Ta strah izvira iz ranih dni: strah pred zapustitvijo, strah pred izgubo, strah biti sam, strah, da ne bomo preživeli. Takrat se je živo zapisal v nas – in desetletja pozneje, ko smo, objektivno gledano, sposobni preživeti sami, se še vedno oglaša v nas, nas hromi, lahko prerase v resne duševne stiske in celo bolezni – v depresijo, anksioznost, izgorelost, panične napade …
Oseba z NOM zelo dobro zaznava naše šibkosti, našo pripravljenost ustregati in ugajati, prevzemati nase vse krivde in odgovornosti, se pretirano prilagoditi in zliti …; tako zaznava tudi naše strahove. Tako kot na začetku, v fazi dvorjenja, narcis točno ve, kaj mora reči in storiti, da nas osvoji, pozneje točno ve, kaj mora reči in storiti, da ga ne bomo zapustili. V obeh primerih zaigra na naša najmočnejša čustva. In ko se v to zvezo rodi še otrok, dobi narcis nad nami največjo moč in najučinkovitejše orožje: grožnjo »Če odideš, boš ostala brez otrok / ti bom vzel otroke!«.
Dovolj dobri starši
Najprej povejmo: popolnih staršev ni. Samo ljudje smo. Delamo napake. Včasih smo negotovi. Dvomimo o sebi ali o načinih vzgoje. Kakšen dan smo še posebej izmučeni in nam zmanjkuje potrpljenja. Toda saj otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Otroci potrebujejo DOVOLJ DOBRE STARŠE. Pogoji za slednje pa so: brezpogojna ljubezen (ki se začne pri sebi!), samospoštovanje, zaupanje vase in empatija.
Mogoče ste zdaj pomislili: »Saj narcis vse to ima! Razen mogoče empatije …« Pa ni tako. Brezpogojna ljubezen do sebe namreč pomeni sprejemanje sebe takih, kakršni smo, z napakami in pomanjkljivostmi vred; pomeni skrb zase, stik s sabo in konstantno osebnostno rast. Če bi narcisi to zmogli – ne bi bili narcisi! Bili bi zdrave osebnosti. Ne popolni, ne taki, kakršne se delajo v fazi dvorjenja ali šarmiranja z namenom manipulacije; vsekakor pa DOVOLJ dobri. Za dobre, zdrave, čvrste, stabilne, zanesljive, ljubeče, sprejemajoče odnose.
Če bi narcis premogel resnično samospoštovanje, ne bi čutil potrebe, da se ves čas dokazuje, da zmaguje (pri poslu, v debatah, na sodišču, kot glava družine, v igri kart s prijatelji …), da je ves čas v središču pozornosti (bodisi kot najpametnejši, najprivlačnejši, najglasnejši … ali pa v vlogi žrtve, ki jo vsi tolažijo in ji skušajo pomagati). Ne bi se počutil ogroženega od lastnega novorojenčka. Ne bi zavidal lastnemu sinu, ker ima več, kot je v otroštvu imel on. Ne bi se mu bilo treba konstantno potrjevati (npr. z ljubicami, s prestižem, s samohvalo, z neverjetno družbeno požrtvovalnostjo).
Samospoštovanje pomeni, da vemo, kdo in kaj smo, in da nas zunanje okoliščine ne opredeljujejo niti ne ogrožajo do mere, ko bi jim morali prilagajati svoje ravnanje. Tipični primer je odziv na kritiko. Človek s samospoštovanjem bo iz kritike, če je to seveda mogoče, potegnil kakšen dober nasvet zase oz. za svoje delo; če je kritika podana spoštljivo in utemeljeno, argumentirano, bo zanjo celo hvaležen; če pa bo šlo le za žaljenje in pljuvanje, se bo zavedal, da to ni njegovo, in tega ne bo vzel nase, temveč bo šel nepoškodovan dalje po svoji poti v skladu s svojo rastjo. Človek brez samospoštovanja pa bo ob najmanjši kritiki, ki morda sploh ni kritika (npr. ob vprašanju »Si že oddal davčno napoved?«), ranjen naravnost v svoje bistvo, počutil se bo napadenega, razvrednotenega, zasmehovanega, ponižanega – in udaril nazaj z vsemi topovi! In to je natančno tisto, kar ob kritiki stori narcis.
