“Tisti deli našega življenja, v katerih občutimo nelagodje in nezadovoljstvo, skrivajo potencial za lastno avtentičnost.”
Nina Senečić, psihoterapevtka integrativne telesno usmerjene psihoterapije, EABP, ECP
Zakaj je tako pomembno sprejeti svojo specifično bolečino in svojo izkušnjo ranjenosti
Vsakršno destruktivno gibanje v nas je posledica naših izkušenj.
Naše odločitve in izbire oblikujejo našo resničnost in ta nas pripelje do izkušenj ugodja in neugodja. Vsakršno destruktivno gibanje v nas je posledica naših izkušenj, v tem primeru takšnih, ki so nas ranile.
Značilnost človeške narave je, da se izogiba bolečini. Rajši kot soočanje z bolečino, dopuščamo celo vrsto strateških in dobro uigranih vedenj, ki jih imenujemo obrambe. Idealizirana slika sebe je tudi obramba, za katero verjamemo, da je sprejemljiva in s katero si poskušamo zagotoviti ljubezen, sprejemanje, potrditev ali nagrado. Dejansko je pa naše najgloblje hrepenenje, da nas drugi resnično vidijo, čutijo in priznajo.
Preberite tudi članek o maskah, ki jih nosimo v različnih situacijah: V službi je copata, doma pa zmaj.
Strah, da bi ponovno občutili bolečino in zavrnitve
Membrana, ta mišični oklep našega telesa, ki ustvarja fizične obrambe telesa, je tudi naša obramba. Pred čim nas ščiti? Pred čim se naše telo brani z mišičnim tonusom, držo in dihanjem? Pred bolečino! Bojimo se čutiti bolečino možne zavrnitve, uničenja, ponižanja ali razvrednotenja.
Ne želimo, da nas kdorkoli rani na tak način, če slučajno dobi priložnost. Zato naše srce ostaja zaprto, zato obdržimo trd ali preveč porozen mišični oklep. Pravzaprav ne uspemo izpolniti svojega osebnega hrepenenja, hrepenenja po resničnem odnosu, zato vsak dan preživimo z bolečino osamljenosti. Osamljenost je posledica življenja, ki ga živimo z namero, da se izognemo ranljivosti v odnosu.
Vsakič, ko se odločimo zapreti, braniti ali odcepiti, naša osamljenost še malo zraste, in narava človeškega življenja se usmeri v smeri trpljenja. Od tod izvira tudi vsa žalost. Žalost je odgovor našega srca na bolečino zaradi ljubezni, ki je nismo mogli nikomur dati. Ljubezen smo zaklenili globoko v sebi in to nam povzroča veliko bolečino. Ker se ščitimo pred bolečino in tako pravzaprav živimo življenje strahu in ne ljubezni, ne moremo pretrgati membrane in odprto stopiti v svet.
Zakaj se zapiramo vase
Naša nezavedna namera je usmerjena na preprečevanje ponovnih izkušenj ranjenosti, ter ponavljanja in ponovnega občutka bolečine. Branimo se, da ne bi čutili tistega, kar smo že doživeli.
Največja bolečina, ki se je bojimo, pa se je pravzaprav že zgodila. Če se spustimo na dno našega srca, bomo tam našli malega deklico ali dečka, ki je že izkusil to bolečino in preživel. Bojimo se tistega, kar smo že preživeli v manjšem in veliko bolj krhkem telesu. Ta strah živi v nas.
Kaj se zgodi, če se soočimo s svojo bolečino
Če spoznamo svoj strah, bomo lahko čutili spremembo lastne resničnosti, v kateri bomo želeli svojemu dečku ali deklici ponuditi izkušnjo ljubezni, namesto dolgoletne izkušnje strahu. Takrat svojo namero usmerimo v bolj konstruktivno smer, proti ljubezni in kontaktu.
Če lahko sprejmemo svojo specifično rano, svojo bolečino in svojo izkušnjo ranjenosti, bomo veliko bolj človeški in običajni v najlepšem pomenu te besede. Temu sledi veliko olajšanje, ker obramba ni več nujna, avtentični del nas pa ni več ujet znotraj našega mišičnega oklepa.
To je tudi pomemben del nas. Del, v katerem imamo jasen občutek sebe, namesto ideje o sebi iz našega sistem, ki mu vlada um. Med prej razcepljenim umom in telesom nastane most, naša zavest pa prostor, iz katerega lahko usmerimo namero za svoje življenje v smeri ljubezni in ne v smer strahu.
Nina Senečić,
psihoterapevtka integrativne telesno usmerjene psihoterapije, EABP, ECP
Nina Senečić izvaja individualno prakso telesno usmerjene psihoterapije. V Centru za integrativni razvoj (CIR) je predavateljica, supervizorka, mentorica in terapevtka. Poleg osnovnega usposabljanja za telesno usmerjeno psihoterapijo se je usposabljala tudi na področju bioenergetike, ki je podobna smeri telesno usmerjene psihoterapije.
Pri delu s telesom jo navdušuje raziskovanje pretoka energije skozi telo, dihanje, gib in glas. Posebno pozornost posveča zgodnjemu odnosu klientov z mamo. Predvsem jo zanima, kako se skozi odnos z mamo prizemljimo in utelesimo, raziskuje pa tudi prepričanja in načine, kako to izkušnjo polzavedno ali nezavedno ohranjamo živo v telesu tudi kot odrasli. Nino zanima tudi integracija ločenosti našega čustvenega telesa od razuma.
O programu telesne psihoterapije v Sloveniji:
CIR Slovenija je program Centra za integrativni razvoj iz Zagreba, ki je v tem delu Evrope prvi akreditirani inštitut za usposabljanje o telesno usmerjeni psihoterapiji in deluje 20 let. Z izobraževanjem v programu udeleženci pridobijo kompetence in pogoje za pridobitev licence telesno usmerjenega psihoterapevta v skladu z evropskimi in lokalnimi standardi. V letošnjem letu program v Sloveniji zaključuje prva generacija, vpisujejo pa že novo. Več o programu: https://cir.si.
