno, a jaz sem se borila do zadnjega, mene je to res uničilo, medtem ko on je samo govoril, resnica je pa povsem druga…uživa življenje še danes, jaz pa sem še sedaj povsem uničena in ne morem naprej. Še pred tem težavam sva se neverjetno ujela in jaz tako primernega partnerja žal še nisem srečala. Neizmerno me boli ker je našel sebi res kompatibilno partnerko s katero je neizmerno srečen, jaz pa še danes neznosno trpim. Očitno jaz delam nekaj zelo narobe, če njemu uspe furati srečno zvezo in se mu življenje odvija kot si želi. Res je hudo…ne živiva daleč stran, na par mesecev mi piše, se želi pogovarjati z mano, malo me prca, ker ve da sem sama in se hvali kako mu gre v življenju, da je vesel in srečen. Ko ga vprašam zakaj mi piše pravi da bi bla lahko prijatelja a da z mano ne bi imel nikoli več nič…jaz mu povem da naj me potem pusti pri miru ker mi je preveč hudo in da ne morem biti prijateljica po vsem kar je bilo.

Sicer pa…bili smo skupna družba od srednje šole naprej, imeli smo iste hobije, ista zanimanja, skupaj hodili na morje, v hribe, tudi na odbojko. Tukaj vmes v družbi je tudi moja sestra. Po koncu najine zveze je on želel še vedno ohranjati stike z vso mojo družbo, tudi z mojo sestro in njenim…sestra in moje res dobre prijateljice so se postavile na mojo stran in pač so se nehali družiti z njim…oz. niso ga več vabili na odbojko ipd ker to je bila prej moja družba v katero je prišel zaradi mene…tudi to mi je očital kakšna sem, da je moje maslo da so ga odrinili. Pač jaz sem se tudi od njegove družbe umaknila ker mi je logično, če sva šla narazen.

Jaz sem se z njim zelo ujela, mislim da se ne morem z nobenim bolj…a problem je, ker je pa zelo težaven karakter, močen, kot si zada tako je in vse mu uspe. Če se upreš njemu ni dvoma da to bitko izgubiš…je izjemo karizmatičen in ogromno ima okrog sebe podpornikov, ljudi ki ga občudujejo, ker sicer je resnično zelo sposoben. Naprej fura to navidezno dobroto, ogromno ljudi ga podpira, občuduje in vsi imajo mene za čudno ker sem tako dobrega cloveka izpustila in ga prizadela.

Iz vsega tega sem se naučila, da bolj kot si pokvarjen bolj ti gre v življenju in da res ni pravice na tem svetu…žal še zdaleč ni res, da se vse vrača in plača, ker če bi tako bilo bi se moralo njemu krepko vrniti ker me je tako hudo prizadel pa mu gre veliko boljše v življenju kot meni, ko sem bila veš čas poštena in iskrena.

Če ne drugega naj bo moja zgodba šola za koga drugega, da s poštenostjo in iskrenostjo ne prideš nikamor.