Na vas se obračam ker ne vem in ne razumem več, ali si sam zapletam situacijo v svoji glavi, kjer bolečina in strah kar kričita iz mene ali pa bi omenjeno, kar bom spisal vsakega pripeljalo do dileme.

Bil sem dobro leto dni srečno ločen, užival sem samsko življenje in preživljanje časa z otrokom po svojih željah in pravilih (imava deljeno skrbništvo), nisem se bil pripravljen vezati, zato so bila srečanja z ženskami občasna in brez obveznosti. Dokler nisem spoznal moje drage… ob njej sem pozabil na avanture in se bil celo pripravljen podati na nekaj, kar si zase nikoli ne bi več mislil. To so bili pogovori dolgo v noč, odprl, zaupal sem se ji kot še nikoli, ter ji pravzaprav povedal še preveč, tudi stvari na katere nisem ponosen. Za sabo sem imel prav toksičen zakon, poleg otroka in kredita nisva imela nobene druge skupne točke in ker sem se počutil zapostavljenega in osamljenega sem začel iskati pogovore in vznemirjenje drugje. Ni prišlo do fizičnega varanja, čeprav danes vem, da tudi to ni bilo prav. V svoj bran sem si vedno štel to, da je ona varala že na začetku zveze in sem tako imel vedno občutek, da si lahko privoščim več, kot bi si sicer. Ko je moja nova izvedela za to sem ji porušil predstavo in po tem nikoli ni bilo več isto. Sama se je predstavila kot nekdo, ki ima glede tega stroga načela. Kar sem sprejel, mi je bilo v bistvu všeč, ker sem tako vedel, da pri njej lahko računam na zvestobo. Tudi meni ni težava ostati lojalen. Težava je nastopila, ker sva z žensko, s katero sem si razbijal dolgčas in lajšal dušo še vedno sodelavca. Tistih osebnih debat je definitivno konec, pač profesionalni odnos imava, to je to. In tako so sledili meseci in meseci nezaupanja, sumničavosti, preverjanja, pritiskov, očitkov, vsega… Ker mi je veliko pomenila že takrat in sem videl v nama potencial sem požrl, kar sem skuhal in bolj ali manj potrpežljivo čakal na moment, ko mi bo končno zaupala. Redno kazal sporočila, pač kar je želela, da bi bilo vse skupaj bolj mirno in vzdržno za oba. Verjamem, da je trpela v sebi, vedel sem za njene otroške rane, očeta, ki je mamo varal in jih na koncu zapustil, podobne vzorce iz njenih prejšnjih vez, pač vse to pusti na človeku nek pečat in živi v strahu, pa naj bo utemeljen ali ne. Priznam, so bili momenti, ko sem tuhtal ali jaz resnično rabim ta stres, ampak sem vztrajal. Zavedal sem se, da ima visoka pričakovanja glede moje interakcije z drugimi ženskami, seveda so mi šla na živce nepotrebna vprašanja in opazke, ampak OK, ker vem, da sem sposoben zvestobe moram samo počakati na dan, ko se bo ob meni počutila varno.

Cenil in spoštoval sem njene vrednote, sploh to da se bivše odnose pusti za sabo. Vmes sem jo sicer ujel, da si dopisuje s kolegom, s katerim sta imela nekoč nekaj več, ampak vidim in čutim da je res platonsko in niti ne sitnarim zaradi tega. Ima tudi moškega prijatelja za kavico in klepet pa tudi pri njemu ne čutim razloga za paniko. Kar me je veliko bolj zmotilo je to, da obstaja nek bivši ljubimec, s katerim sta imela afero, medtem ko je bil on še poročen. Tukaj pa si začnejo iti ta načela in morala malo navzkriž. Še danes ga zagovarja, da je bil njegov zakon že itak v podnu in nimam občutka, da bi kaj od tega obžalovala. Kako navdušeno je govorila o tej aferi se mi danes kar gabi prizor. Po tem, ko sem moral sam poslušati milijon očitkov za svoj bivši propadel zakon pa iz omrežij izbrisati vse ženske, s katerimi sem šel mogoče samo na pijačo je ona njega obdržala v imeniku. Ko sem izvedel za njuno zgodbo sva ga na mojo pobudo skupaj izbrisala, nima kaj biti tam njegov kontakt. Enkrat vmes sta se mimogrede srečala v njeni službi, ampak je nič ne obtožujem za to, je bil pač stranka. Je bila pa zelo vesela tisti dan, tega pa nisem pozabil. Dokler je samo naključje, OK, ne kompliciram. In potem sem nekaj dni nazaj videl, da ga je iskala po spletu, ga nameravala dodati na omrežja pa je ni sprejel. Seveda nisem bil navdušen nad tem. Ma kaj, znorel sem, on naj bi bil zgodovina. Baje je hotela samo preveriti če je še živ pa take. Da zakaj ji omejujem koga ima lahko za prijatelja. Moj argument je bil, da tip že dolgo ni več samo prijatelj, tudi če nista hodila, jaz ga pač smatram, kot da je bivši. Prav videl sem, da ji je težko. In potem doda še, da ga je takrat tako na hitro skenslala da niti ne ve kaj je zdaj z njim. Ne razumem kaj bi jo to sploh brigalo, pač je šel naprej. Postavil sem ultimat, če ga še enkrat kje vidim sva zaključila. Po kregu je sicer rekla, da ni bilo prav, kar je naredila, in v isti sapi mi že meče naprej kaj vse sem jaz počel s sodelavko. Nimam zadovoljivega obžalovanja in mirnosti iz takega skorajda izsiljenega opravičila. Pogovoru o tem se izmika, pravi da jo napadam in stiskam v kot. Da ga je pozabila, nima čustev do njega, da je bila samo firbec.

