Nezaupanje
Na vas se obračam ker ne vem in ne razumem več, ali si sam zapletam situacijo v svoji glavi, kjer bolečina in strah kar kričita iz mene ali pa bi omenjeno, kar bom spisal vsakega pripeljalo do dileme.
Bil sem dobro leto dni srečno ločen, užival sem samsko življenje in preživljanje časa z otrokom po svojih željah in pravilih (imava deljeno skrbništvo), nisem se bil pripravljen vezati, zato so bila srečanja z ženskami občasna in brez obveznosti. Dokler nisem spoznal moje drage… ob njej sem pozabil na avanture in se bil celo pripravljen podati na nekaj, kar si zase nikoli ne bi več mislil. To so bili pogovori dolgo v noč, odprl, zaupal sem se ji kot še nikoli, ter ji pravzaprav povedal še preveč, tudi stvari na katere nisem ponosen. Za sabo sem imel prav toksičen zakon, poleg otroka in kredita nisva imela nobene druge skupne točke in ker sem se počutil zapostavljenega in osamljenega sem začel iskati pogovore in vznemirjenje drugje. Ni prišlo do fizičnega varanja, čeprav danes vem, da tudi to ni bilo prav. V svoj bran sem si vedno štel to, da je ona varala že na začetku zveze in sem tako imel vedno občutek, da si lahko privoščim več, kot bi si sicer. Ko je moja nova izvedela za to sem ji porušil predstavo in po tem nikoli ni bilo več isto. Sama se je predstavila kot nekdo, ki ima glede tega stroga načela. Kar sem sprejel, mi je bilo v bistvu všeč, ker sem tako vedel, da pri njej lahko računam na zvestobo. Tudi meni ni težava ostati lojalen. Težava je nastopila, ker sva z žensko, s katero sem si razbijal dolgčas in lajšal dušo še vedno sodelavca. Tistih osebnih debat je definitivno konec, pač profesionalni odnos imava, to je to. In tako so sledili meseci in meseci nezaupanja, sumničavosti, preverjanja, pritiskov, očitkov, vsega… Ker mi je veliko pomenila že takrat in sem videl v nama potencial sem požrl, kar sem skuhal in bolj ali manj potrpežljivo čakal na moment, ko mi bo končno zaupala. Redno kazal sporočila, pač kar je želela, da bi bilo vse skupaj bolj mirno in vzdržno za oba. Verjamem, da je trpela v sebi, vedel sem za njene otroške rane, očeta, ki je mamo varal in jih na koncu zapustil, podobne vzorce iz njenih prejšnjih vez, pač vse to pusti na človeku nek pečat in živi v strahu, pa naj bo utemeljen ali ne. Priznam, so bili momenti, ko sem tuhtal ali jaz resnično rabim ta stres, ampak sem vztrajal. Zavedal sem se, da ima visoka pričakovanja glede moje interakcije z drugimi ženskami, seveda so mi šla na živce nepotrebna vprašanja in opazke, ampak OK, ker vem, da sem sposoben zvestobe moram samo počakati na dan, ko se bo ob meni počutila varno.
Cenil in spoštoval sem njene vrednote, sploh to da se bivše odnose pusti za sabo. Vmes sem jo sicer ujel, da si dopisuje s kolegom, s katerim sta imela nekoč nekaj več, ampak vidim in čutim da je res platonsko in niti ne sitnarim zaradi tega. Ima tudi moškega prijatelja za kavico in klepet pa tudi pri njemu ne čutim razloga za paniko. Kar me je veliko bolj zmotilo je to, da obstaja nek bivši ljubimec, s katerim sta imela afero, medtem ko je bil on še poročen. Tukaj pa si začnejo iti ta načela in morala malo navzkriž. Še danes ga zagovarja, da je bil njegov zakon že itak v podnu in nimam občutka, da bi kaj od tega obžalovala. Kako navdušeno je govorila o tej aferi se mi danes kar gabi prizor. Po tem, ko sem moral sam poslušati milijon očitkov za svoj bivši propadel zakon pa iz omrežij izbrisati vse ženske, s katerimi sem šel mogoče samo na pijačo je ona njega obdržala v imeniku. Ko sem izvedel za njuno zgodbo sva ga na mojo pobudo skupaj izbrisala, nima kaj biti tam njegov kontakt. Enkrat vmes sta se mimogrede srečala v njeni službi, ampak je nič ne obtožujem za to, je bil pač stranka. Je bila pa zelo vesela tisti dan, tega pa nisem pozabil. Dokler je samo naključje, OK, ne kompliciram. In potem sem nekaj dni nazaj videl, da ga je iskala po spletu, ga nameravala dodati na omrežja pa je ni sprejel. Seveda nisem bil navdušen nad tem. Ma kaj, znorel sem, on naj bi bil zgodovina. Baje je hotela samo preveriti če je še živ pa take. Da zakaj ji omejujem koga ima lahko za prijatelja. Moj argument je bil, da tip že dolgo ni več samo prijatelj, tudi če nista hodila, jaz ga pač smatram, kot da je bivši. Prav videl sem, da ji je težko. In potem doda še, da ga je takrat tako na hitro skenslala da niti ne ve kaj je zdaj z njim. Ne razumem kaj bi jo to sploh brigalo, pač je šel naprej. Postavil sem ultimat, če ga še enkrat kje vidim sva zaključila. Po kregu je sicer rekla, da ni bilo prav, kar je naredila, in v isti sapi mi že meče naprej kaj vse sem jaz počel s sodelavko. Nimam zadovoljivega obžalovanja in mirnosti iz takega skorajda izsiljenega opravičila. Pogovoru o tem se izmika, pravi da jo napadam in stiskam v kot. Da ga je pozabila, nima čustev do njega, da je bila samo firbec.
Jaz pa ne morem verjeti, da je temu res tako. Pri drugih bivših vem, da jih je prebolela, tukaj imam pa dvome. Kot da mi zameri, da ji omejujem stik z njim.
Kaj vse sem moral sam prestati, neupravičenega požreti, da bi se ona bolje počutila ob svojih strahovih, vse vložil v ta odnos, jo dojemal kot nekoga, ob kateri se lahko počutim popolnoma varno.
Očitno se tokrat pa meni ruši predstava o njej…
Spoštovani Anonim2023,
odnosi znajo biti zapletena zadeva kajne? Ko se zdi, da vse teče gladko pa se pojavljajo “okostnjaki v omari” oziroma bivši in bivše in prihaja do razčiščevanja in omejevanja. Hmm, težko da bova tole rešila tukaj. V kolikor čutita, da potrebujeta pomoč si lahko poiščeta partnersko svetovanje. Kakor se namreč na začetku pisanja zdi, da ste izpolnjeni, ker ste pa zdaj našli tisto “ta pravo” me na koncu zmoti vaš zapis, da ” kaj vse ste morali prestati, neupravičenega požreti…”Skratka odnosi znajo biti kdaj pravo mrcvarjenje in zato je na vama, da se odločita ali želita skupaj naprej in svobodno dihati ali pa se bo vajin odnos vedno znova lomil zavoljo nezaupanja in razčiščevanja s preteklostjo. Seveda nihče ni zadovoljen, če mu drugi določa kdo sme biti njegov prijatelj na nekem omrežju in čeprav ga skupaj izbrišeta nikoli ne veste kaj ona nosi v svojih spominih ( pa čeprav ga nikoli več nikjer ne boste videli) torej kako si zaupati in biti sproščen in hkrati svoboden? V resnici se zdi, da v prvi vrsti sploh ne gre (samo) za odnos z drugim ampak da gre v osnovi za naš odnos s sabo in za naše zaupanje v življenje samo- namreč zdi se, da bi vse lahko bilo zelo preprosto ampak namesto da bi se radovali se ukvarjamo s sencami preteklosti in dvomimo v to, da nam je življenje poslalo na pot ravno tiste preizkušnje, ki jih potrebujemo za svoj razvoj in predvsem zato da izboljšamo odnos do sebe. Ampak ja, zna biti težko. V kolikor pogovor ne pomiri nezaupanja bi svetovala zunanjo pomoč ( morda terapijo za pare) saj lahko to pomaga presekati tisti začaran krog v katerem se vrtita. Vsekakor bom vesela vašega javljanja kako vama gre,
vse dobro želim, lp