Z zaupanjem vase je zelo podobno. Če odrežeš polovico sebe, s preostankom pa nenehno gradiš in vzdržuješ svoj lažni jaz, si zaupanja vase niti ne moreš privoščiti. To bi pomenilo, da si zaspal na lovorikah – in že v naslednjem trenutku te lahko kdo pogrunta in tvoja popolna maska poči! Zaradi tega so narcisi dejansko pogosto zelo utrujeni – lahko tudi izgorijo – ter so dovzetni za bolezni, ki jih povzroča stres. Narcis ne zmore biti umirjen, ker mora ves čas biti na preži: da ostaja njegova maska brezhibna in na preži za potencialnimi novimi žrtvami, s katerimi se bo hranil.
Potem pa mu rodimo otroka – in mu novo žrtev dobesedno položimo v naročje.
Kaj je otrok za narcisa?
Otrok je lahko za narcisa statusni simbol (»sem normalen, imam ženo in otroke«; rad se hvali z dosežki otrok, se postavlja z njihovim videzom itd.), popolno bitje, ki ga bo lahko ukrojil po svoji podobi (kot svoj podaljšek; otrok bo dosegel tisto, česar narcisu ni uspelo, ali šel natanko po njegovih korakih) ali kakorkoli drugače (iz otroka bo napravil grešnega kozla, nadomestnega starša, junaka, klovna ali katero od drugih vlog, ki so dodeljene otrokom, ki odraščajo v disfunkcionalnih družinah), bitje, skozi katero bo lahko izživel tisto, kar njemu ni uspelo, ali pa ga uporabil kot smetnjak za lastne frustracije; in ne pozabimo na to, da iz otroka napravi svojega vojačka (angl. flying monkey), ga sprogramira, da mu otrok slepo verjame, ga ščiti, namesto njega opravlja njegove odrasle zadolžitve ali umazane posle idr. delo, ga zagovarja, mu pomaga napadati druge in mu skratka ves čas dovaja gorivo (v angleščini pravijo, da je tak otrok ali druga oseba narcisov »supply«, torej hrana, gorivo, energija, voda, zrak, vse, kar človek potrebuje, da funkcionira). To velja za oba spola – za narcističnega očeta in za narcistično mater.
In potem je tu še otrok kot vzvod, s katerim narcis drži partnerja/-ko »v šahu«. Bodisi si partnerka upa izraziti namero, da bo odšla, bodisi jo narcis kar sam naganja od sebe, v obeh primerih bo rekel: »Ampak otrok ostane pri meni!« Ali: »Ampak otroka ne boš nikoli več videla!« Ali: »Otroke ti bom vzel!«
In mnoge žrtve temu v svojem strahu slepo verjamejo in z otroki vred ostajajo v nevzdržnih razmerah.
In tu in tam, pri nas sicer zelo redko, se to res zgodi.
Otrok je, skratka, za narcisa – tako kot smo to za osebo z NOM preostali ljudje – predvsem ali samo SREDSTVO za zadovoljitev lastnih potreb.
NASLEDNJIČ: Zakaj narcis po ločitvi »hoče« otroke?
Ima kdo od vaših bližnjih značajske lastnosti (npr. čustveno izsiljevanje), ki bi jih lahko uvrstili k značilnostim narcistične osebnostne motnje? Vprašajte za pomoč na tem forumu. Tu že najdete tudi vprašanja ljudi, ki opisujejo svoje zgodbe in izkušnje.
