Narcisi so pogosto zelo uspešni v svojem okolju, lahko pa tudi širše. To velja tako za odkrite kot za prikrite narcise, le da slednje težje opazimo oz. prepoznamo.
Praviloma so manj telesno nasilni ali sploh ne. Morda tudi zelo redko povzdignejo glas ali kričijo. Nekateri zlorabljajo celo duhovne modrosti za utemeljevanje svojih toksičnih ravnanj. Zato jim pravim »aristokratski narcisi«. Okolica jih verjetno nikoli ne bo prepoznala; tisti, ki se z njimi zapletejo, pa bodo potrebovali lahko tudi desetletja, preden bodo ugotovili, da nekaj ni v redu oz. da sami »niso nori«.
Kljub temu zanje velja bolj ali manj vseh 17 znakov, ki jih naštevam v svoji knjigi. Ko te znake dobro poznamo, jih bomo z večjo verjetnostjo opazili tudi pri prikritih narcisih. Znak, ki pri njih močno izstopa, je vloga žrtve.
Vloga žrtve
V vlogi žrtve so pogosto tudi soodvisniki, in dokler iz te vloge ne izstopijo, se tudi narcisa ne bodo zares otresli – in tudi če se ga bodo, bodo v svoje življenje pritegnili novega narcisa.
Kakšna je razlika med biti žrtev in biti v vlogi žrtve? Za tiste, ki so v vlogi žrtve, razlike ni. Iskreno verjamejo, da so žrtev, torej da so popolnoma nemočni. Prav zato ostajajo na mrtvi točki. Za tem se skriva psihološka korist: ni se treba spopasti s strahom pred spremembo, s strahom pred zapustitvijo itd.
V resnici pa je razlika velika. Žrtev si resnično ne more pomagati. Žrtve so otroci, saj otrok nima ne psihičnih, ne fizičnih, ne verbalnih, ne finančnih in ne pravnoformalnih možnosti, da bi se sam rešil. Si predstavljate petletnika, ki odide na center za socialno delo in reče: »Očka pije in vara mamo, mama pa cele dneve joka in se nič ne ukvarja z mano?« Ne gre, kajne? Žrtve smo lahko tudi odrasli: ob naravnih katastrofah, vojnah, posilstvu ipd. Skratka, žrtev smo takrat, ko resnično objektivno ne moremo storiti ničesar, da bi si pomagali. Ne moremo ustaviti požara ali plazu, ne moremo ustaviti vojne, ne moremo se zoperstaviti fizično močnejšemu, morda celo oboroženemu napadalcu. V tistih trenutkih (ali obdobjih) smo žrtve.
V toksičnih odnosih pa se ujamemo v vlogo žrtve. Objektivno imamo na voljo številne rešitve (od psihoterapije, varnih hiš, odvetnika do podpornih mrež in finančne samostojnosti), a takoj najdemo izgovor, zakaj to ne gre, tisto se ne da, ono ni mogoče, četrto je preveč težko, kaj pa otroci, kaj bodo pa drugi rekli … Nismo v stiku s sabo in se samo še odzivamo na zunanje okoliščine. Ne prevzemamo odgovornosti za to, kar občutimo in kar se »nam dogaja« (dojemamo, kot da nimamo na to prav nobenega vpliva), kar pomeni, da se odrekamo lastni moči. Občutek imamo, da se nam nenehno godi krivica. Nihče nas ne razume in nam ne more pomagati. Nič ne moremo. Občasno se komu potožimo, se »zventiliramo«, toliko da se nam ne »utrga«, nato pa po isti poti dalje … Ko nam je pomoč ponujena, spet najdemo izgovor, zakaj to in ono ni mogoče. To je VLOGA žrtve!
Seveda je tudi vloga žrtve resna težava, saj človek, ki je v tej vlogi, tega v resnici ne prepozna in popolnoma verjame v svojo nemoč. Izstop iz vloge žrtve je psihološki proces, ki ga bomo sami izredno težko izpeljali – lažje pa ob pomoči psihoterapevta, psihologa, podporne skupine ipd.
Narcis v vlogi žrtve
Za narcisa pa je vloga žrtve del njegovega lažnega jaza in nima nobenega motiva, da bi iz te vloge izstopil. Omogoča mu vzdrževanje svoje lažne podobe (pred drugimi in tudi pred sabo!), kako je »ubog«, kako mu vsi želijo samo slabo, mu zavidajo, so do njega grobi, nepošteni, izkoriščevalski, medtem ko on »vedno misli na vse druge prej kot nase« in bi »za druge vse naredil«. Tako kot soodvisnik v vlogi žrtve tudi narcis v vlogi žrtve nikoli ne prevzame nobene odgovornosti za svoja ravnanja, mišljenja in čutenja. Vedno so krivi drugi. Razlika je v tem, da bo soodvisnik verjetno pogosto pomislil, da je z njim nekaj narobe, ker se mu dogajajo take grozne stvari, medtem ko bo narcis vedno pomislil, da je z vsemi drugimi nekaj močno narobe, tudi če med te druge spada ves svet.
Kot požrtvovalen in nesebičen človek narcis z vlogo žrtve gradi svojo zgornjo masko – v očeh drugih je resnično steber skromnosti, dobrote in pomoči. Praviloma ne izstopa z videzom in vedenjem, drži se v sredini ali v ozadju, zobe pokaže šele takrat, ko je pozvan k besedi. A tudi takrat verjetno ne bo žalil, preklinjal, kričal, temveč bo – pogosto s ciničnim podtonom – navajal vse, za kar se je trudil, pa so mu drugi preprečili. Uporabljal bo večino ostalih narcističnih metod: valjenje odgovornosti na druge, menjavo teme, projekcijo, projekcijsko identifikacijo, omalovaževanje, ponavljanje, ignoriranje, zavajanje, brezkompromisno vztrajanje pri svojem prav.
Narcis v vlogi žrtve svoje bližnje uspešno pripravi do tega, da nenehno skrbijo zanj. Uporablja jih zato, da ga tolažijo in mu zadovoljujejo čustvene potrebe, da delajo namesto njega (tako doma kot v službi) in kot vojačke, ki mu bodo stopili v bran, ko bo njegovi maski in igri grozilo, da ju kdo razkrinka. Narcisu ni mar, koga »zaposli« v teh vlogah – kot vojačke bo samoumevno rekrutiral tudi lastne otroke.
Vse, kar narcis – odkriti ali prikriti – počne, služi le enemu namenu: zadovoljevanju njegovih potreb. Drugo v njegovem svetu ne obstaja.
Ima kdo od vaših bližnjih značajske lastnosti (npr. čustveno izsiljevanje), ki bi jih lahko uvrstili k značilnostim narcistične osebnostne motnje? Vprašajte za pomoč na tem forumu. Tu že najdete tudi vprašanja ljudi, ki opisujejo svoje zgodbe in izkušnje.
