Soočam se s tem, da mi mati ves čas očita, da sem se narobe odločil da ne želim otrok. Star sem 28 let, s partnerko imava v življenju druge cilje in predvsem želje kot pa stalno skrbeti za nekoga nadaljnjih 18 let.

Tekom mnogih pogovorov, ko je naneslo na to temo sem materi že večkrat razložil stvari, ki jih že sama zelo dobro ve (da otrok konkretno stane, zavzame ves tvoj čas, v mojem primeru ovira sanje in še milijon drugih stvari).

Kako staršu drugače dopovedat, da obstaja v življenju še kej druzga kot met otroke, hodit na šiht sam zato da spraviš družino čez mesec in da ti na koncu leta ostane za en povprečen dopust na Pagu?

Spoštovani,

hm, tako enostavno in hkrati globoko in pomembno vprašanje. Direkten odgovor na vaše vprašanje bi bil lahko splošen nasvet kako upravljati s konflikti. Če nekdo ne sliši ali upošteva vaših sporočil, se to doseže tako, da se najprej stopnjuje moč sporočil (jasnost spročila, ton glasu, odločnost včasih tudi glasnost, pogoji – v smislu “če me še enkrat vprašaš …” itd ). Če oseba še vedno ne preneha, je naslednji korak lahko povečevanje distance do osebe (odselitev, manj obiskov, krajša komunikacija, in v skrajnem primeru tudi prekinitev odnosov). Skratka običajni protokoli za upravljanje s konflikti.

Toliko na tem mestu. Previdevam, da bodo ostali udeleženci foruma dodali še kako misel na temo, po kateri niste vprašali – imeti otroke, ja, ne, in zakaj 🙂 Jaz sem bil skoraj isto star kot vi, ko sem prvič pomislil, da imeti otroke mogoče ni tako slaba ideja. Danes mi je nepredsavljivo, da bi bil brez sinov. Res je bilo naporno, da smo prišli do sem, ne pomeni pa to da zaradi otrok ne bi mogel živeti polnega, zadovoljnega življenja. Kar se mene tiče, je ravno obratno. Nismo pa seveda vsi enaki in vsakdo ima pravico, da živi po svojih vrednotah. V resnici je to najgloblje končno merilo kvalitete življenja – koliko sem živel po svojih globokih, avtentičnih vrednotah.

Lep pozdrav,

Uroš drčić

očitno ima mati samo tebe, torej tudi sama ni bila nagnjena k razmnoževanju. Sedaj svojo odločitev globoko obžaluje, bi pa rada tebe prisilila, da nadaljuješ njen načrt. Osnovni smisel življenja je sicer res nadaljevanje vrste. Trenutna usmerjenost zahodne družbe pa je v uničenje sebe na naraven način in ti si zgolj produkt takšne usmeritve. Takega pa te je naredila lastna mati. Torej nima kaj praskat, točno to, kar pišem, ji povej in verjemi, da ji boš za večno zaprl usta.

@Uroš hvala za nasvet.

@anonimno nisem edinec, še dva moja “siblinga” tudi nista nagnjena k temu, da vso svojo mladost in finance daš za to, pa nismo veliko narazen.
V svoji tezi se malo motiš, nima načrta samo želi mi svoje vrednote dopovedat, jaz jo štekam ampak vidim še druge stvari čez to obzorje ko maš tamale. Bi še premislil o otrocih, če bi v nekem zglednem času prišel do svoje hiše ampak si niti parcele ne morem privoščit, kaj šele hišo. Da bi v raznih stanovanjih to počel pa ni šans.

Mati ti vrednot ne more dopovedat, lahko bi ti jih samo privzgojila s svojim zgledom in življenjem,  pa jih očitno ni. Danes ste mladi po hudim pritiskom materializma, ko se vam ves čas ponuja “sreča”, “svoboda” v materialnih stvareh, doživetjih, medtem ko se odnose prikazuje kot samo obremenitev in žrtev sebe in svojega časa. Življenje te bo še marsičesa naučilo. Srečo imaš, da si moški in tebi rodnost ne poteče tako hitro kot ženskam.

Veš kaj – to je pa zelo grd komentar @anonimno.

Če bi jaz tebe vprašala zakaj nimaš psa bi takoj znal naštevati čas, denar, obveznosti, ne ljubi se mi, želim svoj mir, hočem na dopust, nimam vrta – pa pes ni nič v primerjavi z otrokom.

Psovanje, žaljenje, ustrahovanje z “žal ti bo”, moraliziranje, ukazovanje “misli pozitivno” ne spremeni npr. Da je najem trosobnega stanovanja v LJ tam 800€, ne spremeni dejstva, da je vrtec za Max 9h (7.30-16.30), ne spremeni dejstva, da službe niso “forever”.

Vsi pozabljate koliko privilegijev ste VI imeli. Mi jih nimamo. V dvoje ne prideš skozi – če ti starš ni pripravljen za poroka iti, ne moreš doma kupiti. Najem pa je nezanesljiv: najemodajalec ti zviša najemnino, se odloči, da bi prodal, bi svojemu otroku dal – si pač brezdomec. Ne moreš na vrat na nos otroka selit pa prepisovati po šolah in vrtcih.

Dve povprečni plači: 2.000 – najem trosobnega v LJ 800 = 1.200 – stroški stanovanja&co 400 – hrana in higiena 400, pa recimo, da imata eno kripo od avta 400… Pa smo prišli iz 2.000eur na 0.

Ja, kaj boš otroku lahko nudil? RAČUNICA JE ZA PAR BREZ OTROK.

To so dejstva današnjega življenja.

Tvoje življenje, tvoja odločitev.

Toda verjemi, slej ko prej si vsak normalen človek zaželi otroka, nekoga, ki  bo nadaljeval njegove gene. Naveličaš se pohajkovanj, potepanj, druženja, potovanj, žurov. Sčasoma ti to postane brez zveze! Tudi odnos med partnerjema včasih postane čuden. Posebno ženske si želijo otroka, saj imajo materinski nagon. Toda glej ga zlomka – včasih potem tega otroka ni in ni! Noče priti! To sem napisala samo v razmislek, saj te k temu, da bi imel otroka,  nihče ne more in tudi ne sme prisiliti…

Odločitev je vaša!

Sem ženska. Odrasla. Rodna doba je mimo. In ne – nikdar si nisem želela otrok.  Oz. ne jaz, ne partner. In nikdar nisem obžalovala te odločitve, da nimava naraščaja.

Oba egoista v tem smislu, da se nisva želela odpovedati stvarem, ki nama več pomenijo, kot je skrb za otroka/e!

Tako preprosto je to.

Avtor – nimam nasveta kako utemeljiti svojo odločitev staršem. Se mi zdi pa pravzaprav brezplodno –  glede na dejstvo, da ste o tej temi že razpravljali, pa nisi slišan. Priznam, da mene starši nikdar niso buzerirali s takšnimi vprašanji. Res pa je, da že od malega nisem bila fan otrok in so starši bili seznanjeni z mojim vidikom.

Zelo se mi zdi zanimivo, kako imajo vsi to predstavo, da pari oziroma osebe brez otrok ‘žuramo, potujemo, kopičimo materialne dobrine,…’. Ej, stari, jaz imam zelo običajno življenje in službo! Nobenih ekstravagantnih potovanj, dragih hobijev, Maseratija v garaži (nimam niti garaže, ajme) in divjih zabav vsak vikend! Pa moji kolegi tudi živijo podobno, si lahko predstavljaš – nimamo otrok, pa kar hodimo v redne brezvezne službe in ob vikendih ne počnemo nič posebnega, pa tudi na Karibih ni še nihče bil.

Se mi zdi, da to razmišljanje zna izvirati iz dejstva, da vi nekaj pogrešate v svojih življenjih in sklepate, da so za to gotovo krivi vaši potomci, zato si predstavljate, kako lepo bi bilo brez njih – in kako je lepo nam, ki jih nimamo …

Jaz jih sicer nameravam imeti prav kmalu. Tako da bo vsega tega norega dogajanja v mojem življenju končno konec, pa tudi Lamborginija in dragulje bom prodala 🙂