S fantom sva zacela pred slabimi petimi leti in se noro zaljubila. Res, prvih par let sploh ne vem, kaj se je dogajalo okoli mene, tako sva bila v rožicah. Ni bilo pa vse tako fino… med najino noro zaljubljenostjo je bil cel kup ljubosumja in nezaupanja in nekomuniciranja. V teh petih letih sem se toliko posvečala najinim dramam, ki so bile pogosto ustvarjene iz nič, potem je bila tu še korona, no in nekako zem izgubila stik z vsemi bližnjimi in ostala sva sama. Zdaj, po vsej tej drami teh pet let pa je strast nekoliko popustila… ljubezen ni, je pa postalo zelo platonično. Sama nikoli nisem bila tip človeka, ki bi varal, in tudi zdaj ne nameravam začeti, on pa misli, da begam drugam ker sem se ohladila. Čisto po resnici povedano sem nekako ugotovila, da ni to to, da ni on zame. Vmes me je tudi enkrat hudo prizadel, pa sem odpustila, vendar mi vseeno ne da miru. Zdaj sva že skoraj v fazi, ko se sovraživa in on je že na robu, da konča, jaz pa še kar vztrajam. Kakšno je življenje po taki zvezi? Ko ostaneš čisto sam, brez prijateljice, da bi se ji zaupal, navajen vsakdanjega stika na popolnoma brez kontaktov s komerkoli?

Draga Sanja,

hvala za zaupanje in ker ste dovolj inteligentna, ste že sama ugotovila, kaj vse se lahko dogaja pod površjem v naših odnosih. Zagotovo je toksičnost nekaj, kar na nas vpliva slabo na dolgi rok, pa če govorimo o toksični hrani, vezi ali prijateljstvih. V takšnih primerih se zdi smiselno ukrepati in stopiti korak vstran od toksičnih okoliščin in najprej poskrbeti zase. Zagotovo pa po 5. letih skupnega življenja, to ni lahek korak. Sprašujemo se ali je to res edini izhod, ali bi se dalo še kaj rešiti, ali bomo sploh še koga našli, mogoče pa samo preveč kompliciramo, itd. Cel kup obramb se vključi, ker nas je strah novega koraka. Kar zagotovo vem, je to, da ne moramo sami poganjati naprej razmerja in da če nista skupaj pripravljena na spremembo, je prav, da jo naredite sama. Poleg tega pa vem tudi to, da distanca marsikaj spremeni. Odnosi, ki so nam namenjeni, vedno najdejo pot nazaj skupaj. Kar želim povedati je to, da z distanco boste lažje ponovno začutila sebe, svoje telo in svoje iskrene želje. Mogoče boste šele z razdaljo spoznala, da se v resnici že dlje časa slabo počutite ob njem, mogoče boste začutila, kaj vas je v resnici motilo, bolelo ali pa boste sebe postavila nazaj v svoje središče in posledično tudi njemu postavila meje.

Srečno in pogumno na vaši poti,
Eva