Jaz pa ne morem verjeti, da je temu res tako. Pri drugih bivših vem, da jih je prebolela, tukaj imam pa dvome. Kot da mi zameri, da ji omejujem stik z njim.

Kaj vse sem moral sam prestati, neupravičenega požreti, da bi se ona bolje počutila ob svojih strahovih, vse vložil v ta odnos, jo dojemal kot nekoga, ob kateri se lahko počutim popolnoma varno.
Očitno se tokrat pa meni ruši predstava o njej…

Spoštovani,

naj odgovor začnem z vašimi besedami: ali si sam zapletam situacijo v svoji glavi, kjer bolečina in strah kar kričita iz mene ali pa bi omenjeno, kar bom spisal vsakega pripeljalo do dileme.

Ne glede na razlog bolečine, je takšno stanje resno in mi je žal, da ste se znašel v tako težki situaciji. Ko iz nas kričita bolečina in strah, potrebujemo zavetje in tolažbo! In prva oseba, ki naj bi nam bila v takih trenutkih na voljo za tolažbo (pri teh letih) je seveda naš partner! V kolikor se ne moremo obrniti na njega, je tako kot bi ostali sami sredi peklenskega sveta. Zdi se mi, da ta občutek že poznate in da ga ne doživljate prvič, saj ste samo iz sočutja do te bolečine, lahko partnerici nudil toliko podpore pri spoprijemanju z njenimi strahovi. In prav zagotovo si tudi vi zaslužite, da vas ona sliši in razume v vašem doživljanju!
Kar ste preživljal v prejšnjem odnosu, prevare z njene in vaše strani, nakazuje na to, da pravega zavetja sploh še ne poznate. Nekako se vse stiske vedno rešujejo izven doma, ker je doma pač treba biti ok (dovolj dober). In je normalno, da se potem človek vpraša po smislu takega odnosa! V novem odnosu je slišati, kot da sta s partnerico začela drugače. Pogovarjala sta se o strahovih in preteklih izkušnjah, vseeno pa nista zares razrešila nezaupanja, ki je v vama. Ta občutek nezaupanja je veliko bolj temeljen v vajini strukturi, kot pa to nakazujejo različne prevare. Njena stroga načela, ki ste jih omenjal in želja po preverjanju sporočil, pomeni da je prisotnega še veliko strahu. In žal tega strahu ne moremo kontrolirati z zunanjimi okoliščinami (kar ste tudi vi čutil, kadar vam je postalo preveč stresno), ampak je to delo, ki ga moramo v veliki meri pomiriti sami pri sebi. To sploh ni lahko delo, pa vendar je naša notranjost edino nad čimer imamo v resnici lahko kontrolo. In podobno se dogaja na vaši strani. Verjamem, da to kar čutite, pravilno čutite, pa vendar nam to ne daje pravice, da posegamo v življenje in stike drugih. Četudi je to naš partner. V resnici si lahko želimo, da bo partnerju toliko mar, da nas bo do take mere začutil v naši stiski, da bo lažje prekiniti določen stik, kot pa nas pustiti v bolečini. Lahko si želimo, da se bo odločil za nas, vsak dan znova, pa vendar je to delo njihovih odločitev! Naša odločitev pa je ali želimo vztrajati v takem odnosu ali ne!

Zavedam se, da je kruto to slišati, še bolj kruto doživljati, ampak kaj je smisel odnosa, če v najhujših bolečinah ostanete sami? Jaz vama s partnerico iskreno priporočam zakonskega in družinskega terapevta, ki vaju bo vodil do večje povezanosti, ker si to oba zaslužita! Mogoče so prav te izkušnje tisto, kar vaju vabi k spremembi, k večji povezanosti.

Srečno,

Eva Erpič