Za nami je črn teden. Slovenija je po smrti še ne dveletnega otroka, ki sta ga starša na žgočem soncu pozabila v avtomobilu, v šoku, svet pa je pretresla usoda petih članov posadke, ki so si želeli s podmornico ogledati razbitine Titanika.
V primeru pokojnega dečka se žalost javnosti prepleta z jezo, iz umrlih podvodnih turistov pa se splet norčuje. Na čustva do staršev, svojcev ali na empatijo do pokojnih so mnogi komentatorji pozabili.
“Kako se pišeta? Jaz imam boljšo idejo, imam lepo smreko pa lipovo dilo, pa malo leske v obliki masti.”
“Ne privoščim nobenemu nič slabega, ampak ta dva si zaslužita gretje na polno v avtu, pa na vročem soncu, pa prenos v živo.”
“Katastrofa, ta nista vredna, da živita.”
“To lahko sam kreteni naredijo. Upam, da jih doleti dosmrtna kazen z možnostjo mučenja do smrti.”
To je le nekaj od mnogih komentarjev, ki smo jih našli pod članki o umrlem otroku, o bogataših, ki so življenje izgubili v globini morja, pa krožijo takšne šale:
“Titanik ima še eno razstavo več.”
“Samo bogati ljudje lahko ugotovijo, kako 111 let pozneje umreti na Titaniku.”
“Predstavljajte si, da plačate četrt milijona dolarjev samo zato, da bi izkusili, kako je, ko umiraš počasi.”
Je v družbi vse manj empatije?
O tem, kaj se skriva za takšnimi zapisi, smo vprašali psihoterapevtko Mirjano Franković, moderatorko na forumu Med.Over.Net.
Zakaj se ljudje ob takih dogodkih čutijo poklicani h komentiranju? Kaj takšni neprimerne in neprijazni komentarji povedo o nas kot družbi? Da je vse manj empatije?
Se strinjam. S pojavom interneta se je odprlo novo polje medsebojnih odnosov in novih možnosti za komunikacijo, ki pa jih po mojem mnenju človeštvo še ne obvladuje dovolj dobro, vsaj ne na human in civiliziran način. Zakaj se nekateri čutijo poklicani h komentiranju? Iz več razlogov. Najprej bi omenila ta varljiv, a vseiskan občutek samopomembnosti. Nekateri zagotovo verjamejo, da je njihovo mnenje pomembno in dragoceno, zato menijo, da ga morajo izraziti v vsaki spletni razpravi. Pri tem občutijo potrditev oziroma validacijo sebe in svojih prepričanj o sebi, drugih in svetu, kar je pomemben psihološki dobiček in zato naslednji v vrsti razlogov sodelovanja v spletnih pregovarjanjih (in blatenjih). Udeleženci se s komentiranjem prispevkov ali člankov potrjujejo pri drugih in krepijo svoj občutek pripadnosti eni skupini. “Mi ali oni”, “naši”, “mi smo boljši” … Občutek pripadnosti je evolucijsko zelo močno gonilo, ki nas ohranilo pri življenju. Za otroka in odraslega je še kako pomembno, da ve, komu pripada, a “pripadanje” skupini ljubiteljev in/ali sovražnikov druge skupine ljudi iz bizarnih razlogov (kot je npr. skupina hejterjev pitja slane kave) ali nevidnih in nepomembnih razlik, je nefunkcionalno in v glavnem paralela opoju … No, v resnici žalostno. Ob tem ljudje prav tako na neučinkovit in žal tudi škodljiv način poskušajo zadovoljiti svojo naravno potrebo po odnosih, po povezovanju z drugimi in to počnejo s komentiranjem, deljenjem svojih misli in sodelovanjem v spletnih skupnostih. A se teh potreb na virtualen način ne more zadovoljiti. In na vse zgoraj navedeno dodamo še, da je komentiranje spletnih vsebin postalo družbena norma, ljudje pa lahko čutijo pritisk, da morajo sodelovati, da bi se vklopili ali bili videti kot aktivni uporabniki.
Pomembno je, da razumemo, da ima lahko objavljanje sovražnih komentarjev zelo slab in škodljiv vpliv na prejemnika ter poveča negativnost in razdor, ki sta prisotna na internetu. Bistveno je, da družbene medije in spletne platforme uporabljamo odgovorno in premišljeno, da pomagamo ustvariti pozitivno spletno okolje.
Mirjana Frankovič
V primeru dečka večina neprimernih komentarjev prihaja iz občutka jeze, iz bogate posadke podmornice pa se norčujejo. Zakaj se nekateri v takih situacijah obračajo k črnemu humorju? Gre morda kdaj tudi za obrambni mehanizem?
