Pozdravljeni gospod Pušenjak,

pred časom sem imela prom v 34. tednu nosečnosti, ker je bila hčerka v medenični vstavi, so mi naredili carski rez teden kasneje. Glede na to, da je bila nosečnost ok, nuhalna svetlina zelo dobri rezultati, peitisk se mi je v nosečnosti znižal, skratka nobenih odstopanj, se sprašujem zakaj je prišlo do tega in ali se lahko to spet zgodi.

Zanima me ali je možno, da vam ali kakšnemu drugemu ginekologu (ki bi bil pripravljen) pošljem svojo dokumentacijo in mi seveda v zameno za plačilo, pregleda in poda svoje mnenje.

Hvala in lep pozdrav

Spoštovani,

predčasni razpok plodovih ovojev je posledica mehanične oslabitve ovojev okrog ploda, razlogi za oslabitev pa so verjetno lahko različni. Eden od razlogov je tudi infekcija in karkoli že je razlog, nima nobene zveze z ničemer, kar ste našteli, da je bilo v redu. Glede na to, da se cca. polovica prezgodnjih porodov (cca 4%) začne s predčasnim razpokom ovojev se seveda lahko tudi ponovi. Glede na to, da pri več kot polovici takšnih razpokov dokažemo infekcijo pa ženskam, ki se tega bojijo, odsvetujem spolne odnose v nosečnosti, zgodnji bris nožnice na patogene bakterije in uporabo vaginalnih antiseptikov na osnovi mlečne kisline skozi vso nosečnost. Mislim, da še tako podrobna analiza vse razpoložljivih podatkov iz vaše nosečnosti ne bo dala bolj specifičnega odgovora na vaše skrbi.

Še eno vprašanje na hitro, v nosečnosti sem prebolela Covid, v 29.tednu. Ali bi lahko to imelo kakšen vpliv?

Lep pozdrav

Spoštovani,

Covid je viroza in virusi nimajo vpliva na kakovost ovojev, zato menim, da to ni moglo biti razlog za razpok jajčnih ovojev. Če gremo na polje širšega razmišljanja, ter upoštevamo še posredne možnosti, potem bi bilo teoretično možno naslednje. Če so vas recimo iz preventivnih ali kurativnih razlogov zdravili s kakim širokospektralnim antibiotikom, potem bi ta lahko npr. kot stranski učinek uničil normalno, tudi zaščitno mikrofloro nožnice, čemur bi lahko sledil premik v smeri patogene vaginalne flore in takšna patogen mikroflora bi lahko prehitela zaščitno ter si priborila prostor na plodnih ovojih. Ko se to zgodi, je praviloma samo še vprašanje časa, kdaj pride do invazije slednje v globino ovojev, jih oslabi in potem popustijo. Takšno zaporedje dogodkov sicer še nikoli ni bil dokazan z znanstvenimi preskusi na način, ki bi dokazal vzročno-posledično zvezo med zdravljenjem z antibiotiki in razpokom ovojev, ampak teoretično je to možno.

Pozdravljeni dr. Pušenjak,

kar opisujete zgoraj, se je zgodilo meni.

zaradi ugotovljene e.coli v urinu, sem prejela amoksiklav antibiotik tablete. Pri naslednjem pregledu urina, bakterije ni bilo več, se je pa zelo kmalu zgodil pprom. In seveda izguba ploda v 18. Tednu nosečnosti.
Bila sem pri vas na nuhalni. Vse je bilo super, tudi NIPT test, vse b.p, potem pa ta dogodek, ko ti praktično, verjemite mi, za vedno spremeni življenje, te zaznamuje in neskončno razžalosti.

Ali menite, da AB predpisujejo prepogosto? Ni dneva, da se ne bi vprašala kaj bi bilo, če jih ne bi jemala, bi danes imela v naročju svojo punčko?

Ne obstaja nobena alternativa, npr. D-manoza? Je res e.coli tako nevarna, da rabimo AB? Ne vem…tako sem žalostna. Še posebej ker sem že precej stara, na tega izgubljenega otročka pa čakala dolgo vrsto let.

zakaj v tujini obstaja pprom protokol? Pri nas je opcija je splav, ponekod pa ne. Kako to? Meni je sicer odtekla vsa plodovnica, a infekcije nisem imela…je obstajala sploh kakšna možnost preživetja, če splava ne bi naredila? A meni niso dali druge možnosti 🙁

