Pozdravljeni,

Živim v zvezi, katero bi že zdavnaj prekinil, če ne bi imela 3 letnega otroka, zaradi katerega se skušam obdržati, da bo imel kar se da normalno življenje.

Moja zveza zadnja leta ni več kar je bila, moja žena je obsedena z mano, posesivna, saj sploh nevem kako bi jo opisal.

Neprestano bi bila rada da sem z njo in otrokom, kljub temu da je okrog hiše veliko dela. Da bi šel s prijatelji na pijačo bi jo moral vzet s sabo, če želim športat je tudi problem, kako dolgo bom, potem pridem domov in mi porine otroka, češ da sem zdaj imel dovolj prosto. Filme zvečer lahko gledam samo z njo, tako da si zdaj občasno na skrivaj jemljem dopust da imam potem čas za sebe.

Preprosto ne zmorem več, ampak zaradi otroka vztrajam, saj ga imam zelo rad in on mene, in se bojim da ga bo vzela  in ga ne bom več videl.

Dragi Arnold,

stanje, ki ga opisujete se zdi res nevzdržno. Nihče ne mara čutiti toliko posesivnosti, saj mora odnos dihati. In če v odnosu ni svobode, nas začne dušiti. Povsem normalno je, da se želite odmakniti. Pa vendar se ne želite odmakniti od nje, ampak od njenega strahu, ki se kaže skozi posesivnost. Žena ne počne tega, zato ker bi bila zlobna ali ne prava za vas. To počne iz strahu.  Predno se odločite za ločitev, bi bilo dobro raziskati zakaj se vaša žena tako zelo boji biti sama oz. brez vas. Od kje izvira to nezaupanje, nezmožnost biti sama, samostojna. Ji lahko kako pomagate pri temu, da tudi ona najde varnost in zaupanje v odnosu do te mere, da bo tudi ona lahko imela kakšen hobi, prijateljico ali pa življenje zase? Bi si ona ali oba želela na terapiji raziskovati korenine tega strahu in na novo postaviti avtonomijo v odnosu? To bo zagotovo pomagalo tudi vašemu triletniku, ki vaju opazuje in se ob vama uči lastne avtonomije. Ne obupajte prekmalu, saj vam izzivi, ki jih bosta premagala v partnerskem odnosu, pomagajo graditi tudi boljšo prihodnost za vajinega otroka.

Srečno,

Eva Erpič