Tragični dogodek v Sloveniji je sprožil val ogorčenja in obsojanja staršev. Ljudje se po večini sprašujejo, kako je to mogoče, in mnogi zatrjujejo, da oni pa nikoli ne bi pozabili svojega otroka v avtu. Celo priporočilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), kako ravnati, da do česa takega ne pride, je postalo tarča obsojanj in napadov. To se je zgodilo čisto blizu nas. Znotraj “naše” (prej sem omenjala pripadnosti) skupine ljudi. Kar je blizu nam, je tudi blizu srca in hitro se lahko identificiramo z žrtvami, kar pa je pogoj za sočutje. Tu, ker gre za primer malega otroka, se v nas aktivira del psihe, ki mu rečemo ego stanje starša in naš notranji kompas nas usmerja k temu, da želimo tega otroka, ker je del naše skupnosti, zaščititi. Čutimo jezo, ker verjamemo, da tisti, ki je bil za to zadolžen, tega ni storil. Verjetno mnogi čutimo hudo žalost ob tem dogodku, a žalost kot čustvo boli. To vemo vsi, ki smo izgubili nekoga, ki smo ga imeli radi. Zato je lažje čutiti jezo, zamaskirati žalost za jezo, in “obračunati” s povzročiteljem, upajoč, da bo tudi žalost minila. Ko čutimo jezo, gremo v napad. Ko čutimo žalost, jo je treba odtrpeti in odžalovati ter poiskati pomoč in tolažbo na vsak znan možen način.
Medtem pa se je na drugem koncu sveta v morskih globinah zgodila drugačna nesreča in ob njej na družbenih omrežjih ne srečamo veliko sočutja. Kot ste rekli, nastajajo cele humoreske. Štirje super bogati moški, sin enega od njih in en član posadke so se podali na dogodivščino, ki naj bi bila zabavna, a se je v mikrosekundi sprevrgla v tragedijo. Zakaj ne čutimo sočutja do ljudi, udeleženih v tej nesreči ali vsaj pietete do žrtev in njihovih svojcev? Ker se težko identificiramo z njimi. Praktično po vseh parametrih so-identifikacije se le zelo redki lahko vidijo v isti skupini s pokojnimi in do njih žal, mnogi ne moremo(jo) čutiti sočutja, kot ga lahko do ljudi, s katerimi se čutimo podobni. A izostala je tudi pieteta do žrtev. Zakaj tako? Zgodilo se je tisoče in tisoče kilometrov stran od nas (praktično od kogarkoli na svetu), daleč so nam in superbogati. Predsodki o osebnostih in življenjih superbogatih ljudi so si na globalni ravni zelo podobni. Niso nam blizu, celo obsojamo jih, ker so superbogati in s tem pripravljeni odšteti ogromne in za večino svetovnega prebivalstva, nepredstavljive vsote denarja za »zabavo«, ob tem, da je povprečni svetovljan sploh ne razume kot zabavno. Mnogi niti ne vedo, kaj je zabava, ker se borijo za preživetje.
Bi pa na tem mestu pogledala na dogodek še z druge plati, saj verjamem, da ima vsak pravico razpolagati s svojim časom, energijo in denarjem, kot želi. V severni hemisferi na stičišču alpskega in dinarskega gorovja se, kot zabava razume hribolazništvo, planinstvo in alpinizem. V gorah se tudi pripetijo nesreče. Pa ob teh tragedijah čutimo sočutje do svojcev ali vsaj pieteto do žrtev, ne snemamo tiktok prispevkov in ne objavljamo sovražnih zapisov, temveč ponudimo podporo in pomoč. Ker naše čutimo kot nas.
Zdaj se kot družba komaj učimo, da prav vsega ne smeš napisati ali izgovoriti. Pred meseci je bil spletni portal v ZDA, kjer je sicer 1. amandma temelj t. i. svobodnega govora, kaznovan z enormno visoko denarno kaznijo zaradi širjenja neresnic v zvezi s pokolom v eni izmed srednjih šol. Tudi v Sloveniji tovrstne denarne kazni za klevete, širjenje neresnic, tudi t.i. psihoanalitičnih razlag, poniževanja, napade na osebni ravni postajajo praksa in mislim, da je to dobro. Naša pravica do svobodnega govora se po mojem mnenju konča tam, kjer se začne pravica do dostojanstva drugega.
Mirjana Frankovič
Kdo so ljudje, ki ves čas pišejo grde in boleče komentarje? Gre morda tudi za narcisoidnost – zbiranje vščekov?
Ne vemo, kdo so ljudje, ki pišejo najbolj grde in boleče komentarje. Skrivajo se namreč za svojo anonimnostjo. Internet zagotavlja anonimnost, kar pomeni, da se lahko ljudje izrazijo brez strahu pred posledicami ali obsojanjem. Pomanjkanje posledic za njihova dejanja na internetu lahko ljudi privede do tega, da povedo stvari, ki jih ne bi povedali iz oči v oči. Pri tem včasih impulzivno reagirajo, ne da bi prej premislili, kakšne bodo posledice, ali kaj lahko nek grd komentar ali obsojanje sproži pri drugi osebi. Potem poznamo še nekaj, čemur rečemo stampedo efekt: ko nekdo napiše nekaj grdega, se masovno pridružijo ljudje v iskanju potrditve, dokazovanju svoje pomembnosti ali želji po pripadnosti s še bolj grdimi in brutalnimi komentarji. Psihološki profil osebe, ki piše sovražne komentarje? Infantilna, nezadovoljna, mnogostransko neuspešna osebnost v glavnem nesposobna uresničiti svoje cilje.
