Pozdravljeni

Sem bariatricna operiranka, odstranjena tudi koža (okrog pasu, obe nadlahti), zdrobljen hrustanec v gležnju (operirana3x),delam v zdravstvu-psihiatrija.. Težke življenjske preizkušnje (alkohol starša), mož alkoholik, ločitev, vzgoja treh otrok…. in x stvari zraven.

2018 leta, se nisem mogla več pobrati iz postelje, dolga leta spim zgolj 4h na noč, bolelo me je celo telo. Boli me pol glave s lasiščem, leva stran čeljusti, obe rameni, tilnik, hrbtenica, levi komolec, členki prstov na levi roki, medenica, levi kolk, obe nogi po notranji strani, levi gleženj, oba narta. Bolečine so nore, pekoče, žgoče, pikajoce. Nikoli ne prenehajo, boli me 24h na dan. Nimam volje za nič. Utrujena sem na smrt, glava hoče, telo ne zmore. Pretiravam z delom, pozabim na bolečine, ko pa se umirim…. če bi mi nekdo ponudil življenje ali smrt, bi izbrala slednjo. Diagnoza revmatologa in Soče je fibromialgija. Protibolečinsko terapijo ne smem zaradi operacije želodca, zgolj Analgin, Metamizol in Lekadol. To ne zaleže nič. Psihiater piše AD, nikjer ni videti izboljšanja.

IK mi je priznala 6h delavnik, 2h upokojena. Nekaj mesecev sem delala 4h še to komaj in sem grizla, da sem oddelala. Zdaj moram 6h. V službo in nazaj prevozim 105km dnevno. Jaz ne mooorem več, ne morem. Nekoč kritična do svojega dela, hotela sem najboljše za ljudi, nudila, reševala, negovala…. Zdaj sem kup razboljene razvaline…

Ali sem sploh vredna, da živim? Ce ne bom mogla sebe preživeti, nočem biti breme nikomur. Strah me je, da bom izgubila službo… Čemu vztrajati, če mi zdravniki na IK ne verjame, kako na ZZZS razložiti to bolečino,če ne upoštevajo niti izvide psihiatra…

Ne vem,,,

Spoštovani,

zaradi odsotnosti odgovarjam z zamudo. V vašem zapisu se me je najprej dotaknil obseg težkih preizkušenj in bolečin, ki jih prestajate. Videti je, da se je v vašem življenju več vrvic spletlo v velik boleč vozel. Res težko breme nosite še iz otroštva in vse do danes.

V nadaljevanju zapišem nekaj misli, ki bi vam lahko pomagale opisani problem rešiti oziroma omiliti, do te mere, da bi ostali res samo tisti t.i. nujni  neizogibni problemi. Iz vašega zapisa sklepam na naslednjo hipotezo, ki pa bi jo bili potrebno preveriti tokom pogovor v okviru psihoterapije.

Videti je, da ste na osnovi odnosa staršev zgradili določena iracionalna prepričanja, ki so bila takrat funkcionalna, danes pa si z njimi kvarite kvaliteto življenja. Ilustrativno bi ta lahko bila v tem smislu: “nekaj sem vredna samo, če se žrtvujem za druge, jih rešujem, prevzemam odgovornost za njih …”; “če tega ne počnem, sem nepomembna, nekoristna, nevredna ljubezni, celo nevredna življenja”; “življenje je težko, nestabilno, nevarno, drugi so nezanesljivi, sama sem za vse”

To bi pojasnilo zakaj ste se v preteklosti razdajali daleč preko mere, kot jo je dovoljeval vaš psihofizični sistem. Osebe s tako osebnostno strukturo (podobno sem strukturiran tudi sam) pogosto izberejo pomagajoče poklice, kjer se intenzivno dela z ljudmi. V teh poklicih so zaradi omenjenih prepričanj izrazito izpostavljeni tveganju da izgorijo. Izgorelost je fenomen, ki osebi preprečuje, da bi svoj psihofizični sistem izčrpala do smrti. Del te obrambe so tudi težki psihosomatski znaki, ki jih opisujete. Podrobneje so te znake opisali strokovnjaki iz PB Begunje. Njihovi članki so zbrani tukaj: https://www.pb-begunje.si/?m=00200059

Kar vam lahko koristi, je kvalitetna psihoterapija. Tam boste lahko svoj zapleten vozel razdelali na posamezne vrvice ter reševali eno po eno. Od alkoholizma staršev, vaših globokih prepričanj, osebnostnih sprememb, praktičnega načrta rehabilitacije, do praktičnih veščin kako postaviti profesionalno distanco do pacientov in sodelavcev, kako razlikovati med škodljivim reševanjem drugih in ustrezno profesionalno storitvijo, kako vzdržno upravljati s svojimi viri, kako upravljati s konflikti, kako zaščititi svoje meje itd. To ni preprost projekt, so pa mnogi pred vami že rešili podobne težave in ni objektivnih razlogov, da ne bi tudi vi.

Toliko na tem mestu.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić