Pozdravljeni,

doživljam težke trenutke, o katerih bi rada iskreno mnenje – oseb, ki so doživele podobno, ali nekoga, ki bo na zadevo gledal nepristransko.

Stara sem 25 let, živim doma, na kmetiji, ki mi poleg doma predstavlja tudi službo. Na kmetiji živim s staršema, mamo, ki v življenju potrpi in prenaša vse in narcističnim očetom. Imam še 3 sorojence, ki so kmalu po srednji šoli zapustili dom, si ustvarili družine in uspešne kariere. Težave z odnosom z očetom so imeli vsi, predvsem sestra (vedno sva bili manj vredni kot brata), se je pa stanje pri vseh izboljšalo ko so “odleteli iz gnezda”.

Za sabo imam 2 “neuspešna” razmerja. Pri prvem (pri 17. letih) sem se zapletla z fantom, ki je bil po obnašanju zelo podoben mojemu očetu. Kljub želji po kmetovanju me je prepričal, da sem se preselila k njemu (to je bil le eden izmed pogojev, da sva ostala skupaj). Po srednji šoli sem izbrala xy smer študija, ker me pri izbiri željenega (kmetijska smer) ni podpiral. Ne zaradi smeri, temveč zaradi oddaljenosti šole (njegove besede: lahko študiraš tam, vendar greva narazen). Po 4 letih se je zveza končala, po posredovanju domačih (alkohol, fizično nasilje s strani partnerja).

Drugo razmerje je bilo drugačno, vendar od samega začetka velika laž. Fizičnega nasilja ni bilo prisotnega, psihičnega ogromno. Partner me je prepričal, da želi biti z mano na kmetiji, kar je meni pomenilo ogromno. Po letu dni sem ugotovila, da me vara. Ker sem verjela, da je to bolje od samote, sem se s tem sprijaznila, čeprav se je moje psihično stanje močno poslabšalo, začele so se težave s spanjem, depresijo. Po še dodatnem letu in pol – prenašanja varanja, alkoholizma, laganja, skrivanja – se je zveza končala.

V obeh primerih je odnos z očetom negativno vplival tudi na moja razmerja. Oče je sicer zelo delaven človek, vendar je prepričan, da je za vse zaslužen on sam, čeprav veliko dela postorimo tudi ostali člani družine. Jasno da vedeti, da brez njega nismo nič, da bo, ko njega več ne bo, vse propadlo. Za vse težave krivi mamo, tudi če v določeni situaciji ni niti prisotna. Odkar so starejši 3 otroci odšli od doma, se je valjenje krivde prestavilo tudi name. Z zadnjim partnerjem sva imela težave tudi na tem področju (kje si ustvariti družino), saj je oče bil prepričan v to, da ni dovolj dober, da je len, nedelaven itd. O tem je seveda “obvestil” vse sorodnike, sosede, znance in brez da bi ga imeli priložnost spoznati, so o njem že vedeli “vse”. Oče je želel, da (dokler starša ne bosta upokojena) partner ostane v službi, po drugi strani pa da mu je vedno na voljo za pomoč. Ko je bilo dela na kmetiji manj (konec sezone, slabo vreme) pa ga je motilo, če je bil partner pri nas (češ zdaj ga ne potrebuje). Čeprav sem mu želela dopovedati, da je to moj partner in ne dodatni delavec na kmetiji, pri tej stvari nikoli nisva našla skupne točke – vedno je sledil prepir. Tudi, ko sva s partnerjem šla narazen (enostavno se je odrezal od mene, vse bolj se je posvečal ostalim puncam in tega ni več skrival, hodil je domov – ne več k nam), je oče na to gledal kot, da bo zdaj njemu lažje, da se ne bo več sekiral in obremenjeval. Ni ga pa zanimalo kako se ob vsem tem počutim jaz.

Ali je mogoče, da bo nekoč sprejel “tujega” človeka v našo družino, kot mojega partnerja ali bo nanj vedno gledal kot na njegovega pomočnika?

Od mene pričakuje enako obnašanje kot od mame – strinjaj se z vsem, on ima vedno prav, on je najbolj (in tudi edini) priden, brez njega smo ničle, on najbolj trpi. Vendar jaz povem svoje mnenje, ga želim postaviti na realna tla – in sem posledično vedno kriva za prepir.

Si je v takem okolju sploh mogoče ustvariti družino?

Hvaležna bom za vsako mnenje, kritiko.

Lp,

L_G