Spoštovani,

težko je reči, zakaj je konkretno pri vas prišlo do predčasnega razpoka ovojev. Problem e.coli je ta, da je zelo visoko rezistentna (odporna) na skoraj vse antibiotike, če jo prepustimo brez zdravljenja v sečilih, pa lahko privede do vnetja ledvic in sepse, kar je lahko hud problem. Vsekakor pa se v medicini na splošno antibiotike uporablja masivno preveč, to povzroča rezistenco in zaradi rezistence potem nastradajo imunsko krhki in polimorbidni, zlasti pacienti, ki zbolijo za hospitalnimi bakterijami.
Sam običajno zdravljenje začnem vedno z neantibiotičnimi sredstvi, zlasti, če Sanford ne pokaže vsaj milijona (10*6) bakterij na ml urina (D-manoza, prenalivanje), če zdravim z antibiotiki pa strogo po antibiogramu.
Kar zadeva “PPROM protokola” vam lahko povem, da ima smisla le, če po razpoku ovojev ostane še vsaj nekaj plodovnice. Čim odteče skoraj vsa, zlasti tako zgodaj, je vsako zdravljenje Sizifovo delo, potem tega ob morebitnem razmahu infekcije to lahko resno ogrozi tudi nosečnico.

Hvala vam za odgovor. Kako je v praksi s preživetjem pri primerih kot je moj? Ali potem v mojem primeru tudi vi predlagate edinole splav? So takšni primeri kot je moj zelo redki, je možno da bi se mi v primeru nove nosečnosti, ponovila enaka zgodba? Sprašujem, ker psihično tega ne bi prenesla še 1x.

V dani situaciji je vztrajanje pri nadaljevanju nosečnosti pač nesmiselno, ker bo izid v vsakem primeru slab. Tudi če bi nosečnost po čudežu obstala, bi se rodil otrok z nefunkcionalnimi pljuči, kateri bi se kmalu po rojstvu zadušil, kajti za njihovo dozorevanje je nujno potrebna plodovnica. O možnosti ponovitve podobne situacije v istem obdobju nosečnosti je povsem nemogoče ugibati. Tu vam lahko želim le poguma, da tvegate z novo nosečnostjo, sicer ste že vnaprej izgubili bitko.

Kaj pa steroidne injekcije? Je zaradi njih razvitost pljuč lahko vsaj približno normalna? Oz. tolikšna, da omogoči preživetje in se kasneje vse skupaj popravi. Kot sem prebrala sem jih uporabi po 24. tednu nosečnosti in, če bi se nosečnost pripeljala do tja, bi bila situacija že precej boljša?

Steroidna injekcija pride v poštev šele, ko so na voljo pnevmociti tipa 2, to pa je po 24. tednu nosečnosti in še nekaj, te celice se pojavijo le, če je na voljo dovolj plodovnice, ki jo plod med razvojem v maternici “vdihava”. Če plodovnice ni, tudi ni osnove, na katero bi steroidi lahko delovali. Skratka, v primeru kakršen je bil vaš, tudi doseganje 24. tedna ne bi pomagalo.

Naj napišem še to, na osnovi tega kar sem sama doživela s strani zdravnikov po pprom-premalo, zelo premalo seznanijo nosečnico s stanjem. Pomislite, prišla tja, rekli, vaša nosečnost je končana, plodovnice ni nič, splav. V 18. tednu??? Po vseh najhujših slabostih vsak dan in poleg tega vse super na vseh pregledih?!? To je nekaj norega, kar takrat doživiš. Ne povedo nič, ne razložijo nič. Šele po splavu sem sama raziskovala okoli tega…res slabo, morali bi vsaj malo objasniti vse skupaj, saj ljudje, ki nismo iz tega poklica, o tem ne vemo nič. Gre za življenje, ki raste v tebi, ne za avto, ki je totalka in za na odpad. Zelo me je razžalostilo vse to 🙁

Kakorkoli že, mogoče pa bi se lahko obnovil vsaj tolikšen del plodovnice, da bi lahko prejela steroidno injekcijo? Vem, da se ne bi še enkrat odločila za splav. Ko se odločiš je konec, če se ne, je vedno upanje. Zares obžalujem svojo odločitev. To pa se je zgodilo le zaradi moje nevednosti.

na prvi dopis pač nimam komentarja. Ne morem ne dajati zagotovil ne premostiti odsotnih aktivnosti, če te s strani kolegov izostanejo. Sam in kolikor poznam svoje neposredne kolege, praviloma vsaj o osnovnih razlogih za predlagane ukrepe, pacientke obveščamo, je pa res, da nekdo v stanju hude prizadetosti marsičesa ne sliši, ne zmore slišati, ker je lahko informacij, zlasti slabih v kratkem času preveč, ne sprejme ali ne želi slišati. Govorim iz lastnih izkušenj. Če pride do spontanega razpoka ovojev, je ta praviloma tolikšen, da se odprtina ne more zapreti sama. Nekaj povsem drugega je, če do odtekanja pride zaradi nekega posega (npr. amniocenteza ali intruterina transfuzija plodu). Prvo je praviloma inficirana odprtina, ki se sčasoma kvečjemu veča, ne zmanjšuje, drugo pa je sterilna, vbodna luknjica, ki ima močan potencial, da se zamaši ali zapre sama.